Jedro

Že sam obstoj predkaznovanosti obdolženca za istovrstno kaznivo dejanje nedvomno izkazuje obstoj ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 23. 3. 2015 odredila pripor zoper obdolženega R. M. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat je pritožbo zagovornikov obdolženega zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženi R. M. zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je po vsebini enaka pritožbi obrambe zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da predlog Specializiranega državnega tožilstva za odreditev pripora zavrne oziroma podredno, da tej zahtevi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne okrožnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da Specializirano državno tožilstvo ni navedlo konkretnih in specifičnih dokazov, ki naj bi izkazovali obstoj zatrjevanega utemeljenega suma, saj se je v svojem predlogu za odreditev pripora zgolj sklicevalo na vloženo zahtevo za preiskavo, s tem pa kršilo 22., 23. in 27. člen Ustave. Tudi v delu, ki se nanaša na priporne razloge begosumnosti in ponovitvene nevarnosti Specializirano državno tožilstvo navaja domnevne okoliščine, ki pa niso v ničemer izkazane. Ker je preiskovalna sodnica kljub temu, da Specializirano državno tožilstvo svojega dokaznega bremena ni izpolnilo, odredila pripor, je s tem kršila pravice iz 22., 23. in 27. člena Ustave. Prav tako da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče navaja, da ima L. M. stalno prebivališče prijavljeno na drugem naslovu, pri tem pa isti sklep, ko obravnava utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja pranja denarja, upošteva, da je L. M. vložnikova zunajzakonska partnerica.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti je dobesedna kopija obrazložitve pritožbe zoper zgoraj citirani sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jo je za obdolženega vložila Odvetniška družba ... Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani se je pri obravnavi pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora opredelil do vseh pritožbenih navedb. Glede na navedeno vrhovna državna tožilka ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega in petega odstavka 420. člena ZKP, zato predlaga, da se v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrže. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Odgovor podaja obdolženec, v katerem navaja, da se ne strinja z navedbami vrhovne državne tožilke in vztraja pri svoji vlogi.

B.

5. Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti (enako, kot so to njegovi zagovorniki zanj storili že v pritožbi) ponovno zatrjuje, da se je Specializirano državno tožilstvo v svojem predlogu zgolj sklicevalo na vloženo zahtevo za preiskavo, ne da bi hkrati specificiralo, kateri dokazi, ki naj bi bili priloženi tej zahtevi, zahtevani dokazni standard utemeljujejo. Ker je preiskovalna sodnica skušala nadomestiti bistveno pomanjkljivost predloga Specializiranega državnega tožilstva, je s tem kršila obsojenčeve pravice iz 22., 23. in 24. člena Ustave, prav tako se do takšnih ugovorov zagovornika preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni opredelila, s tem pa dodatno kršila 22. člen Ustave.

6. Vrhovno sodišče ocenjuje, da uveljavljane kršitve niso podane. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora natančno navedla na podlagi katerih dokazov je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1, tako je tudi sledila predlogu tožilstva za odreditev pripora z dne 16. 3. 2015, iz katerega je razvidno, da se je glede utemeljenosti suma sklicevalo na zahtevo za opravo preiskave, ki je bila obdolžencu vročena in iz katere so razvidni tudi dokazi o utemeljenosti suma. Pri tem je pomembno predvsem, da je preiskovalna sodnica zadostila kriterijem, ki so potrebni za obrazložitev utemeljenosti suma, saj je v sklepu o odreditvi pripora utemeljenost suma obrazložila za vsako posamezno kaznivo dejanje (točka 6 sklepa o odreditvi pripora). S tem, ko se je preiskovalna sodnica opredelila do dokazov, ki izkazujejo utemeljenost suma, je odgovorila tudi na očitke obrambe, da predlog Specializiranega državnega tožilstva nima razlogov.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženec navaja, da Specializirano državno tožilstvo ni zadostilo dokaznemu bremenu, saj je zgolj navajalo različne domnevne okoliščine, ki niso z ničemer izkazane. Preiskovalna sodnica je kljub temu zoper obdolženca odredila pripor, s tem pa kršila pravice 22., 23. in 27. člena Ustave. Preiskovalna sodnica se prav tako ni opredelila do navedb, da ima obdolženec med prestajanjem zaporne kazni v ZPKZ Koper dovoljene izhode in ni pobegnil. Specializirano državno tožilstvo je glede ponovitvene nevarnosti podalo zgolj neke trditve, ki jih ni skušalo niti dokazati, preiskovalna sodnica pa je s tem, ko se ni opredelila do pogojnega odpusta, prekršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prav tako je sklep sam s seboj v nasprotju, saj sodišče pri presoji begosumnosti ni upoštevalo, da ima obdolženec zunajzakonsko partnerko, čeprav je v istem sklepu to dejstvo upoštevalo na mestu, kjer obravnava utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja pranja denarja. S tem je sklep sam s seboj v nasprotju in je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti pavšalno in spisovno protislovno navaja, da Specializirano državno tožilstvo navaja le različne domnevne okoliščine, ki niso z ničemer izkazane. Obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti je Specializirano državno tožilstvo obrazložilo, temu je v sklepu o odreditvi pripora sledila tudi preiskovalna sodnica. Pri tem gre pripomniti, da je napaden sklep o odreditvi pripora, ne predlog Specializiranega državnega tožilstva. Preiskovalna sodnica je priporni razlog begosumnosti obrazložila v točki 8 sklepa o odreditvi pripora, kjer je navedla, da je obdolženi tudi državljan R Srbije, da je prav tako tudi v R Srbiji v različnih kazenskih postopkih, kjer se obravnav ne udeležuje in da obdolženi pred postopkom, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. IV K 1313/2014, ni živel na naslovu, na katerem je bil prijavljen. Temu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, ki se je, kljub navedbam obdolženega glede izhodov iz ZPKZ Koper, strinjal z razlogi, ki izkazujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti. Preiskovalna sodnica se je v sklepu o odreditvi pripora podrobno opredelila glede okoliščin in dejstev, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi ponavljal istovrstna kazniva dejanja, na kar kaže že pravnomočna sodba glede istovrstnega kaznivega dejanja IV K 1313/2014, na katero se preiskovalna sodnica v svoji obrazložitvi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi sklicuje, število kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil, poudarjena sposobnost prepričevanja podjetnikov naj vlagajo denar v (velike) projekte, celo še po odreditvi pripora. Temu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v točkah 6 in 7 sklepa. Vse navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal, preiskovalna sodnica je pravilno pojasnila tudi, da obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z ukrepom milejše narave. Neutemeljene so torej navedbe obdolženca, da Specializirano državno tožilstvo ni v tem delu izpolnilo dokaznega bremena, saj že sam obstoj predkaznovanosti obdolženca za istovrstno kaznivo dejanje nedvomno izkazuje obstoj ponovitvene nevarnosti. Prav tako ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, preiskovalna sodnica je namreč upoštevala razloge, da ima obdolženi zunajzakonsko partnerko, vendar je v sklepu pravilno zaključila, da nimata prijavljenega skupnega bivališča. Nestrinjanje glede ocene preiskovalne sodnice o skupnem življenju z zunajzakonsko partnerko pa pomeni zgolj uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.