Jedro

Ker se v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, kasnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika sodišče prve stopnje ni bilo pristojno presojati. Gre za novo dejstvo, o katerem še ni bilo odločeno v predsodnem postopku, zaradi česar bo moral tožnik najprej sprožiti nov postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: “Tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. 8021100 z dne 26.8.2002 in št. 8021100 z dne 27.1.2003 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in mu na tej podlagi prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, se zavrne.

Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.” Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da odločbi toženca št. 8021100 z dne 26.8.2002 in št. 8021100 z dne 27.1.2003 ostajata v veljavi do 11.12.2003 (1. tč. izreka), da se tožniku prizna (pravilno tožnika razvrsti v) prva kategorija invalidnosti zaradi bolezni od 12.12.2003 dalje in da je toženec dolžan o pravicah tožnika v zvezi s I. kategorijo invalidnosti odločiti v roku 30 dni in mu odmeriti višino invalidske pokojnine ter izplačati zapadle zneske pokojnine (2. tč. izreka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 379.632,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (3. tč. izreka).

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je bilo s 1. tč. izreka odločeno, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, zaradi česar bi bilo potrebno tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Meni, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ni pravilna, saj bi moralo odločiti o pravicah na podlagi invalidnosti, ne pa tožencu naložiti izdaje novega upravnega akta o pravici v zvezi s I. kategorijo invalidnosti ter o odmeri invalidske pokojnine. Opozarja, da se v predmetnem socialnem sporu presoja zakonitost in pravilnost dokončne odločbe toženca, torej vprašanje, ali je v predsodnem postopku toženec glede na dejstva in okoliščine pravilno in popolno ugotovil zdravstveno stanje tožnika. Nova medicinska dokumentacija po izdaji dokončne odločbe je lahko le predmet novega postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča. V odgovoru na pritožbo tožnik vztraja, da je odločitev v 1. tč. izreka pravilna, ker je bil tožnik do 12.12.2003 invalid II. kategorije invalidnosti in do takrat ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Pravilna je tudi 2. tč. izreka, saj temelji na nesporni ugotovitvi invalidske komisije II. stopnje, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije od 12.12.2003 dalje. Tožencu je bilo tudi utemeljeno naloženo, da realizira odločitev sodišča iz 2. tč. izreka. V skladu s predpisi je tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je toženec z dokončno odločbo št. 8021100 z dne 27.1.2003 potrdil prvostopenjsko odločbo toženca iste opravilne številke z dne 26.8.2002, s katero je bila zavarovancu, sedaj tožniku, zavrnjena zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine in sicer potem, ko je invalidska komisija II. stopnje po proučitvi medicinske dokumentacije ugotovila, da je pri tožniku od 8.7.2002 dalje zaradi bolezni podana II. kategorija invalidnosti. Tekom sodnega postopka je tožnik vložil še avstrijsko medicinsko dokumentacijo s prevodi in še dodatne izvide, nastale po izdelavi mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 13.1.2003. Na podlagi tako zbrane medicinske dokumentacije je invalidska komisija II. stopnje dne 21.3.2006 izdelala dopolnilno mnenje, v katerem ugotavlja, da je pri tožniku od 12.12.2003 zaradi bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, medtem ko je bila od 8.7.2002 dalje do datuma nastanka I. kategorije invalidnosti pri tožniku zaradi bolezni podana II. kategorija invalidnosti. Čeprav na dopolnilno mnenje nobena od strank ni podala pripomb, pa je potrebno ugotoviti, da je invalidska komisija II. stopnje pri tožniku I. kategorijo invalidnosti ugotovila z dnem 12.12.2003, torej že po izdaji dokončne odločbe toženca z dne 27.1.2003 in to na podlagi nove medicinske dokumentacije.

V socialnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe in sicer v skladu s 63. in 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) po stanju, podanem v času do zaključka postopka pri tožencu. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je tako v procesnem kot materialnem smislu omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Izven okvira presoje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca pa ostaja morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega pride po izdaji dokončne odločbe. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju predstavljajo torej novo stanje, ki ga sodišče ni pristojno presojati, saj o tem stanju še ni bilo odločeno v predsodnem postopku, temveč je z vložitvijo nove zahteve pri tožencu, potrebno sprožiti nov postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

V danem primeru je dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 21.3.2006 mogoče upoštevati le toliko, kolikor potrjuje pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Sodišče je bilo tako dolžno upoštevati le zaključke invalidske komisije II. stopnje v dopolnilnem mnenju, v katerem je potrdila ugotovitve izvedenskih organov toženca v predsodnem postopku, da je bila pred 12.12.2003 oz. od 8.7.2002 dalje in torej tudi v času izdaje dokončne odločbe, pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. Brez izrecne pravne podlage pa je sodišče upoštevalo mnenje invalidske komisije II. stopnje, da je pri tožniku po datumu izdaje dokončne odločbe prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in izgube delovne zmožnosti, posledično pa do njegove razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti od 12.12.2003 dalje, ne da bi odločilo tudi o materialni pravici v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1. Ta v drugem odstavku določa, da v primeru, če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Enako pa izhaja tudi iz določbe 82. člena ZDSS-1, ki ne glede na citirano določbo 2. odst. 81. člena ZDSS-1, določa postopanje sodišča v primerih, ko sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Iz citiranih odločb izhaja, da je v socialnih sporih uveljavljeno načelo meritornega sojenja, kar pomeni, da se ob presoji zakonitosti toženčeve odločbe na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloča tudi o vtoževani materialni pravici. To pomeni, da sodišče na podlagi razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti in ob izpolnjevanju pogojev potrebne pokojninske dobe (68. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), odloči tudi o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločbi toženca ohranilo v veljavi do 11.12.2003, tožnika pa razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 12.12.2003 dalje in tožencu naložilo izdajo upravnega akta o pravici, glede na predhodne ugotovitve, ni pravilna. Odločbi toženca z dne 26.8.2002 in z dne 27.1.2003 sta namreč pravilni in zakoniti, saj je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskega stanja do dokončnosti odločbe, ugotovilo, da je bila pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje po izdaji dokončne odločbe upoštevalo poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in s tem povezane izvide, ter tožnika z 12.12.2003 razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, ne da bi odločilo o pravici, je ravnalo v nasprotju s 63. in 81. člena ZDSS-1. Ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju do izdaje dokončne odločbe, je potrebno opisano nepravilno uporabo določb ZDSS-1 šteti za kršitev določb materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. tč. 1. odst. 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 26.8.2002 in z dne 27.1.2003 ter priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Glede na to, da tožnik v tem sporu ni uspel, pa na podlagi določbe 1. odst. 154. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso potrebni stroški v smislu 1. odst. 155. člena ZPP, zato jih je dolžan nositi tožnik sam.