Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da v delovnopravni zakonodaji ni predvideno sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od že obstoječe sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tega stališča, ki je tudi v sodni praksi enotno sprejeto, ne more spremeniti sklicevanje pritožbe na četrti odstavek 17. člena ZDR-1. Ta določba namreč ureja primer, ko stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma nista v pisni obliki izrazili vseh njenih obveznih sestavin, kar pa ne velja za ta spor, v katerem pisno sklenjena pogodba o zaposlitvi med strankama že obstaja. Glede na obrazloženo je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožba za posredovanje pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto koordinator v vzdrževanju infrastrukture I ni dopustna in jo je sodišče pravilno zavrglo skupaj z zahtevkom za reintegracijo in zahtevkom za plačilo plače, ki jo je tožnik vtoževal za čas od izteka paricijskega roka dalje (274. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da od 1. 2. 2020 med njim in toženko obstaja delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto "koordinator v vzdrževanju infrastrukture I"; da mu je za to delovno mesto toženka dolžna posredovati pisni predlog pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas; da ga je dolžna pozvati na delo na to delovno mesto in mu od izteka paricijskega roka dalje izplačati mesečno plačo v višini, ki je določena za to delovno mesto.

2. Tožnik se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Očita, da sklep nima razlogov o ugotovitvenemu delu tožbe. O njem bi sodišče moralo odločiti po vsebini, saj tožnik obstoja novega delovnega razmerja ni zatrjeval le z dejstvom opravljanja drugega dela, kot je tisto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, temveč tudi z obstojem soglasja volj strank, da se takšno novo razmerje vzpostavi in kasneje formalizira v pisni obliki. Obstoj formalne pogodbe o zaposlitvi služi dokazu obstoja določenega delovnega razmerja, zato ima delavec vedno pravni interes, da v sodnem postopku uveljavlja ugotovitveni zahtevek glede obstoja takšnega delovnega razmerja ne glede na to, ali ima z delodajalcem že sklenjeno drugo pogodbo o zaposlitvi. Zaradi soodvisnosti ugotovitvenega in dajatvenega tožbenega zahtevka je tudi slednji napačno zavržen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ima tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja progovnih del. Od februarja 2020 do januarja 2021 je na podlagi odredb dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta, tj. koordinator v vzdrževanju infrastrukture I. 6. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da v delovnopravni zakonodaji ni predvideno sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od že obstoječe sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tega stališča, ki je tudi v sodni praksi enotno sprejeto, ne more spremeniti sklicevanje pritožbe na četrti odstavek 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Ta določba namreč ureja primer, ko stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma nista v pisni obliki izrazili vseh njenih obveznih sestavin, kar pa ne velja za ta spor, v katerem pisno sklenjena pogodba o zaposlitvi med strankama že obstaja. Glede na obrazloženo je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožba za posredovanje pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto koordinator v vzdrževanju infrastrukture I ni dopustna in jo je sodišče pravilno zavrglo skupaj z zahtevkom za reintegracijo in zahtevkom za plačilo plače, ki jo je tožnik vtoževal za čas od izteka paricijskega roka dalje (274. člen ZPP).

7. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba utemeljuje z navedbo, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti naj bi se sodišče ne opredelilo do ugotovitvenega tožbenega zahtevka, da od 1. 2. 2020 med strankama obstaja delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto koordinator v vzdrževanju infrastrukture I. Po oceni pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen. Izpodbijani sklep je lahko preizkusilo, saj je bil ustrezno obrazložen, vsebuje pa tudi izrecno pojasnilo, da delavec v sodnem sporu ne more zahtevati ugotovitve drugačne pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) od obstoječe. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da bi o ugotovitvenem tožbenem zahtevku sodišče moralo odločiti meritorno, ker je bila tožniku pogodba za koordinatorja obljubljena in se je v praksi novo delovno razmerje že izvrševalo, to pa dokazuje soglasje volj strank, da se tožnik zaposli na drugem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med strankama že vzpostavljeno delovno razmerje s pisno pogodbo o zaposlitvi za vodjo progovnih del, zato s tožbo ne more doseči ugotovitve o obstoju delovnega razmerja na drugem delovnem mestu. Takšno sodno varstvo, kot že navedeno, ni predvideno (prim. Pdp 55/2018 idr.). To pa ne pomeni, da tožniku za čas od februarja 2020 do januarja 2021, za katerega zatrjuje dejansko opravljanje del drugega delovnega mesta, za tako opravljeno delo ne pripadajo pravice, ki jih za takšno delo določa zakon, podzakonski akt, kolektivna pogodba, vendar to ni predmet obravnavane tožbe.

8. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).