Jedro

Nedopustno bi bilo stališče, da posest ni motena tako dolgo, dokler se je posestnik motilnim dejanjem zmožen zoperstaviti s fizično oz. drugačno (pre)močjo.

Za ponavljajoča motilna dejanja, gre zgolj v primeru, da je med posameznimi motilnimi dejanji vzpostavljeno prvotno stanje posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 437,25 EUR. Ugotovilo je, da bila tožba z dne 18. 9. 2013 vložena po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka, ki ga za vložitev motenjske tožbe določa 32. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

2. Zoper ta sklep je pritožbo vložila tožeča stranka, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in predlagala, da ga pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep rezultat nepopolne, selektivne in mestoma protispisne dokazne ocene sodišča prve stopnje (predvsem izpovedi prič), obremenjene s procesnimi kršitvami kakor tudi zgrešenih materialnopravnih izhodišč in zaključkov. Zgrešen naj bi bil zaključek prvostopenjskega sodišča, da motilno dejanje predstavljajo že postavljeni količki in zastavice na vrvi ob količkih, ker naj bi navedeno onemogočalo dostop na parcelo toženih strank. Pritožba navaja, da kadar so toženčeva motilna dejanja ponavljajoča in usmerjena v dosego istega cilja s stopnjevanem in ponavljanjem motilnih ravnanj, gre za ponavljajoča dejanja, pri katerih začne subjektivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti teči od zadnjega motilnega dejanja, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1145/2010. V konkretnem primeru, pravi pritožba, so bila ravnanja tožencev usmerjena v preprečitev nadaljnje možnosti dostopa preko nepremičnine. Po mnenju pritožbe je o motenju posesti mogoče govoriti šele, ko je podana takšna sprememba dejanskega stanja, ki tožeči stranki onemogoči izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo, in ne že vsaka sprememba dejanskega stanja. Tožeči stranki je dostop do svoje nepremičnine onemogočilo šele nasutje oziroma namestitev skal ob istočasni namestitvi lesenih preprek z dne 18. oziroma 19. 8. 2013, saj so predhodno tožnika in povezane osebe kljub manjšim preprekam lahko dostopali do svoje nepremičnine. Za omenjeno motilno dejanje je tožeča stranka izvedela šle 20. 8. 2013, zato je bila tožba z dne 18. 9. 2013 vložena pravočasno. V nadaljevanju pritožba povzema izpovedi prič in ocenjuje priložene fotografije, ki naj bi dokazovali omenjene pritožbene navedbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba torej ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile že pred 18. 8. 2013 na sporni parceli postavljene prve ovire v obliki količkov, povezanih z vrvjo z zastavicami, vendar pa se ne strinja z razlago sodišča, da je bila že s tem motilnim dejanjem posest tožeče stranke motena, saj s tem po mnenju tožeče stranke še ni bila onemogočena – do tega naj bi prišlo kasneje, ko je tožeča stranka oziroma v njenem imenu sin U.F. prvotne ovire „nadgradila“ in „utrdila“ s tem, ko je na parcelo navozila še skale in postavila lesene deske.

6. Stališču pritožbe, da je bilo kljub postavljenim količkom in napeti vrvi z zastavicami še zmeraj mogoče dostopati do nepremičnine s parc. št. 597/3 preko parcele toženih strank št. 592/10, k. o. X (pritožba navaja, da je bilo s kmetijsko mehanizacijo zlahka in brez kakršne koli škode za mehanizacijo mogoče peljati mimo oziroma preko zastavic oziroma količkov, kar pa ni mogoče trditi za vožnjo preko skalovja), zato posest s tem še ni bila motena, ni mogoče pritrditi. Tožeča stranka brez odstranitve prepreke – količkov in vrvi z zastavicami – do svoje nepremičnine namreč ne bi mogla dostopati nemoteno, zato gre v tem primeru brez dvoma za dejanje motenja posesti. Tega ne spremeni dejstvo, da je tožeča stranka razpolagala s traktorji in drugimi kmetijskimi stroji, s katerimi bi lahko prevozila (uničila) postavljene prepreke. Nedopustno bi bilo stališče, da posest ni motena tako dolgo, dokler se je posestnik motilnim dejanjem zmožen zoperstaviti s fizično oz. drugačno (pre)močjo.

7. S sklicevanjem na judikat tukajšnjega pritožbenega sodišča si tožeča stranka ne pomaga, saj se je nanašal na primer ponavljajočih motilnih dejanj, medtem ko gre v tej zadevi za nadaljevano motilno dejanje, ki je potekalo nepretrgoma vse od postavitve količkov, vrvi in zastavic dalje, in za katerega je subjektivni rok za vložitev motenjske tožbe začel teči že, ko je tožeča stranka izvedela za prvo motilno ravnanje in motilca. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in dokazala, da bi dejanja tožene stranke (najprej postavitev količkov in napetje vrvi z zastavicami, kasneje pa še nasutje skalovja in postavitev lesene ograje) predstavljala ponavljajoča motilna dejanja, saj ni zatrjevala in dokazala, da bi bilo med posameznimi motilnimi dejanji vzpostavljeno prvotno stanje posesti.

8. Pritožbeni očitki zoper dokazno oceno so zato neutemeljeni, ker se ne dotikajo ugotavljanja tistih dejstev, ki so relevantna glede na pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, kot je pojasnjeno zgoraj. Očitek protispisnosti, če/kolikor ne skriva v sebi le nasprotovanja dokazni oceni, ni konkretno pojasnjen, zato nanj tudi ni mogoče bolj konkretno odgovoriti.

9. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).