Jedro

Obstoj soglasja lastnika nepremičnine za vlaganje v nepremičnino že po naravi stvari izključuje uporabo pravil o gradnji na tujem svetu, saj graditelj ve, da vlaga v tujo nepremičnino in torej ni dobroveren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pravdne stranke solastnice nepremičnine parc št. 26/0 k.o. X. vsaka do 1/3 in za izstavitev zemljiškoknjižne listine s strani toženke, da se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist vsakega tožnika do 1/12, tako da bodo deleži pravdnih strank znašali za vsakega do 1/3. V zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 9. 2012 je prvo sodišče naložilo tožnikoma plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.403,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da gre v tem sporu za lastninski spor o nepremičnini parc. št. 26/0 k.o. X. Zemljiškoknjižne solastnice te nepremičnine so prva in druga tožeča stranka, vsaka do četrtine, ter tožena stranka do ½. Navedena razdelitev je nepravična in ne ustreza niti dejanski uporabi niti pravnim pravilom. Vpis v zemljiško knjigo izvira še iz časov, ko so bila gradbena zemljišča družbena lastnina. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da pravica brezplačne uporabe zemljišča iz zemljiškoknjižnega telesa I ni bila razdeljena. Pravica brezplačne uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini je bila vezana na lastnino stavb. Na parc. št. 26 se nahaja več stavb, ki so v naravi v celoti razdeljene in o tem ni spora. Izvedenec je izračunal, da je tožena stranka lastnica skoraj 1/3, tožnika pa lastnika 2/3 nepremičnin. Sodišče je oprlo svojo odločbo na paragraf št. 418 ODZ. Nasprotno dejstvom, ki izhajajo iz spisa, je sodišče zaključilo, da prva tožnica, iz katere pravice črpa pravno podlago zahtevka tudi drugi tožnik, ob gradnji ni bila poštena. V tem primeru po navedenem paragrafu ODZ lastninska pravica na gradnji pripade lastniku zemljišča, to pa je bilo družbeno, kar je sodišče spregledalo. Napačen je zaključek sodišča, da je bila tožnica v slabi veri. Že samo to, da sta tožničina in očetova družina živeli v isti hiši, katere del je tožnica nadgradila in dozidala, izključuje možnost slabe vere. Tožnica razpolaga z dokumentacijo, da je zgolj ona financirala nadgradnjo in prizidek. Sodišču je ni predložila zgolj zaradi dejstva, da to, da je bila ona tista, ki je financirala ta dela, s strani tožene stranke ni bilo nikoli prerekano. Predmet spora je nepremičnina kot celota. Stranki sta sicer kot spor ves čas razumeli zgolj zemljišče ob stavbi, sodišče pa je dejansko razsodilo o nepremičnini – parceli s stavbo. Zemljiškoknjižno stanje ne ustreza realnemu stanju. Tožeča stranka pravno in dejansko zaseda 2/3 sporne nepremičnine, in sicer vsaka tožeča stranka 1/3, toženka pa zaseda pravno in dejansko svoj ustrezajoč delež 1/3. Sodišče je razsodilo o celotni nepremičnini, pri čemer ni jasno, če se zaveda posledic svoje odločitve. Iz izvedenskega mnenja izvedenca J. T. je razvidno, za kakšno nesporno razdelitev stavbe gre. Sodišče je s sodbo prisodilo toženki 1/6 stavbe, ki je v lasti in uporabi tožeče stranke. S tem je sodišče poseglo v razdelitev zemljiškoknjižnega telesa II in ne zgolj zemljiškoknjižnega telesa I. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je oblikovala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala ugotovitev solastnine pravdnih strank, za vsako do 1/3, na celotni nepremičnini parc. št. 26/0 k.o. X. Prvo sodišče je bilo vezano na obravnavanje tako postavljenega tožbenega zahtevka.

6. Odločitev prvega sodišča je pravilna. Pravila ODZ o gradnji na tujem svetu sicer ne pridejo v poštev v obravnavani zadevi že zato, ker iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi zaradi zatrjevanih vlaganj tožeče stranke nastala nova stvar, ki bi izpolnjevala pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na njej, ali da bi šlo za spremenjeno identiteto zgradbe. Šlo je zgolj za preureditev podstrešja v stanovanje in za izgradnjo prizidka k stavbi, za katerega tožeča stranka ni trdila, da bi šlo za novo zgradbo. Ne glede na to je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni bila pošteni graditelj. Paragraf 418 ODZ je omogočal pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu samo poštenemu graditelju, takšen pa je bil tisti graditelj, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Tožnica ni bila pošteni graditelj, saj trdi, da je bilo podstrešje preurejeno v stanovanje (nadzidava) s soglasjem lastnikov, lastnik stavbe kot zemljiškoknjižnega telesa II (in imetnik pravice uporabe zemljišča kot zemljiškoknjižnega telesa I) pa je bil pred sklenitvijo darilne pogodbe z dne 15. 2. 1963 njen oče, ki ji je s to darilno pogodbo podaril polovico nepremičnin (hiše na naslovu ...). Obstoj soglasja lastnika že po naravi stvari izključuje uporabo pravil o gradnji na tujem svetu, saj graditelj ve, da vlaga v tujo nepremičnino. Glede prizidka je tožeča stranka trdila, da je v letu 1973 prišlo do (teh) novih investicij v objekt s strani tožnice in njenega očeta, za kar je bilo izdano gradbeno dovoljenje (ki se glasi na oba kot investitorja). Tudi iz teh okoliščin že po osnovnih pravilih logičnega sklepanja izhaja, da tožnica ni mogla biti pošten graditelj. Trditve, da je le tožnica financirala zatrjevane posege oz. vlaganja, so kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP).

7. Tožeča stranka ni trdila, da bi bil v zvezi z obravnavanimi vlaganji oz. posegi med njo in očetom sklenjen dogovor o pridobitvi oz. povečanju njenega solastninskega deleža na nepremičnini, brez tega dogovora pa zgolj izvršena vlaganja niso privedla do nastanka oz. do spremembe solastninskih deležev. Če obseg posesti oz. uporabe solastnih nepremičnin ne ustreza velikosti solastninskih deležev, to prav tako ne privede do spremembe njihove višine. Glede na ugotovitve prvega sodišča tožničina vlaganja sama po sebi niso mogla privesti do drugačnih solastninskih deležev na nepremičnini. Sprememba solastninskih deležev kot posledica izvršenih posegov v nepremičnino mora biti izrecno dogovorjena.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, toženka pa te stroške krije sama, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).