Jedro

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Res je tožnik v tožbi postavil zahtevek, da se ugotovi invalidnost s 24. 3. 2021, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je pri tožniku podana invalidnost od 8. 3. 2021 dalje (omenjeni datum izhaja tudi iz izreka dokončne odločbe tožene stranke z dne 1. 7. 2021). V tem primeru gre zgolj za ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik namreč v tožbenem zahtevku izrecno ni uveljavljal od kdaj dalje naj se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, tako da v tem primeru sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 946,87 EUR nadomesti z zneskom 804,98 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I., II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 7. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 3. 2021. Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 3. 2021 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje po prenehanju obveznega zavarovanja. Toženi stranki je naložilo, da bo odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine izdala v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da bo tožena stranka tožniku povrnila stroške postopka v znesku 946,87 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej podaja procesni ugovor, in sicer, da je tožnik v tožbi postavil zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 24. 3. 2021 dalje. Sodišče pa ga je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 8. 3. 2021 dalje. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek in je tožniku prisodilo več, kot pa je v tožbi zahteval. V nadaljevanju navaja, da je poglaviten ugovor tožene stranke v tem, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca MDPŠ, kot najbolj kompetentnega izvedenca za oceno delazmožnosti. Glede omenjenega se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS1. Mnenji dveh izvedencev, ki ju je postavilo sodišče prve stopnje, se namreč med seboj razlikujeta, razlikujeta pa se tudi od mnenj izvedencev, ki so sodelovali v senatu invalidskih komisij. Mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra, na katerem sloni sodba, ni nedvoumno niti jasno, prihaja pa tudi samo s seboj v nasprotje. Manjko objektivnih zdravniških izvidov pomeni nov pritožbeni razlog in dodaten razlog za potrebo po angažiranju sodnega izvedenca MDPŠ. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaza je vsebinsko prazna. Razen tega tudi ne drži, da sta izvedenca odgovorila na vsa vprašanja strank. V izvedenskih mnenjih ni nobenih pojasnil glede pripomb, da v spisu ni medicinske dokumentacije, ki bi objektivizirala tožnikovo psihično motnjo in ki bi strokovno utemeljevala popolno izgubo delazmožnosti. Mnenje je bilo podano na podlagi osebnega pregleda, ki je bil izveden 8 mesecev po dokončni odločbi ter na podlagi subjektivnih tožnikovih navedb (o izgubi motivacije za delo, pasivizacije) ter glede na zgodovino tožnikovih poškodb. Pri tem tudi ni razvidno, ali sta izvedenca upoštevala definicijo invalidnosti ter tožnikovo delo. Enako to velja tudi za izvid Inštituta A. z dne 28. 4. 2020. V delu glede kontrolnega pregleda, ko izvedenec ugotavlja, da dekompenzacija lahko mine, ko bo tožnik manj obremenjen, pa izvedenec prihaja v nasprotje s samim seboj. Na vprašanje glede kontrolnega pregleda izvedenec niti ni odgovoril, sodba pa o tem tudi nima razlogov. Tožnik zaradi zdravljenja psihiatričnih težav sploh ni bil vključen v nobeno intenzivno celostno obravnavo niti ni bila izpeljana nobena diagnostika, ki bi lahko pojasnila kognitivni upad, kot je bil ugotovljen na Inštitutu A. dne 28. 4. 2020. Ni bila opravljena niti slikovna preiskava možganov niti laboratorijske preiskave, prav tako tudi ne diagnostika kliničnih simptomov. Glede izvida Inštituta A. pa tožena stranka še navaja, da zdravstveno stanje ocenjuje psihiater, ne pa psiholog, ki daje le podporo psihiatru. Za oceno invalidnosti bi bila tako potrebna poglobljena psihiatrična obdelava. Vse to pa bi moralo biti opravljeno pred podajo predloga za oceno invalidnosti. Spodbuda k aktivaciji pomaga ohranjati potenciale in s tem lahko posameznik bolje obvladuje težave psihične narave. Osebni pregled opravljen po dokončni odločbi, ne more predstavljati podlage za odločitev, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS2. Sodišče se glede pripomb Sektorja B. z dne 11. 3. 2022 tudi ni opredelilo, pa čeprav ima omenjeni sektor prakso ravno glede ocenjevanja delazmožnosti. Invalidska komisija II. stopnje je bila pri podaji mnenja v predsodnem postopku tudi ustrezno sestavljena glede na tožnikove zdravstvene težave. Za opredelitev invalidnosti ne morejo biti odločilna parcialna mnenja posameznih zdravnikov, ki so sodelovali pri zavarovančevem zdravljenju. Prav tako tudi ne izvid Inštituta A. z dne 28. 4. 2020. Upoštevati je potrebno kompleksno oceno invalidskih komisij o delazmožnosti za konkretno delo. Prav tako je potrebno upoštevati, da je bil tožnik pretežni čas delovno aktiven, kar pomeni, da je moral vsakokrat pridobiti pozitivno zdravniško spričevalo potrjeno s strani MDPŠ. Iz izvida Inštituta A. tudi ni razvidno, katero delo so primerjali (če sploh so) za ugotovitev delazmožnosti, prav tako tudi, ali so upoštevali definicijo invalidnosti. V sodbi manjka tudi podrobna opredelitev del, ki jih je opravljal tožnik v svoji delovni karieri, njegove dodatne usposobljenosti in znanja, ki jih je pridobil. Tožena stranka nadalje navaja, da tudi ni pravilna stroškovna odločitev. Ne glede na odločitev o glavni stvari je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2022. Tožnik namreč v tej vlogi le sporoča, da se z izvedenskim mnenjem specialista psihiatra strinja ter povzema mnenje. Vlogo tožnika je kvečjemu mogoče ovrednotiti z 20 točkami. Tako izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča. Posledično pa je potrebno zmanjšati tudi materialne stroške in DDV. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik v celoti prereka navedbe tožene stranke. Sodni izvedenec psihiater je ugotovil, da se tožnik glede na zdravstveno stanje, ne more ponovno vključiti v organiziran delovni proces. Tudi sodni izvedenec ortoped ugotavlja, da tožnik za organizirano pridobitno delo ni sposoben. Glede pritožbenih navedb, da je invalidska komisija podala drugačno mnenje, pa tožnik navaja, da ga IK sploh ni videla niti osebno pregledala. Ker se osebno ni prepričala o njegovem zdravstvenem stanju, tudi odločitev o delazmožnosti ne more biti pravilna. Tožena stranka v pritožbi v celoti zanemari dejstvo, da je bil tožnik zaradi raznih poškodb, tudi poškodb glave ter bolezni, s priznano 50 % telesno okvaro, tako rekoč hendikepiran celotno njegovo delovno dobo. Velik del tega obdobja je bil tudi nezmožen za delo oziroma v bolniškem staležu, nazadnje od leta 2019 dalje neprekinjeno. Sklicuje se na izvid Inštituta A. z dne 28. 4. 2020. V interdisciplinarnem timu je sodeloval tudi specialist MDPŠ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca navedene specialnosti. Tožnik je bil zaposlen pri devetih različnih delodajalcih in se nikjer ni zmogel tako vključiti v delovni proces, da bi službo obdržal. Tudi pritožba glede stroškovnega dela ni utemeljena, saj je bila vloga z dne 15. 3. 2022 potrebna in je sodišče zanjo pravilno priznalo 225 točk. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... (pravilno: ...) z dne 1. 7. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 3. 2021. Je pa drugostopenjski organ prvi odstavek prvostopenjske odločbe spremenil tako, da je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, in sicer na fizično lažje delo, preprosto delo, ne v prisilni drži hrbtenice, s premeščanjem bremen do 10 kg, psihično nezahtevno delo, s polnim delovnim časom od 8. 3. 2021 dalje.

8. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Skladno s 1. alinejo 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. V 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je tožnikov osebni zdravnik 11. 11. 2020 podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku so v ospredju ortopedske težave in psihične težave.

11. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo izvedenski mnenji sodnih izvedencev specialista ortopeda in specialista psihiatra. Oba izvedenca je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Iz podanega mnenja prim. C. C., dr. med., specialista ortopeda izhaja, da gre pri tožniku za degenerativne spremembe na vratni hrbtenici, za kronični bolečinski sindrom vratne hrbtenice z bolečinami v zgornje okončine, za degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici, za kronični bolečinski sindrom ledvene hrbtenice, za stanje po kompleksni poškodbi prstov desne roke ter za kronično vnetje v predelu ramenskih sklepov. Izvedenec ugotavlja, da so zaradi trajnih okvar na vratni in ledveni hrbtenici, zaradi posledic kompleksne poškodbe prstov desne roke in bolezenskih sprememb na ramenih, tožnikove delovne zmožnosti zmanjšane. Okvare in klinične težave so takšne narave, da ne dopuščajo dvigovanja in prenašanja težjih bremen, dela v globokem predklonu, čepe, kleče, na višini in z dvignjenimi rokami nad ravnino ramena. Zaradi hudih okvar prstov na desni roki in manjkajočega sredinca tožnik ni zmožen prijemati manjših predmetov. Prijem večjih predmetov pa je izrazito omejen in nesiguren. Za svoje delo, ki ga je tožnik opravljal, ni zmožen. Zmožen pa je za drugo delo z določenimi razbremenitvami. Izvedenec D. D., specialist psihiater pa ugotavlja, da je pri tožniku prisotna težja psihoorganska oškodovanost oziroma težji kronični organski psihosindrom z evidentnim kognitivnim upadom (mišljenja, koncentracije, pozornosti, spominskih sposobnosti), ki presega prizadetost spoznavnih sposobnosti, ki je značilna za blago kognitivno motnjo in z osebnostno spremenjenostjo (čustvena topost, povečana inpulzivnost, znižana frustracijska toleranca, zožena interesna sfera, šibke prilagoditvene sposobnosti, socialna odtujenost), ki je značilna pri organski osebnostni motnji. Tožnik je bil psihoorgansko oškodovan večji del svoje delovne dobe, razen tega tudi telesno hendikepiran po hudi poškodbi desne roke. Kljub temu je opravljal različna dela, ki se jih je priučil in je vztrajal v delovni aktivnosti vse do leta 2019, ko je ob kroničnem bolečinskem sindromu in omejeni gibljivosti vratne in ledvene hrbtenice ter ramen povsem dekompenziral. Ta dekompenzacija se je kazala z umikom v bolezen, popolno pasivizacijo, izgubo motivacije za delo in dolgotrajnim bolniškim staležem. Po mnenju sodnega izvedenca specialista psihiatra je pri tožniku od 8. 3. 2021, ko je bil ocenjen s strani invalidske komisije I. stopnje, zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Sodišče je oba izvedenca zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, kjer sta oba izvedenca podala skupno mnenje, da je upoštevaje vse tožnikove zdravstvene težave, pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, saj tožnik za organizirano pridobitno delo ni sposoben.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje obeh izvedencev, ki sta tožnika osebno pregledala, upoštevala pa sta tudi medicinsko dokumentacijo v spisu, kot tudi v tožnikovem zdravstvenem kartonu.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenca nista odgovorila na vsa vprašanja ter da so podana nasprotja med podanima mnenjema. Oba izvedenca sta namreč podala pisno izvedensko mnenje, vsak za svoje področje. Tako sta podala tudi ločeni mnenji, pri čemer specialist ortoped ugotavlja, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost, medtem ko specialist psihiater ugotavlja, da je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti. Sta pa na naroku za glavno obravnavo podala skupno mnenje, da je glede na vse tožnikove zdravstvene težave pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti. V tem primeru torej ni nikakršnega nasprotja med mnenjema izvedencev. Zadevo je namreč potrebno obravnavati kot celoto, torej upoštevati celotno zdravstveno stanje tožnika, tako njegove psihične kot tudi ortopedske zdravstvene težave. Izvedenca sta tudi odgovorila na zastavljena vprašanja tako sodišča kot tudi strank v postopku. V primeru, da tožena stranka ni zadovoljna z odgovorom oziroma, da je pričakovala drugačen odgovor izvedencev, pa to še ne pomeni, da na vprašanje ni bilo odgovorjeno. Razen tega izvedenca razumljivo nista mogla podati eksaktnih odgovorov na hipotetična vprašanja. Glede pritožbenih navedb, da izvedenca pri podaji mnenja nista upoštevala opisa dela, ki ga je opravljal tožnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak opis ključen pri ugotavljanju zmanjšane delovne zmožnosti. Pri tožniku pa je bila ugotovljena izguba delovne zmožnosti, torej za vsak poklic oziroma delo, kar je izvedenec psihiater tudi ustrezno pojasnil zaslišan na naroku za glavno obravnavo. S tem v zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da izvedenca nista upoštevala definicije invalidnosti. Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot je pritožbeno sodišče zavzelo stališče že v več zadevah, navedene določbe ni mogoče tolmačiti v smislu absolutno zaključenega zdravljenja. Iz sodbe opr. št. Psp 243/2022 izhaja, da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne. S potekom časa se v določenih primerih lahko zdravstveno stanje spremeni, izjemoma tudi na boljše (odvisno od vzroka invalidnosti). Iz tega razloga so predvideni tudi kontrolni pregledi in s tem povezani postopki za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Možnost izboljšanja je v tem smislu dopuščal tudi izvedenec psihiater. Sodišče o kontrolnem pregledu ni odločalo, saj to ni predlagala nobena od strank v postopku. V katerih primerih se lahko opravi kontrolni pregled pa izhaja že iz 94. člena ZPIZ-2. 14. Iz pritožbenih navedb nadalje izhaja, da naj bi obstajal manjko zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca iz razloga, ker samo ne razpolaga z medicinskim znanjem. Izvedenec je preučil medicinsko dokumentacijo tako v zdravstvenem kartonu kot tudi v samem spisu. Pri tem število medicinskih izvidov nikakor ne more biti odločilno pri presoji, ali je neko mnenje prepričljivo ali ne. Še posebej to velja za bolnike s psihičnimi težavami, ki lahko na eni strani zaradi psihičnih težav pogosto obiskujejo lečečega psihiatra, ali pa se takim pregledom izogibajo. Je pa izvedenec posebej omenil, da so se psihične težave pri tožniku pojavile že v letu 2002, saj že iz tega obdobja izvirajo izvidi specialista psihiatra. V nadaljevanju izvedenec tudi navaja ostale izvide, tako iz leta 2019 kot tudi 2020 in 2021. Še posebej pa je pri tem pomemben osebni pregled pri izvedencu. Pri tem ni odločilno, da je bil tak osebni pregled opravljen po izdaji dokončne odločbe tožene stranke. Izvedenec je namreč specialist psihiatrije, ki na podlagi ugotovitev ob osebnem pregledu, glede na strokovno znanje in izkušnje lahko poda tudi mnenje o tožnikovem psihičnem stanju v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

15. Glede rehabilitacijskega poročila Inštituta A., Oddelek v E. (priloga A/3), pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za enega izmed listinskih dokazov v spisu. Pri podaji izvedenskega mnenja sta ga pravilno upoštevala oba izvedenca, prav tako pa tudi sodišče prve stopnje. Gre za podrobno strokovno mnenje, ki so ga podali ustrezni specialisti, med drugim tudi specialist MDPŠ in specialist psiholog. Iz navedenega rehabilitacijskega poročila izhaja, da gre pri tožniku za stanje po hudi poškodbi desne roke z amputiranim tretjim prstom, deformacijo kazalca, prstanca in mezinca, z ankilozami in subluksacijami ter negibljivostjo v interfalangealnih sklepih, na kazalcu je rana, ki secernira, pesti ne formira. Obstaja tudi omejena gibljivost celotne hrbtenice ter leve rame, prisoten je kronični bolečinski sindrom. V ospredju pa je zmerni kognitivni upad, tožnik je psihomotorično upočasnjen, osebnostno spremenjen, prilagoditvene sposobnosti izčrpane, delovna učinkovitost pa je nična. Iz rehabilitacijskega poročila tako izhaja, da tožnik za organizirano pridobitno delo ni več sposoben ter da je potrebna upokojitev. Rehabilitacijskemu poročilu tako nikakor ni mogoče očitati, da je pomanjkljivo oziroma neprepričljivo.

16. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bilo podano nasprotje med pripombami, ki jih je na podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca podal izvedenski organ tožene stranke, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za pripombe, ki jih je podala ena od strank v postopku. Sodišče je te pripombe upoštevalo v okviru razčiščevanja dejanskega stanja. Po presoji vseh dokazov skladno z 8. členom ZPP je svojo odločitev utemeljeno oprlo na podana izvedenska mnenja sodnih izvedencev. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo sodnega izvedenca specialista MDPŠ, kot je to predlagala tožena stranka. Tak dokazni predlog je sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP, utemeljeno kot nepotreben zavrnilo. Razloge za zavrnitev pa je v 9. točki izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

17. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Res je tožnik v tožbi postavil zahtevek, da se ugotovi invalidnost s 24. 3. 2021, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je pri tožniku podana invalidnost od 8. 3. 2021 dalje (omenjeni datum izhaja tudi iz izreka dokončne odločbe tožene stranke z dne 1. 7. 2021). V tem primeru gre zgolj za ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja5. Tožnik namreč v tožbenem zahtevku izrecno ni uveljavljal od kdaj dalje naj se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine, tako da v tem primeru sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni prekoračilo tožbenega zahtevka in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

18. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč vlogo, ki jo je tožnik vložil 15. 3. 2022 štelo kot pripravljalno vlogo po točki 2 tar. št. 16 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)6. Po pregledu navedene vloge pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da je tožnik sodišču zgolj sporočil, da sprejema podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca. V nadaljevanju pa je povzel vsebino tega izvedenskega mnenja. Tožnik se tako v vlogi ni vsebinsko opredelil do podanega izvedenskega mnenja, temveč je sodišču zgolj sporočil, da s takim mnenjem soglaša. V tem primeru pa gre po stališču pritožbenega sodišča za kratek dopis, za katerega je potrebno tožniku priznati 20 točk po 4. točki tar. št. 43. Zaradi zmanjšanja števila točk je bilo potrebno poseči tudi v znižanje materialnih stroškov in DDV-ja. Skupen znesek priznanih stroškov postopka tako namesto 946,87 EUR znaša 804,98 EUR.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo stroškovni izrek (IV. točka izreka) tako, da je znesek 946,87 EUR nadomestilo z zneskom 804,98 EUR. V ostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (I., II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, saj je tožena stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu. Upoštevaje OT je tožniku za vložitev odgovora na pritožbo priznalo 375 točk, 2 % materialnih stroškov in pa 22 % DDV. Skupaj priznani stroški znašajo 279,99 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v roku 15 dni.

1 Glej VIII Ips 26/2017 z dne 20. 6. 2017. 2 Glej sodba VIII Ips 26/2017 z dne 20. 6. 2017. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 5 Glej VSRS sodba VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.