Jedro

Ker je izključni vzrok nesreče le tožnikova nenadna in nepričakovana vzvratna vožnja, ki jo je voznik osebnega vozila zaznal približno 20 m pred trčenjem, je pravilen zaključek sodišča, da toženkin zavarovanec v dani situaciji ni imel možnosti nesreče preprečiti. Tožnik je bil torej tisti, ki je z nepravilno vzvratno vožnjo in premajhno pazljivostjo tudi izključno kriv za nastalo škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 25.6.2001 poškodoval v prometni nesreči v trčenju voznika osebnega vozila K. v njegov motokultivator s prikolico. Od toženke, s katero je imel lastnik avtomobila sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je zahteval plačilo 2.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 150.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izključni vzrok za prometno nesrečo tožnikova nenadna vzvratna vožnja, ki je voznik K. v ugotovljenih okoliščinah ni mogel pričakovati in se v dani situaciji zato ni mogel izogniti trčenju v zadnji del prikolice tožnikovega motokultivatorja. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč. Ključno vprašanje je, ali je bil tožnikov motokultivator res v premikanju ali pa je tožnik vanj dejansko šele vstopal, saj se za navedeni situaciji uporabljajo različne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Tožnik najprej vztraja pri trditvi, da se ni vzpel na motokultivator in poudarja okoliščine, na katerih je gradil pritožbo: o premalo pojasnjenih okoliščinah dogodka, o graji izvedenskega mnenja, o enako možni drugačni varianti zadetja v prikolico, ker naj bi voznik spregledal motokultivator, o izpovedbah prič in nujnosti zaslišanja vseh očividcev, o mestu tožnikovega padca in zaustavitve prikolice na cestišču in o možnosti sodnomedicinske obravnave tožnikovih poškodb. Kljub takim pritožbenim trditvam se je pritožbeno sodišče oprlo na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, na tožnikove pritožbene trditve pa je pravno neustrezno odgovorilo le z dvema stavkoma ter nato ponovilo stališče prvega sodišča o nepričakovani vzvratni vožnji tožnika. Taka sodba ne ustreza pravnemu standardu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS; št. 33/91-I in nadaljnji), saj tožnikove pritožbe ne obravnava vsebinsko. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh prej poudarjenih okoliščin, so izostali razlogi v smislu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3), zaradi neprimerne obrazloženosti pa je podana tudi kršitev 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Po mnenju revidenta pomeni zavrnitev dokaznih predlogov za novega izvedenca za analizo nezgode, izvedenca sodne medicine in priče D. A. poseg v ustavno pravico do predlaganja in izvedbe dokazov v smislu pravice do izjave iz 22. člena URS. Ključno pravno vprašanje je, kakšen je bil položaj tožnika v trenutku trčenja, zato se sodišče ne bi smelo opreti samo na izvedensko mnenje.

Tožnik vztraja pri pritožbeni trditvi, da je prvostopenjsko sodišče protispisno zaključilo o neobstoju blokiranih frezinih koles, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tudi sodišče druge stopnje samo povzelo argumente prvega sodišča, zakaj ni sledilo izpovedi prič R. in F. A. ter tožnika, je v nasprotju z izpovedbami, kar pomeni zatrjevano procesno kršitev.

Tudi v primeru, da je bilo tožnikovo vozilo v gibanju, sta odločitvi obeh sodišč materialnopravno zmotni. V tem primeru tožnik vztraja pri svojem stališču, da znaša delež odgovornosti tožnikovega zavarovanca in s tem toženke vsaj 70 %, nato pa povzema pritožbene trditve o okoliščinah glede preglednosti, vremenskih razmer, opozarja, da je imel voznik avtomobila od možnosti zagledanja do zadetja več kot 10 sekund časa, kaj vse bi lahko storil, vendar je zaradi premajhne pozornosti motokultivator zaznal šele na razdalji 20 m. Pri tem tožnik (izven pritožbenih trditev in na novo) trdi, da je do zadetja prišlo ob desnem robu vozišča. Glede na položaj motokultivatorja in gibanje tožnika ob njem je voznik osebnega avtomobila vozil v nasprotju s predpisi Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/98), ker hitrosti vožnje ni prilagodil stanju ceste in gostoti prometa tako, da bi lahko v vidni razdalji vozilo ustavil, ker ni upošteval pravil o prehitevanju v zvezi z bočno razdaljo, upoštevanjem položaja nasproti vozečega vozila, vožnjo mimo vozila oziroma ovire na vozišču. Kršil je torej več cestnoprometnih pravil, tožniku pa je mogoče očitati le vzvratno vožnjo in nepazljivost. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi ni dovoljena, glede odločitve o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V premoženjskih sporih revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe ne presega zneska 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov z različno podlago, se pravica do revizije v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode ima drugačno podlago od zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Ker slednji v tej zadevi znaša le 625,94 EUR (prej 150.000 SIT), v tem delu tožnikova revizija ni dovoljena.

Glede odločitve o podlagi odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo je v tej zadevi res ključnega pomena odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik v času trčenja ob motokultivatorju na cesti ali pa že v njem in v zvezi s tem, ali je že začel z vzvratno vožnjo. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je že šlo za vzvratno vožnjo. Pri tem ni verjelo tožnikovi drugačni trditvi, saj je tožnik svojo izpoved kar trikrat spreminjal. Zato ni verjelo niti pričini izpovedi o tožnikovem položaju, pojasnilo pa je tudi, zakaj ni zaslišalo pričine žene. Oprlo se je na izvedensko mnenje, ki ga je ocenilo za strokovno in prepričljivo. Izvedenec je namreč izhajal iz objektivnih okoliščin o položaju obeh vozil po trčenju, o njunem položaju ob samem trčenju (kraj trčenja je bil na sredini desnega voznega pasu bližje sredinski črti in ne ob desnem robu ceste, kot sedaj zatrjuje revident), o sledeh na vozišču in o poškodbah obeh udeleženih vozil. V trenutku trčenja je bila prikolica motokultivatorja s svojim zadnjim delom že v celoti na vozišču in diagonalno usmerjena nanj pod kotom 30°. Če bi voznik zadel v stoječ motokultivator s prikolico, bi tega odbilo naprej in v desno na travo ob cesti. Tudi tožnikov položaj po trčenju dokazuje, da je bil na motokultivatorju, saj bi bil drugačen tako v primeru, če bi še stal na cesti, kot tudi v primeru, če bi se vzpenjal na motokultivator. Vse to je izvedenec jasno utemeljil, prvostopenjsko sodišče pa povzelo v razloge svoje sodbe.

Tožnik se z izvedenskim mnenjem res ni strinjal in je predlagal novega izvedenca, vendar sodišče tega dokaznega predloga ni bilo dolžno sprejeti, saj tožnik ni s prepričljivimi razlogi izpodbijal strokovnosti mnenja. Na tožnikove pisne pripombe in ustna vprašanja je izvedenec na obravnavi odgovoril. Ker je tožnik v pritožbi prvič zatrjeval možno drugačno varianto zadetja, čeprav je to možnost imel že v postopku na prvi stopnji, se pritožbenemu sodišču z novo zatrjevano možnostjo ni bilo treba ukvarjati. Prav tako ni bilo dolžno posebej odgovarjati na v pritožbi prvič ponujeni dokaz, naj izvedenec sodnomedicinske stroke obravnava tožnikove telesne poškodbe, saj je bil ta dokazni predlog prepozen. Tožnik je v pritožbi izpodbijal dejansko ugotovitev, da je bil že na motokultivatorju z (laičnim) sklepanjem, da bi ga v tem primeru motokultivator pokopal pod seboj, kar ni zahtevalo posebnega odgovora pritožbenega sodišča. V reviziji v zvezi s svojim položajem po trčenju tega sicer ne ponovi, vztraja pa pri trditvah, v kolikšni razdalji od zaustavljenega motokultivatorja je obležal, vendar o tej okoliščini ni podlage v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč. S trditvijo o "blokiranih" zavorah je tožnik želel dokazati, da še ni vzvratno vozil. Sodišče prve stopnje ni verjelo niti njegovi izpovedi niti izpovedi priče, saj je tožnik v kazenskem postopku povedal drugače, da se je že vzpel na prikolico in da je že spustil ročno zavoro. Izvedenec je preveril tožnikovo trditev, da je situacija nespremenjena, vendar je ob ogledu motokultivatorja ugotovil, da je zavora popuščena. Zato je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo v pritožbi uveljavljano "protispisnost" (glede zavor) s sklicevanjem in potrditvijo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Zaradi revizijskega vztrajanja pri tej procesni kršitvi revizijsko sodišče dodaja, da drugačna dejanska ugotovitev sodišča od izpovedi prič ne pomeni protispisnosti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa njegovo dokazno oceno. Za procesno kršitev bi šlo le, če bi sodišče v sodbi navedlo drugačno izjavo priče ali stranke, kot izhaja iz zapisnika o njeni izpovedi. Zato tožnik v zvezi s tem neutemeljeno očita obema sodiščema, da sta storili navedeno procesno kršitev.

Standard obrazloženosti sodne odločbe je za pritožbeno sodišče drugačen kot za prvostopenjsko sodišče. Po prvem odstavku 360. člena ZPP je dolžno odgovoriti le na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena. Če se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi prvostopenjskega sodišča, jih tudi ni dolžno podrobno ponavljati. Zakaj v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odgovoriti na tiste pritožbene trditve, ki jih tožnik v reviziji ponavlja in šteje za pomembne, je revizijsko sodišče pojasnilo v dosedanjih razlogih. Zato tožnik neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji revizijskega sodišča v postopku na pritožbeni stopnji ni prišlo do posega v tožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, v postopku na prvi stopnji z zavrnitvijo dokaznih predlogov za novega izvedenca in pričo pa tudi ne v pravico do izjave iz 22. člena URS.

Prvostopenjsko sodišče je na peti do osmi strani svoje sodbe obširno pojasnilo, kako je prišlo do prometne nesreče. Te ugotovitve so pretežno dejanske narave. Nanje so zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani tako stranke kot revizijsko sodišče. Tožnik se sicer tega v reviziji zaveda, vendar kljub temu poskuša nekatere od dejanskih ugotovitev (svoj položaj pred trčenjem, vzvratno vožnjo, zavore itd.) izpodbiti v preobleki procesnih kršitev. Zato revizijsko sodišče le še poudarja, da je tudi vprašanje vzroka nesreče pretežno dejanske narave. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, drugostopenjsko sodišče pa potrdilo, da je izključni vzrok nesreče le tožnikova nenadna in nepričakovana vzvratna vožnja, ki jo je voznik osebnega vozila zaznal približno 20 m pred trčenjem, je pravilen zaključek sodišča, da toženkin zavarovanec v dani situaciji ni imel možnosti nesreče preprečiti. Tožnik je bil torej tisti, ki je z nepravilno vzvratno vožnjo in premajhno pazljivostjo (ki jo je prvostopenjsko sodišče pripisalo njegovi alkoholiziranosti) tudi izključno kriv za nastalo škodo. Zato sta prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in pritožbeno sodišče z zavrnitvijo tožnikove pritožbe pravilno uporabili materialno pravo iz prvega odstavka 178. člena ZOR.

Uveljavljani revizijski razlogi so neutemeljeni. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.