Jedro

Pravica reproduciranja se pri računalniških programih pridobi z ustrezno licenčno pogodbo. Ker tožnica te pogodbe nima, ni pridobila ustreznih materialnih avtorskih pravic za predmetne računalniške programe in tako ni upravičena uporabnica le-teh.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.9.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS z dne 1.7.2002. Z navedeno odločbo je bilo tožnici v prvi točki izreka naloženo, da mora odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti tako, da si kot uporabnik dveh programov MS Word 2000, dveh programov MS Excel 2000, enega programa Adobe design Collection in enega programa MS Excel 97, naloženih na pet pregledanih računalnikih v poslovnih prostorih – verzije za PC, od avtorjev pridobi ustrezne materialne avtorske pravice (licence). V drugi točki izreka pa je bilo določeno, da dokler si tožnica od avtorjev ne bo pridobila ustreznih materialnih pravic iz prve točke izreka, mora računalniške programe odstraniti. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica sicer predložila račune o nakupu teh računalniških programov, ki pa se glasijo na drugo gospodarsko družbo, katera materialnih pravic ni prenesla na tožnico. Slednja tudi ni registrirana kot končni kupec teh računalniških programov. Tožnica tako ni pridobila ustreznih materialnih avtorskih pravic za računalniške programe, zato ni upravičena do uporabe le-teh.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bil pri tožnici opravljen inšpekcijski pregled, ob katerem je bilo ugotovljeno, da tožnica uporablja računalniške programe, ki jih je kupila gospodarska družba A. d.d.. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu je razvidno, da je prisotna oseba pojasnila, da so bili računalniški programi kupljeni s strani gospodarske družbe A. d.d., tožnica pa je hčerinska firma le-te. Iz priložene licence pa izhaja, da je bila le-ta podeljena gospodarski družbi A. d.d.. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni upravičen uporabnik omenjenih računalniških programov, ki na podlagi 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS, št. 21/95 in 2/2001) veljajo za avtorska dela. Na podlagi 21. člena ZASP pa je njihova uporaba dopustna le, če je avtor oziroma imetnik avtorske pravice prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico, te pravice pa so med drugim pravice reproduciranja in pravice distribuiranja. Pravica reproduciranja računalniških programov se pridobi z ustrezno licenčno pogodbo, katere pa tožnica nima.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sporno stališče sodišča prve stopnje, da tisti, ki program kupi, tega lahko naloži samo na svoj računalnik. Takšno stališče je neživljenjsko in pravno zmotno. Sodišče svojo odločitev izpelje iz trditve, da tožeča stranka nima licenčne pogodbe, s katero bi pridobila pravico reproduciranja. Ta trditev je povsem napačna, saj bi se sodišče moralo vprašati, ali so bili programi legalno kupljeni in, ali je kdorkoli pridobil pravico do reproduciranja ter na kakšen način je to pravico izkoristil. Bistvo vse zadeve je vprašanje reproduciranja. Družba A. d.d. je pridobila pravico do reproduciranja programov za namestitev na en računalnik. To pravico pa je izkoristila tako, da je dovolila reproduciranje na računalnik tožeče stranke. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da ZASP nikjer ne omenja, da mora biti materialni nosilec, na katerem se delo fiksira, last plačnika licence. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizija uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu pri tožnici ugotovljeno, da uporablja računalniške programe, ki jih je kupila gospodarska družba A. d.d., kateri je bila tudi podeljena licenca. Tožnica je predložila le račune za nakup računalniških programov, iz katerih je razvidno, da je le-te kupila družba A. d.d., ni pa predložila dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da lahko te računalniške programe uporablja tožnica. Na podlagi 5. člena ZASP računalniški programi veljajo za avtorska dela, katerih uporaba pa je po 21. členu ZASP dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Te pravice so med drugim tudi pravica reproduciranja (23. člen ZASP) in pravica distribuiranja (24. člen ZASP). Pravica reproduciranja se pri računalniških programih na podlagi 2. odstavka 21. člena in 2. odstavka 113. člena ZASP pridobi z ustrezno licenčno pogodbo, katere pa tožnica nima. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni pridobila ustreznih materialnih avtorskih pravic za predmetne računalniške programe in tako ni upravičena uporabnica le-teh. Navedeno potrjuje tudi priložena licenca, iz katere izhaja, da je ključ izdelka za količinsko licenciranje za namestitev določenih Microsoftovih izdelkov dodeljen gospodarski družbi A. d.d. kot licencojemalcu in je namenjen zgolj rabi te osebe, torej se ta pravica ne more prenesti na tožnico. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Ker ni podan uveljavljani revizijski razlog in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.