Jedro

Načelo zaupanja, kot je opredeljeno v 2. členu Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP (Ur.l. RS št. 30/98) pomeni, da je tudi obtoženec, ki je sicer z dvakrat višjo hitrostjo od dovoljene vozil po prednostni cesti upravičeno pričakoval, da bodo takšno njegovo prednost spoštovali tudi drugi, tedaj tudi pokojna kolesarka, ki se je pripeljala po neprednostni cesti in se kljub postavljenemu prometnemu znaku "stop - križišče s prednostno cesto" ni prepričala, ali lahko prečka cestišče brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ugotovljena prekoračena hitrost obtoženca v vzročni zvezi z nastalo posledico - smrtjo kolesarke, bi bil utemeljen le v primeru, ko bi sodišče istočasno zanesljivo ugotovilo, da oškodovanka ni imela možnosti zagledanja obtoženčevega vozila prav zaradi njegove prekoračitve dovoljene hitrosti, to pa bi istočasno tudi pomenilo, da bi sama ob siceršnjem spoštovanju prometnega znaka prevozila prednostno cesto šele potem, ko bi se prepričala, da s tem ne ogroža druge udeležence v prometu ter bi istočasno prav zaradi prekoračene hitrosti obtoženca ne mogla pravočasno opaziti njegovega vozila na prednostni cesti. Ker pa o tej, za pravilno razsojo najpomembnejši okoliščini, sodišče prve stopnje ni navedlo nikakršnih razlogov v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/2 in 1 KZ ter mu izreklo kazen enega leta zapora in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zagovornik obtoženca zaradi vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP. Državni tožilec je predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožbi, ne da bi pri tem izpustilo 4. odstavek izreka z opisano krivdno obliko zavestne malomarnosti, istočasno pa je predlagal tudi izrek višje zaporne kazni ter določitev stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za ustrezno daljšo dobo; podrejeno pa naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni le v odločbi o kazenski sankciji tako, da obtožencu izreče višjo kazen zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije z ustrezno dolgo dobo. Zagovornik obtoženca pa je predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob uporabi omilitvenih določil izreče obtožencu milejšo zaporno in pogojno obsodbo, ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V svojem odgovoru na pritožbo državnega tožilca je predlagal zavrnitev pritožbe.

Višja državna tožilka A. Š. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi državnega tožilca in zavrnitev pritožbe obtoženkinega zagovornika, pri takšnem stališču pa je vztrajala tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisotna višja državna tožilka.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je utemeljena.

Določilo 2. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS št. 30/98) med drugim opredeljuje načelo zaupanja v cestnem prometu, po katerem sme vsak udeleženec pričakovati, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu in tisti, ki skrbijo za ceste, spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa in predpise, ki se nanašajo na ceste. To pa pomeni, da mora sodišče v primerih, ko so podani razlogi za zaključek, da je tudi oškodovanec kršil cestno prometne predpise ali enega od njih, še posebej skrbno presojati, kdo je povzročil kritično prometno situacijo in v kakšnem odnosu je ta z nastankom škodljive posledice. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje, opirajoč se na ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke, sicer pravilno ugotovilo, da je obtoženc prekoračil s prometnim znakom omejeno hitrost na 40 km/h, ko je s hitrostjo najmanj 83 km/h pripeljal po prednostni cesti, na kateri je prometna signalizacija sicer opozarjala tudi na otroke na cesti, grbine in šolsko pot ter s svojim osebnim avtomobilom zadel mladoletno kolesarsko, ki je brez luči na svojem kolesu pred tem prevozila stop znak, njej in obtožencu pa so preglednost zakrivale v vrsti stoječe, približno 3 m visoke smreke, rastoče v dolžini 29,30 m ob desni strani ceste v smeri obtoženčeve vožnje. Zmotna pa utegne biti zaključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženčeva prekoračitev dovoljene hitrosti v vzročni zvezi z nastalo prometo nesrečo in s tem tudi s posledico - smrtjo oškodovanke. Po oceni sodišča prve stopnje okoliščina, da je obtoženec pripeljal po prednosti cesti z višjo hitrostjo od dovoljene, še ne more avtomatično pomeniti, da je s tem tudi pretrgal vzročno zvezo med domnevnim protipredpisnim ravnanjem oškodovanke in končno posledico - njeno smrtjo. Glede na uvodoma citirano načelo zaupanja, kot je opredeljeno v ZVCP, ki je veljal v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, je obtoženec vedoč, da vozi po prednostni cesti, upravičeno pričakoval, da bodo takšno njegovo prednost spoštovali tudi drugi, torej tudi pokojna kolesarka, na katero je po ugotovitvah izvedenca reagiral 1,4 sekunde pred samim trčenjem, ko je upoštevaje hitrost njene vožnje s kolesom prepeljala 4,4 m. Ob tem ni mogoče spregledati niti sklepne ugotovitve izvedenca, da je obtoženec na nepreviden prihod kolesarke ustrezno reagiral, saj je zaviral in se umikal v levo, vendar nesreče ni uspel preprečiti, kar pa bi mu nedvomno uspelo, če bi vozil s hitrostjo 55 km/h ali manj. Ker ni dvoma, da je bila tudi pokojna mladoletna kolesarka v enaki meri kot obtoženec udeleženka v cestnem prometu in tedaj dolžna spoštovati cestnoprometne predpise, ima prav obtoženčev zagovornik v svoji pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v razlogih in dokazni oceni izpodbijane sodbe tudi ugotoviti, kdo je povzročil kritično prometno situacijo in v kakšnem odnosu je ta z nastalo posledico - smrtjo oškodovanke. Zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je do nastale posledice prišlo izključno zaradi bistveno prekoračene dovoljene hitrosti, bi bil utemeljen le v primeru,ko bo sodišče istočasno zanesljivo ugotovilo, da oškodovanka ni imela možnosti zagledanja obtoženčevega vozila prav zaradi ugotovljene prekoračitve dovoljene hitrosti,kar bi istočasno tudi pomenilo, da bi sama ob siceršnjem spoštovanju prometnega znaka "stop - križišče s prednostno cesto" prevozila prednostno cesto potem, ko bi se prepričala, da s tem ne ogroža druge udeležence v prometu ter bi istočasno prav zaradi prekoračene hitrosti obtoženca ne mogla pravočasno opaziti njegovega vozila na prednostni cesti. Ker pa o tej, za pravilno razsojo pomembni okoliščini izpodbijana sodba sploh nima razlogov, je bilo potrebno pritrditi pritožbenim izvajanjem obtoženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo razveljaviti. Glede na gornje ugotovitve sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb sploh ni preizkušalo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti ter nato ob bolj poglobljeni oceni mnenja izvedenca prometne stroke, ki ga bo moralo po potrebi ponovno zaslišati, odgovoriti na temeljno vprašanje, izpostavljeno v razlogih tega sklepa kot ključnem elementu, potrebnem za oceno odgovornosti obtoženca za nastalo posledico.