Jedro

Glede na to, da je sodba, s katero mu je bila naložena obveznost povrnitve škode oškodovanki postala pravnomočna dne 14. 12. 2015, obsojeni pa tudi do uvedbe osebnega stečaja dne 19. 5. 2016 ni povrnil oškodovani družbi prav ničesar, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da tega ni storil zaradi uvedbe osebnega stečaja. Ta je bil namreč uveden, ko je prvotni rok za izpolnitev obveznosti, določen s sodbo prvostopnega sodišča z dne 14. 12. 2015, že iztekel (14. 3. 2016).

Izrek

I. Pritožba obsojenca B.U. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II Kr 40512/2015 z dne 31. 3. 2017 po določilu četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo izrečeno obsojenemu B.U. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 40512/2015 z dne 14. 12. 2015 in obsojencu izreklo s pogojno obsodbo določeno kazen tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka in sodno takso v višini 65,00 EUR.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obsojenec, ki v laično sestavljeni pritožbi ne navaja pritožbenega razloga, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni, in sicer tako, da odloči, da se pogojna obsodba ne prekliče, njemu pa se dopusti plačevati dolg oškodovanki v mesečnih zneskih po zmožnostih do konca izplačila oziroma, da sodišče obvesti in prijavi njegov dolg v stečajno maso njegovi stečajni upraviteljici, oprosti pa ga plačila vseh stroškov postopka zaradi insolventnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil obsojenec objektivno zmožen poravnati oškodovani gospodarski družbi s pogojno obsodbo naloženo obveznost povrnitve s kaznivim dejanjem povzročene škode v višini 1.080,00 EUR, če ne že v celoti, pa vsaj delno in da obsojeni ni izkazal prav nobenega interesa v smeri izpolnitve svoje obveznosti ter je torej vzrok za neizpolnitev njegova nepripravljenost, da naloženo obveznost izvrši, ne pa njegova nezmožnost izpolnitve. Obsojenec navaja, da se od dne 19. 5. 2016 nahaja v osebnem stečaju, da je bil prepričan, da bo njegov dolg do oškodovanke zajet v stečaj in da bo kazenski postopek zoper njega ustavljen, da je na naroku za preklic pogojne obsodbe z dne 9. 9. 2016 navedeno pojasnil tudi sodišču in povedal, da predstavnica oškodovane družbe lahko svoj dolg priglasi stečajni upraviteljici, katero je sam o tem dolgu že obvestil. Mnenja je, da ga oškodovana družba E. d.o.o. izsiljuje glede plačila, ker se zaveda, da bo v postopku stečaja to še trajalo nekaj časa. Navaja, da se je 21. 12. 2016 poškodoval in da od tedaj dalje traja zdravljenje ter v dokaz navedenega prilaga obsežno zdravstveno dokumentacijo. Od 21. 10. 2016 se nahaja v bolniškem staležu in prejema minimalno plačo, plačuje pa tudi preživnino za oba sinova v skupni vrednosti cca 190,00 EUR. Ob tem ima stroške še s stanovanjem v enaki višini. Zaradi telesne okvare je od leta 1991 invalid II. kategorije.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji obsojenec ne more omajati pravilnosti napadenega sklepa. V pritožbi namreč ne navaja prav nobene okoliščine, s katero sodišče prve stopnje ne bi bilo seznanjeno, ko je odločalo o predlogu državnega tožilca za preklic pogojne obsodbe, kar je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe (točke 5 do 9 obrazložitve). Preverilo je finančno stanje obsojenca, ugotovilo višino mesečnih denarnih sredstev, s katerimi razpolaga in tudi višino obveznosti, ki jih ima ter na osnovi navedenega pravilno zaključilo, da obsojeni s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni poravnal iz razlogov nepripravljenosti, da jo izpolni. Vse od pravnomočnosti sodbe v letu 2015 namreč oškodovanki ni plačal niti najmanjšega zneska, kljub temu, da je ves čas zaposlen in da za opravljeno delo prejema plačilo in letni regres, kar izhaja iz podatkov FURS-a in prilivov na njegov TRR pri NLB (točka 5 obrazložitve sklepa). Prezrlo tudi ni, da je obsojencu s sodbo z dne 9. 9. 2016 podaljšalo rok za izpolnitev obveznosti do 14. 12. 2016, obsojenec pa do tega roka ni oškodovanki plačal prav ničesar. Dne 17. 9. 2016 je klical zastopnico oškodovane družbe in izrazil pripravljenost poravnati dolg, saj je prosil, da mu pošljejo številko transakcijskega računa oškodovane družbe, ko pa so mu jo poslali, pa pošte ni dvignil in tudi ni ničesar plačal. Na narok sodišča za preklic pogojne obsodbe se ni odzval in sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da dejansko ni pokazal niti najmanjše skrbi za povrnitev škode oškodovanki.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo, da je obsojenec pred tem že bil obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in pravni promet in je njegovo neizpolnitev posebnega pogoja ocenilo kot odraz njegove nepripravljenosti poravnati z izvršenim kaznivim dejanjem nastalo škodo. Vzrok za neizpolnitev obveznosti pravilno vidi v družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa v razlogih, ki jih navaja obsojenec.

7. Glede na to, da je sodba, s katero mu je bila naložena obveznost povrnitve škode oškodovanki postala pravnomočna dne 14. 12. 2015, obsojeni pa tudi do uvedbe osebnega stečaja dne 19. 5. 2016 ni povrnil oškodovani družbi prav ničesar, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da tega ni storil zaradi uvedbe osebnega stečaja. Ta je bil namreč uveden, ko je prvotni rok za izpolnitev obveznosti, določen s sodbo prvostopnega sodišča z dne 14. 12. 2015, že iztekel (14. 3. 2016). Tudi v času bolniškega staleža je obsojenec prejemal nadomestilo osebnega dohodka, pa zato njegova pritožbena izvajanja, v katerih se sklicuje na svoje zdravstvene težave, prav tako niso utemeljena. Zaradi navedenega, in ker v preostalem v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost napadene sodbe, je njegova pritožba neutemeljena.

8. Prvostopno sodišče je namreč pravilno razjasnilo vsa odločilna dejstva in pravilno ugotovilo, da obsojenec ni navedel upravičenega razloga za to, da v času več kot enega leta in pol od pravnomočnosti sodbe svoje obveznosti do oškodovanke ni izpolnil niti delno, kaj šele v celoti. Tako svojo ugotovitev je prvostopno sodišče v napadeni sodbi tehtno in pravilno obrazložilo, in pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izrek napadene sodbe.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse glede na to, da se nahaja v postopku osebnega stečaja.