Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka za to, kdo od direktorjev bo vodil združeni oddelek, izvedela šele 10.5.2003, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 podana v 30 dnevnem subjektivnem roku od takrat, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, odločilo, da je (sklep) redna odpoved pogodbe zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16.5.2003 nezakonita in da delovno razmerje tožnika obstaja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.1.2003, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu izplačati nadomestilo plače za čas od 2.7.2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da pri toženi stranki niso obstajali resni in utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožena stranka ni preverila, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga dokvalificirati ali prekvalificirati. O tem, kdaj je bila odpoved vložena, vse do izdaje prvostopenjske sodbe ni bilo govora, ker se tožniku to vprašanje ni zdelo niti pomembno ob upoštevanju dejstva, da ni bilo niti resnih razlogov za odpoved pogodbe, niti ni tožena stranka preverjala, če lahko tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji. Tožnik sedaj tudi ne soglaša z ugotovitvami sodišča, kdaj je tožena stranka izvedela, da bo postalo delo tožnika nepotrebno, saj je vedela, da bo postalo delo enega od direktorjev nepotrebno vsaj 15.4.2003. Ni pomembno, da tožena stranka tožnika ni potrebovala na dan odpovedi, ampak je treba upoštevati, da so kadrovske odločitve planske, kar pomeni, da je tožena stranka za daljši čas morala vedeti, kakšne so njene kadrovske potrebe. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Tožnik je po poteku roka iz prvega odstavka 367. člena ZPP vlagal še pripravljalne vloge z dodatnimi dokaznimi predlogi, ki pa jih revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker so bile vložene prepozno.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Tožnik je sicer formalno uveljavljal tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tega razloga vsebinsko ni opredelil in zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca, prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca po spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi reorganizacije delovnega procesa, zaradi racionalizacije in zniževanja stroškov poslovanja (dejansko stanje). Zato je sprejela sklep o pripojitvi oddelkov, s čemer je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno (dejansko stanje). Dalje je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe ugotovila, da za tožnika nima niti delovnega mesta, kjer bi ga zaposlila pod spremenjenimi pogoji niti dela za dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo (dejansko stanje). Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka, glede na to, da do 10.5.2003 ni bilo znano, kateri od obeh direktorjev bo ostal v delovnem razmerju (dejansko stanje), pogodbo o zaposlitvi pravočasno odpovedala. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato obstajal resen in utemeljen razlog, saj združevanje oddelkov zaradi racionalizacije pripelje do nujne ukinitve delovnih mest, v primeru obravnavanega združevanja vsaj enega direktorskega mesta. In to delovno mesto, je bilo ob sklepu, da tožnik ne bo vodil združenega oddelka, njegovo delovno mesto. Tožena stranka je očitno ugotavljala, če tožnika lahko zaposli pod spremenjenimi pogoji (to je navedeno tudi v odpovedi pogodbe) oziroma ga lahko ustrezno prekvalificira ali dokvalificira, pa glede na svoje kriterije takih možnosti ni imela. Res je, da je tožnik navajal, da je tožena stranka (cca tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tri mesece po njej) razpisovala delovna mesta, na katera se je tožnik tudi prijavljal, vendar v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitno ni bilo na voljo primernega delovnega mesta za tožnika (ugotovitev dejanskega stanja). Zato tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka za to, kdo od direktorjev bo vodil združeni oddelek, izvedela šele 10.5.2003, je odpoved pogodbe o zaposlitvi bila podana v 30 dnevnem subjektivnem roku od takrat, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved. Preden se je tožena stranka odločila za enega od direktorjev seveda še ni vedela za razlog odpovedi in pred sprejetjem sklepa, tudi nobenemu od njiju pogodbe o zaposlitvi ni mogla odpovedati.

Navajanje tožnika, da pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila niti zatrjevana od strank je brezpredmetna, saj je rok za podajo odpovedi prekluzivni materialni rok, na katerega (seveda glede na ugotovljeno dejansko stanje) sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju gornjih dejstev je mogoče zaključiti, da je tožena stranka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala prvi, drugi, tretji in peti odstavek 88. člena ZDR, kar pomeni, da je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek, v katerem tožnik uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003, ni utemeljen. Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.