Jedro

Izdano začasno odredbo o nadomestitvi soglasja za vpis obeh hčera udeležencev v vrtec v B. utemeljujejo dovolj trdni razlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 3. 5. 2023. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Nasprotni udeleženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče ne bi smelo izdati začasne odredbe, sploh pa ne odločiti o ugovoru, ne da bi izvedlo narok. S takim ravnanjem mu je onemogočilo učinkovito uveljavljanje in varovanje koristi svojih hčera. Stališče sodišča, da zadostuje odločanje na podlagi pisnih vlog, je v primeru sprejete odločitve, ki bistveno vpliva na končno odločitev, napačno in znatno odstopa od sodne prakse.

Sodišče se ne bi smelo spustiti v obravnavanje predloga. V zadevi II N 139/2022 teče postopek o varstvu, vzgoji, stikih in preživljanju hčera udeležencev, v katerem je bila že izdana začasna odredba, izvedeni so bili naroki in je pričakovati končno odločitev. Ni sprejemljivo, da se zgolj zaradi začasnega vpisa otroka v vrtec (izven kraja, v katerem je starejša hči nekdaj bivala in obiskovala vrtec) vodi nov postopek. S tem se nesmiselno drobi odločanje o koristi otrok. Poleg tega je bilo o istovrstnem predlogu glede starejše hčere v tistem postopku že pravnomočno odločeno. Ugotovitev v sklepu, da predlog v tisti zadevi ni bil podan in zato o njem ni bilo odločeno, ni resnična in je protispisna. Iz priložene predlagateljičine pripravljalne vloge z dne 14. 10. 2022 jasno izhaja, da je predlagala izdajo začasne odredbe, po kateri se starejša hči izpiše iz vrtca v A. in vpiše v vrtec v B. Sodišče je predlog zavrnilo v vsem, kar sta udeleženca zahtevala več ali drugače. Predlog je bil tudi predmet pritožbene obravnave v sklepu VSL IV Cp 165/2023. Sprejeta odločitev odstopa od sodne prakse, v kateri je bilo jasno zavzeto stališče, da zaradi vpisa otroka v določeno šolo ali vrtec ni mogoče govoriti o ogrožanju otroka (sklep VSL IV Cp 734/2021). Absurdna je ugotovitev, da bi bila hči z obiskovanjem vrtca v A. ogrožena. Komoditeta predlagateljice, ki se je samovoljno preselila drugam, ni okoliščina, ki bi utemeljevala nujnost otrokove ogroženosti. Začasna odredba se izda le v izjemnih primerih, ko ni mogoče čakati na končno odločitev.

Deklici resda živita v B., a na podlagi samovoljne materine odločitve. Tudi stiki se izvajajo z očetom v A., a je bil predlog za začasno zaupanje v varstvo in vzgojo zavrnjen. To pa pomeni, da tudi glede vrtca ni mogoče odločati z začasno odredbo. Pritožnik se ne strinja, da deklici, sploh pa starejša, pretežni del časa preživita v B. Deklica zaradi tega trpi, mati pa mu praktično ob vsaki priložnosti da vedeti, da sta deklici pri njej in da ona sprejema odločitve. Glede na to, da ima za tak pristop potrditev v odločitvah sodišča, njeno ravnanje ni presenetljivo. Argument življenjske logičnosti še ne pomeni ogroženosti. Trditev, da oče ni izkazal plačevanja vrtca, je lažniva. Predlagateljica ve, da plačuje polovico, da se je s tem ohranjalo mesto v vrtcu. Najprimerneje je, da deklici obiskujeta isti vrtec, a naj bo to vrtec v A., ki ga starejša hči že pozna, niti obiskovanje različnih vrtcev pa zanju ne bi bilo ogrožajoče. Pod krinko "dejanskega življenja" se uveljavlja samovolja enega od staršev na račun drugega, pri tem pa se izkorišča institut začasnih odredb, ki temu ni namenjen. Pritožnika skrbi, da ne v tem ne v postopku o zaupanju ne bo deležen enakopravnega obravnavanja in da bo sodišče še naprej favoriziralo mamo, kar se nenazadnje kaže tudi pri obravnavi predloženega posnetka, v zvezi s katerim sodišče očitno vso odgovornost pripisuje njemu. Deklica je zelo rada pri njem; na razpolago imata dosti premalo skupnega časa; ob vrnitvi v B. doživlja hudo stisko. Nesprejemljiv je očitek, da ni dokazno podprl svojih navedb. Predlagal je tudi vpogled v spis II N 139/2022, v katerem so bile navedene iste okoliščine in jim predlagateljica ni oporekala.

3. Mati v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta starša triletne in desetmesečne deklice. Družina je živela v A. Življenjska skupnost staršev je prenehala pred rojstvom mlajše hčere, ko se je mati s starejšo hčero preselila v B. Pred sodiščem prve stopnje teče postopek o zaupanju deklic v varstvo in vzgojo, stikih in preživnini. Na podlagi začasne odredbe, izdane v tistem postopku, starejša hči preživlja čas z očetom dvakrat popoldan med tednom, ko oče pride v B., in vsak drugi vikend od sobote dopoldan do nedelje zvečer v A. 6. Ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen. V postopku, ki teče o zaupanju deklic v vzgojo in varstvo, stikih in preživnini, sta se sodišči prve in druge stopnje že izrekli o materinem predlogu za izdajo začasne odredbe, da se starejša hči izpiše iz vrtca v A. in vpiše v vrtec v B.,1 sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijanem sklepu oprlo na spremenjene okoliščine. Tedaj je bila mati na starševskem dopustu zaradi nege in varstva mlajše hčere in je skupaj z dekličino babico lahko poskrbela tudi za starejšo hčer. Zaradi materine vrnitve na delo so se razmere bistveno spremenile.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da je tudi v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe in odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo treba skrbno pretehtati, ali naj se zaradi zagotovitve pravice do izjave, katere pomemben vidik je tudi ustno obravnavanje, opravi narok. Utemeljeno je nadalje stališče, da je pri odločitvi za začasno ureditev razmerja treba vzeti v ozir tudi dejstvo, da ima taka odločitev v družinsko pravnih zadevah lahko velik neposreden vpliv na končno odločitev in lahko močno in trajno prizadene interese staršev in predvsem korist otrok.2 Vendar je pritožbeni očitek, da je bila pritožniku zaradi neizvedbe naroka kršena pravica do izjave, ostal splošen. Tudi stališče, da tako procesno ravnanje bistveno odstopa od sodne prakse, je neobrazloženo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da bi bilo obravnavani predlog smotrno obravnavati v postopku, ki teče o zaupanju in stikih, vendar pa ni izkazal, da bi ločeno obravnavanje predloga za začasno odredbo vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

9. Izdano začasno odredbo o nadomestitvi soglasja za vpis obeh hčera udeležencev v vrtec v B. utemeljujejo dovolj trdni razlogi.

10. Odločitev temelji na ugotovitvah, - da je bivanje deklic z materjo v B. posledica izjemno konfliktnega odnosa med starši, ki se nista zmožna dogovoriti o stikih in drugih vprašanjih izvajanja starševske skrbi, vključno s tem, kje bosta deklici med materino službo v varstvu, - da se je mati preselila zaradi zagotovitve mirnega in neobremenjujočega okolja za deklici, - da je med materino odsotnostjo zdoma zaradi dela nujno treba poskrbeti za varstvo deklic, - da oče nasprotuje predlogu, a dokazno podprtega razloga za nasprotovanje ni ponudil, - da ni življenjsko logično, da bi mati vozila deklico v vrtec v A. in se nato vozila nazaj na delo v B., - da je življenjsko logično, da sta deklici v istem vrtcu, - da posnetki, ki jih je predložil oče, kažejo dva nemirna jokajoča otroka, ki sta neposredno izpostavljena prepirom med starši, ne pa dejstva, da si starejša hči želi živeti pri očetu.

11. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o izkazanosti dejstva, da se starša nista zmožna dogovoriti o tem, kje bosta deklici v varstvu, medtem ko je mati v službi. Neizkazan je očitek o samovoljnosti materinega ravnanja, ki se je po prenehanju partnerske skupnosti s hčero preselila v B. Pritožnik ni navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je mati tedaj imela realne možnosti za drugačno izbiro, še manj pa take, ki bi utemeljevale zaključek o samovoljnosti njenega ravnanja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da ovrednotenje posnetka kaže na favoriziranje matere v tem postopku in pripisovanje odgovornosti njemu. Ugotovitev, da sta na posnetkih otroka izpostavljena prepirom med starši, je z vidika porazdelitve odgovornosti za prepir in izpostavljenost otrok prepiru nevtralna. Kdo od staršev je plačeval vrtec, za odločitev ni pomembno.

12. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je po zaključku materinega starševskega dopusta treba poskrbeti za varstvo deklic in da je to mogoče zagotoviti le z njuno vključitvijo v vrtec. Nasprotuje le odločitvi, da se vključita v vrtec v B. 13. Izpodbijana odločitev temelji na 161. členu Družinskega zakonika, po katerem sodišče izda začasno odredbo, kadar je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazana nujna potreba po ureditvi varstva za obe deklici. Druge možnosti kot vrtec starša v tem postopku nista predstavila. Ostala je dilema, ali naj se starejša hči vrne v vrtec v A., ki ga je obiskovala pred materino preselitvijo v B., in se ji pridruži mlajša sestra, ali naj obe obiskujeta vrtec v B. ali naj ena obiskuje vrtec v A., druga pa v B. Z izpodbijano odločitvijo je bila sprejeta druga možnost. Očitek, da bi jo narekovala le komoditeta matere, ni utemeljen. Deklici čas med tednom, v katerem je treba poskrbeti za njuno varstvo, po veljavni odločitvi sodišča preživljata pri materi. Vsakodnevna vožnja v A. in nazaj bi bila zanju obremenjujoča in bi hkrati pomenila, da bi morali več časa preživeti v vrtcu. Na drugi strani ni razvidno, kakšne bi bile koristi tega za vsako od deklic (npr. socialne vezi in vpetost v rutino v vrtcu v A.).

15. Izdajo začasne odredbe je torej narekovala neogibna potreba po zagotovitvi varstva za deklici v času, ko je mati v službi. Pri odločitvi, da deklici obiskujeta vrtec in da ga obiskujeta v B., je sodišče v potrebni meri upoštevalo koristi otrok in okoliščine funkcioniranja družine.

16. Sklicevanje pritožbe na odločitev v zadevi IV Cp 734/2021 ne utemeljuje drugačnega stališča. Iz nje izhaja, da je zaradi vpliva začasne ureditve potrebna zadržanost pri sprejetju odločitve o začasni spremembi vrtca ali šole med postopkom odločanja o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, ne pa tudi, da je taka odločitev sodni praksi tuja in da ne pride v poštev.

17. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 100. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

1 Odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da predlagateljica ni postavila predloga za izpis hčere iz enega in vpisa v drug vrtec in zato ne more odločati o predlogu za začasno odredbo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na stališču, da ogroženost otroka ni izkazana. 2 Gre za ustaljeno stališče sodne prakse, oblikovano po izdaji odločbe US RS Up-410/01 z dne 14. 2. 2002.