Jedro

Ker je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da subsidiarno poroštvo tožene stranke za obveznosti podnajemnika s Pogodbo z dne 18. 11. 2009 ni bilo dogovorjeno, pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnji sklep tožeče stranke iz obravnavane pritožbe, in sicer da je bilo z vložitvijo predloga za prisilno izvršbo s strani tožeče stranke v postopku VL 129178/2015 in nato vnovič še v postopku I 3005/2017 pred izvršilnim sodiščem zoper podnajemnika, pretrgano zastaranje tudi zoper toženo stranko. Tožena stranka v razmerju do podnajemnika ni porok in zato določba prvega odstavka 1034. člena OZ v tem primeru ni uporabljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati znesek v višini 3.511,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 330,11 EUR od 28. 2. 2015 dalje do plačila, - od zneska 304,62 EUR od 31. 3. 2015 dalje do plačila, - od zneska 354,97 EUR od 30. 4. 2015 dalje do plačila, - od zneska 244,20 EUR od 29. 5. 2015 dalje do plačila, - od zneska 230,25 EUR od 27. 6. 2015 dalje do plačila, - od zneska 209,07 EUR od 30. 7. 2015 dalje do plačila, - od zneska 220,17 EUR od 28. 8. 2015 dalje do plačila, - od zneska 250,42 EUR od 27. 9. 2015 dalje do plačila, - od zneska 265,17 EUR od 29. 10. 2015 dalje do plačila, - od zneska 252,61 EUR od 1. 12. 2015 dalje do plačila, - od zneska 299,44 EUR od 29. 11. 2014 dalje do plačila, - od zneska 229,17 EUR od 28. 12. 2014 dalje do plačila, - od zneska 320,85 EUR od 30. 1. 2015 dalje do plačila.“

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) – bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje – ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Zgolj iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, v njenem izreku pa ta isti zahtevek zavrnilo, po presoji pritožbenega sodišča uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Kljub temu da je izrek sodbe v nasprotju z navedeno točko njene obrazložitve, izpodbijani odločitvi ni mogoče pripisati takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V preostanku obsežne obrazložitve prvostopenjskega sodišča so namreč jasno in popolno navedeni razlogi za zaključek, da (tožena stranka kot etažni lastnik nepremičnine na naslovu v Ljubljani oziroma poslovnega prostora v drugem nadstropju – pisarne št. 217 – po SPZ (ne pa po 18. členu Pogodbe z dne 18. 11. 2009!) sicer je materialnopravni zavezanec za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na stvar v etažni lastnini, tj. vtoževanih in s strani podnajemnika A. d. o. o. neplačanih stroškov vzdrževanja, upravljanja in obratovanja, in da bi zato sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke v obravnavanem primeru utemeljen tako po temelju kot po višini1, da pa je utemeljen ugovor zastaranja oziroma da je terjatev po vtoževanih razdelilnikih v razmerju do tožene stranke v celoti zastarala in da je bilo v tej posledici sodišče prve stopnje primorano zahtevek tožeče stranke zavrniti.2 Preizkus izpodbijane odločitve je po presoji pritožbenega tako nedvomno omogočen – iz nje je povsem enostavno mogoče ugotoviti, da bi tožena stranka kot etažni lastnik sicer bila dolžna plačati stroške, ki se nanašajo na njen posamezni del na naslovu v Ljubljani, da pa zaradi nastopa zastaranja v konkretnem primeru tožničina zahteva ni utemeljena.

8. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka graja presojo prvostopenjskega sodišča, da je ugovor zastaranja, ki je bil podan s strani tožene stranke, utemeljen iz razloga, ker tožeča stranka svoje pravice ni aktivno uveljavljala v razmerju do tožene stranke kot dolžnika (kot to zahteva določba 365. člena Obligacijskega zakonika3, v nadaljevanju: OZ), pač pa zoper podnajemnika A. d. o. o., in da subsidiarno poroštvo tožene stranke za obveznosti podnajemnika A. d. o. o. s Pogodbo z dne 18. 11. 2009 v konkretnem primeru ni bi bilo dogovorjeno (tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo iz sodbe, da ne obstaja pogodbena in subsidiarna poroštvena obveznost tožene stranke). Tožeča stranka v tem delu uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje predmetne zadeve in da ni upoštevalo trditvene podlage pravdnih strank, v posledici pa nepravilno in nezakonito zavrnilo njen zahtevek. Po njenem mnenju bi namreč sodišče prve stopnje (v zvezi s presojo subsidiarnega poroštva) moralo upoštevati vsebino celotne Pogodbe z dne 18. 11. 2009, saj iz nje jasno izhaja, da se je tožeča stranka kot upravnik zavezala, da bo stroške zaračunavala neposrednim uporabnikom (tako v 9., 10., 13. in 14. členu navedene pogodbe), pri čemer v celotni pogodbi navaja neposredne uporabnike stanovanj (kamor že po laični razlagi sodijo tako najemniki kot podnajemniki) in uporablja tak izraz. V kolikor bi se ta obveznost nanašala zgolj na razmerje do najemnikov (kakor je določbo 18. člena Pogodbe z dne 18. 11. 2009 interpretiralo prvostopenjsko sodišče), potem bi to pomenilo, da tožeča stranka kot neposrednega uporabnika ne bi smela upoštevati podnajemnika, s čimer pa se tožeča stranka ne strinja. Po njenih navedbah je ravno iz tega razloga v Pogodbi z dne 18. 11. 2009 uporabljen izraz 'neposredni uporabniki', da je jasno zapisano, da se to nanaša na vse uporabnike stanovanj; tudi tiste na podlagi podnajemnih pogodb.

9. Izpostavljeni pritožbeni očitki po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Ni namreč res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine (celotne) Pogodbe z dne 18. 11. 2009 (tj. Pogodba št. 25-UVR-2009 o upravljanju, vzdrževanju in receptorski službi poslovnega objekta ..., Ljubljana, ki jo je tožeča stranka kot upravnik sklenila z etažnimi lastniki navedene stavbe). Upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank (pri čemer je poudariti, da se je na določila omenjene pogodbe sklicevala predvsem tožeča stranka) je presojalo vsebino vseh pritožbeno izpostavljenih določb,4 zaradi česar mu kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati.5 Je pa res, da sodišče prve stopnje kljub dejstvu, da se je z njihovo vsebino seznanilo in jo upoštevalo, ni sprejelo materialnopravnega zaključka, za katerega se v tem postopku zavzema tožeča stranka – tj. da je iz razloga, ker se v okviru navedenih določb omenja 'neposredne uporabnike'6, tudi določilo 18. člena Pogodbe z dne 18. 11. 2009 potrebno interpretirati na način, da velja za vse neposredne uporabnike, torej tudi za podnajemnika in ne samo za najemnika – temveč je sklenilo, da se zadevno določilo o subsidiarni odgovornosti tožene stranke nanaša le na najemnika, čemur pa je po stališču pritožbenega sodišča potrebno pritrditi.

10. Tožeča stranka materialnopravne presoje prvostopenjskega sodišča, da se subsidiarna odgovornost etažnega lastnika nanaša le na najemnika, ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na določila, ki urejajo drugo materijo, torej ne subsidiarne odgovornosti za plačilo stroškov upravljanja in vzdrževanja. Četudi je v Pogodbi z dne 18. 11. 2009 določeno, da bo upravnik stroške upravljanja, vzdrževanja in receptorske službe zaračunaval neposrednim uporabnikom, pa v nasprotju z navedbami tožeče stranke ni določeno, da se tudi jamčenje etažnih lastnikov za plačilo stroškov upravljanja in vzdrževanja nanaša na (vse) neposredne uporabnike (kamor je sicer mogoče uvrstiti tudi podnajemnike). Ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s pravilom iz 18. člena Pogodbe z dne 18. 11. 2009, po katerem etažni lastnik jamči za plačilo vseh stroškov upravljanja in vzdrževanja za najemnika, v kolikor najemnik ne bi plačeval stroškov, zapisalo, da te določbe ne gre samovoljno širiti na vse neposredne uporabnike oziroma v konkretnem primeru tudi na podnajemnika, je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo pravilno in pravilno uporabilo materialno pravo (določila pogodbe). Drugačna razlaga pogodbe predstavlja poseg v ugotovljeno dejansko stanje, ki ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Tožeča stranka v tem pritožbenem postopku po presoji pritožbenega sodišča tako ne more uspeti z navedbami, da če se dolžnost tožeče stranke kot upravnika razteza na obveznost izdajanja računov za opravljene storitve na podnajemnike oziroma na vse neposredne uporabnike, potem ni razloga, da bi se obveznost etažnih lastnikov glede jamčenja plačila stroškov omejila izključno na najemnika oziroma da je dejstvo, da jamčenje etažnega lastnika obstaja v vsakem primeru – tako v pogodbenem najemnem kot tudi v pogodbenem podnajemnem odnosu - in je bilo tako dogovorjeno s Pogodbo z dne 18. 11. 2009 (saj v kolikor to ne bi bilo tako, v pogodbi – po navedbah iz pritožbe – ne bi bil uporabljen izraz neposredni uporabnik, še zlasti ne na način, da bi bilo s tem tožeči stranki naloženo več obveznosti in manj zagotovil v smislu jamčenja za plačilo stroškov). Nenazadnje svojih materialnopravnih stališč tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni utemeljevala na ta način, zaradi česar slednje tovrstnih argumentov ni presojalo, za pritožbeno sodišče pa trditve o tem, kaj je bila volja strank ob sklenitvi pogodbe oziroma da je potrebno na račun drugih določb Pogodbe z dne 18. 11. 2009, ki govorijo o neposrednih uporabnikih, tudi določbo 18. člena omenjene pogodbe razlagati v tem duhu, niso upoštevne, ker nedopustno posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ni dopusten pritožbeni razlog.

12. Trditev, da tožena stranka v tem postopku ni prerekala (in je s tem potrdila) navedbe, da se obveznost etažnega lastnika glede jamčenja za plačilo vseh stroškov nanaša na vsa najemna ali podnajemna razmerja, ni utemeljena. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno pritrdila navedbam tožeče stranke iz tožbe, da je tožena stranka najprej z družbo B. d. o. o. dne 17. 5. 2013 sklenila najemno pogodbo za poslovni prostor v drugem nadstropju – pisarno št. 217 - na naslovu ... v Ljubljani, in da je nato slednja (tj. družba B. d. o. o. ) z družbo A. d. o. o. dne 1. 8. 2013 sklenila podnajemno pogodbo za isti poslovni prostor, pri tem pa pojasnila, da je tožeča stranka kljub določilu 4. člena najemne pogodbe z dne 17. 5. 2013, s katerim je bila seznanjena in po katerem je bilo najemniku prepovedano oddajanje prostorov v podnajem brez soglasja lastnika, soglašala, da bo na osnovi podnajemne pogodbe mesečne račune oziroma razdelilnike stroškov izdajala družbi A. d. o. o. Ker je tožeča stranka v tožbi sama povzela določilo 19. člena Pogodbe z dne 18. 11. 2009 (pravilno 18. člena), in sicer da etažni lastnik jamči za plačilo vseh stroškov upravljanja in vzdrževanja za najemnika, v kolikor najemnik ne bi plačeval stroškov7, pa je sodišče prve stopnje že na tej podlagi lahko ugotovilo, da se subsidiarno poroštvo tožene stranke na podnajemnika A. d. o. o. ne razteza. V tem smislu odločilne torej niso bile navedbe tožene stranke oziroma njeno neprerekanje trditev, temveč navedbe tožeče stranke. Do spornega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo, ker je tožeča stranka sama povzela vsebino določila 18. člena Pogodbe z dne 18. 11. 2009, pri tem pa hkrati zatrjevala, da je bil poslovni prostor tožene stranke oddan v podnajem. V nasprotju z navedbami iz pritožbe mu torej ni mogoče očitati, da je samovoljno in drugače od neprerekanih trditev tožeče stranke ugotavljalo voljo pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe. O volji pogodbenih strank se sploh ni izreklo, določbo 18. člena Pogodbe z dne 18. 11. 2009 pa je uporabilo na enak način kot tožeča stranka v tožbi (je pa družbo A. d. o. o. pravilno okvalificiralo za podnajemnika in ne najemnika!).

13. Ker je torej pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da subsidiarno poroštvo tožene stranke za obveznosti podnajemnika A. d. o. o. s Pogodbo z dne 18. 11. 2009 ni bilo dogovorjeno, pa pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnji sklep tožeče stranke iz obravnavane pritožbe, in sicer da je bilo z vložitvijo predloga za prisilno izvršbo s strani tožeče stranke v postopku VL 129178/2015 in nato vnovič še v postopku I 3005/2017 pred izvršilnim sodiščem zoper dolžnika A. d. o. o., pretrgano zastaranje tudi zoper toženo stranko. Tožena stranka v razmerju do družbe A. d. o. o. ni porok in zato določba prvega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika v tem primeru ni uporabljiva.

14. Navedbe, ki jih je tožeča stranka ponudila v četrtem odstavku na 4. strani svoje pritožbe, po smislu merijo na to, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Trdila je namreč, da je v postopku izkazala, da navedbe tožene stranke (da je vtoževana terjatev zastarala, ker nikoli ni prejela obvestila s strani tožeče stranke, da s strani najemnika B. d. o. o. obveznosti do upravnika niso bile poravnane) ne držijo in na kakšen način in kdaj je seznanila toženo stranko o obstoječem dolgu (konkretizirano ugotovitev prvostopenjskega sodišča sicer ne izpodbija), pa tudi da bi sodišče prve stopnje ugovor zastaranja moralo presojati zgolj v tem obsegu.

15. V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker to pomeni, da (pavšalen) ugovor, da je bila tožena stranka seznanjena z vtoževanim dolgom, ni upošteven, se pritožbeno sodišče do njega ni opredeljevalo. Obrazložitev iz 30. točke izpodbijane sodbe (da vročitev opominov z dne 9. 1. 2015 in 9. 3. 2016 toženi stranki, s katerimi je bila obveščena o neplačilu obveznosti s strani podnajemnika A. d. o. o., ne pomeni pretrganja zastaranja v smislu 365. člena OZ v zvezi s 368. členom OZ), ki dejstvo seznanjenosti tožene stranke sicer v celoti upošteva, pa je pritožbeno sodišče v celoti sprejelo. Enako velja tudi za materialnopravno presojo, da s tem ko tožena stranka predmetnih opominov ni zavrnila ali sporočila, da se z njimi ne strinja, ni pripoznala dolga v smislu prvega odstavka 364. člena OZ.8

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke torej delno niso utemeljeni, delno pa niso upoštevni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako stroške odgovora na pritožbo krije sama tožena stranka. Ker z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve, odgovora stroškovno ni upravičila (155. člen ZPP).

1 Prim. 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Prim. 23. do 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. 4 In jih z vsebino, na katero opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi, tudi povzelo v 20. točki obrazložitve. 5 Ki jo po smislu uveljavlja preko trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo (njene) trditvene podlage. 6 V smislu, da se je tožeča stranka kot upravnik zavezala, da bo stroške upravljanja in receptorske službe zaračunavala neposrednim uporabnikom (prvi odstavek 9. člena Pogodbe z dne 18. 11. 2009), da je v 13. členu iste pogodbe določeno, da so neposredni uporabniki dolžni tožeči stranki kot upravniku plačati dogovorjeni del cene iz 11. člena te pogodbe in tisti del stroškov iz 12. člena, ki so povezani z uporabo, vzdrževanjem oziroma obratovanjem skupnih delov ipd. 7 In družbo A. d. o. o. ves čas nedosledno nazivala kot najemnika in ne kot podnajemnika! 8 Kar oboje torej pomeni, da sama seznanjenost tožene stranke z dolgom (družbe A. d. o. o.!) v tem primeru ni zadoščala za pretrganje zastaranja oziroma da v tem oziru ne gre za pravno relevantno dejstvo.