Jedro

Kljub temu, da je na odprti premikalni ploščadi, na kateri se je tožnik vozil, ograja, za katero se je treba zaradi preprečevanja padcev trdno držati v času premikanja lokomotive, ter da je hitrost lokomotive nizka, pospeški pa majhni, gre pri prevažanju premikačev zaradi opravljanja njihovega dela za nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode kljub ustrezni skrbnosti strojevodij in ustrezni skrbnosti delavcev. Nevarnost se lahko zmanjša, a je tudi ob upoštevanju vseh predpisov o varnosti (tako z vidika delavca kot delodajalca) ni mogoče omejiti pod standard povečane nevarnosti.

Okoliščina, da se tožnik ni ves čas z obema rokama držal za ograjo oziroma da se je po besedah tožene stranke prezgodaj pričel pripravljati za sestop, ki bi ga opravil, če pred tem ne bi prišlo do padca, utemeljuje tožnikov 50-odstotni soprispevek k nastanku škode, ne pa popolne izključitve sicer objektivne odgovornosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev škode iz škodnega dogodka z dne 17. 5. 2014 po temelju utemeljen v višini 50 % (I. točka izreka). Odločitev o višini zahtevka tožnika in o pravdnih stroških je pridržalo do izdaje končne odločbe (II. točka).

2. Zoper I. točko izreka izpodbijane vmesne sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v povračilo stroške tožene stranke oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšne so bile naloge tožnika v času nezgode. Meni, da iz vseh izvedenih dokazov sledi, da je bila naloga premikalnega sestava, v katerem je bil tudi tožnik, da se z lokomotivo prepelje z južnega na severni del postaje A., kjer naj bi opravili naslednji premik. Poudarja, da je bila tožnikova naloga le, da se z lokomotivo prepelje z južnega na severni del postaje A.. Sklicuje se na izpovedi B.B., C.C. in tožnika, da tožnik ni nameraval sestopiti, saj se je moral še prepeljati kar daleč na severni del postaje A.. Meni, da tožnika ravnanje strojevodje ni moglo presenetiti, saj je vedel, kaj je njegova naloga, in je bil z UKV povezavo povezan z ostalimi, tako da je slišal, da se z vožnjo nadaljuje in da bo lokomotiva spet pospešila na prejšnjo hitrost. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da se je tožnik moral pripravljati na sestop z lokomotive, saj je sam izpovedal, da ni nikomur sporočil, da namerava sestopiti. Po njenem mnenju je ob pravilnem upoštevanju relevantnih dejstev, ki sledijo iz izvedenih dokazov, edino pravilen zaključek, da je tožnik padel med vožnjo, pri čemer dejstvo, da je lokomotiva po upočasnitvi spet pospešila, zanj ni moglo biti nepričakovano in ga zato ni moglo presenetiti. S sklicevanjem na izpovedi prič navaja, da je pospešek lokomotive majhen in neprimerljiv s pospeški cestnih vozil. Navaja, da se morajo na podlagi 63. člena Prometnega pravilnika delavci med vožnjo na lokomotivi držati temu namenjene ograje na lokomotivi ter da v takem primeru pri vožnji ni posebne nevarnosti. Pove, da nobenemu delavcu ni znano, da bi že pred škodnim dogodkom kdaj premikač med vožnjo na lokomotivi z nje padel, prav tako nihče na lokomotivi predmetnega dne ni imel težav zaradi nadaljevanja vožnje po postavitvi vozne poti. Dalje navaja, da je bil tožnik usposobljen za varno vožnjo na lokomotivi med premikom, ki se je opravljal v skladu pravili železniške prometne stroke, da je bil izkušen in je poznal krajevne razmere, saj je na postaji A. delal že daljši čas. Meni, da je od njega tožena stranka upravičeno pričakovala, da bo upošteval pravila Prometnega pravilnika, saj se ni slučajno nahajal na lokomotivi med vožnjo, ampak je bil za varno vožnjo na lokomotivi med premikom posebej usposobljen. Navaja, da je pri presoji povečane nevarnosti treba upoštevati konkreten vpliv lokomotive kot splošno nevarne stvari zaradi njene mase in tehničnih lastnosti ter dejstva, da vozi po tirih, na nastanek škode. Opozarja, da lokomotiva ne more hitro pospeševati ter da se je med premikom gibala med 5 in največ 10 km/h, zaradi česar ne predstavlja nevarne stvari za premikača, ki se vozi na prostoru, ki je na lokomotivi temu namenjen. Po njenem mnenju iz pravilne obravnave pravno relevantnih dejstev izhaja, da lokomotiva ni bila vzrok za škodo. Soglaša sicer s tem, da je železniška dejavnost na splošno nevarna dejavnost, vendar pa prav zaradi tega veljajo za delavce posebni predpisi oziroma pravila za varno delo. Meni, da se je lahko zanesla na to, da bo tožnik upošteval pravila, in da ni bila dolžna predvidevati da se tožnik med vožnjo na lokomotivi med premikom ne bo trdno držal ograje. Meni tudi, da ni mogla preprečiti opustitve dolžnega ravnanja tožnika med vožnjo na ploščadi lokomotive. Navaja, da tožnik ne bi padel, če bi se držal. Sklicuje se na izpoved tožnika, iz katere izhaja, da se ni držal za ograjo in se je šele ob izgubi ravnotežja hotel prijeti za ograjo, vendar jo je zgrešil. Po njenem mnenju je edini vzrok za nastanek škode ravnanje tožnika med povsem običajno vožnjo premikača in ne med morebitnim sestopanjem. Glede na navedeno meni, da ni podana njena odškodninska odgovornost in je odločitev o deljeni odgovornosti nepravilna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče vmesno sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in se na razloge, navedene v obrazložitvi tudi sklicuje in jih sprejema kot prepričljive in zadostne.

5. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik utrpel 17. 5. 2014 v nesreči pri delu, ko je kot spremljevalec premikalne lokomotive št. ... padel s ploščadi lokomotive na premikalno stezo in utrpel poškodbo glave. Na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) v povezavi z drugim odstavkom 131. člena in 149. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) je pravilno odločilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Prav tako pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot oškodovanec prispeval k nastanku škode (153. člen OZ, 35. člen ZDR-1 in 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD-1). Pravilno je presodilo, da tožena stranka ni tudi krivdno odgovorna za nastanek škode tožniku in je tako po temelju tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen v deležu 50 %, v preostalih 50 % pa je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da se je tožnik poškodoval 17. 5. 2014 pri padcu z mostu oziroma odprte ploščadi premikalne lokomotive, - da je v času škodnega dogodka tožnik delal pri toženi stranki na delovnem mestu premikač, na katerem se je med drugim moral peljati s premikalno lokomotivo na odprti ploščadi, s katere je nato ob zmanjšani hitrosti lokomotive sestopal zaradi opravljanja svojega dela, - da je v trenutku tožnikovega padca premikalna lokomotiva pospeševala po sestopu tožnikovega sodelavca z nje, - da je tožnik ob pospešitvi hitrosti premikalne lokomotive izgubil ravnotežje in se ni uspel zadosti trdno z obema rokama prijeti za varnostno ograjo, zaradi česar je padel s ploščadi, - da se je tožnik poškodoval pri delu, ki ga vsak dan opravlja, za katero je bil usposobljen ter da je bil seznanjen s pravili o osebni varnosti.

Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je delo, ki ga je opravljal tožnik v času, ko je prišlo do nesreče pri delu, nevarna dejavnost v smislu določb OZ, saj je pri njem podana povečana nevarnost nastanka škode kljub zadostni skrbnosti. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za povrnitev škode iz škodnega dogodka z dne 17. 5. 2014 po temelju odgovorna v višini 50 %.

7. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšne so bile tožnikove naloge v času pred padcem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnikova naloga, da se je peljal s premikalno lokomotivo do mesta, kjer je moral sestopiti zaradi oprave dela na tleh. Res je sicer, da je tožnik padel z lokomotive, še preden se je pripeljal do mesta sestopa, vendar pa ta okoliščina ne vpliva na ugotovitev, da je pravno relevanten vzrok za nastanek škode v obratovanju lokomotive kot nevarne stvari.

8. Zavzemanje tožene stranke, da se ta dejavnost ne bi štela za nevarno dejavnost, ki je podlaga za objektivno odgovornost, ni utemeljeno. Kljub temu, da je na odprti premikalni ploščadi, na kateri se je tožnik vozil, ograja, za katero se je treba zaradi preprečevanja padcev trdno držati v času premikanja lokomotive, ter da je hitrost lokomotive nizka, pospeški pa majhni, gre pri prevažanju premikačev zaradi opravljanja njihovega dela za nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode kljub ustrezni skrbnosti strojevodij in ustrezni skrbnosti delavcev v smislu upoštevanja pravil 63. člena Prometnega pravilnika. Nevarnost se lahko zmanjša, a je tudi ob upoštevanju vseh predpisov o varnosti (tako z vidika delavca kot delodajalca) ni mogoče omejiti pod standard povečane nevarnosti, na kar ne vpliva dejstvo, da zaslišani delavci tožene stranke niso vedeli izpovedati o tem, da bi se kakšna podobna nesreča že kdaj prej zgodila (prim. s sodbama Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 209/2013 z dne 22. 4. 2014 in VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013). Na pravilnost ugotovitve o delu s povečano nevarnostjo ne vpliva niti trditev tožene stranke, da nihče od drugih delavcev, ki so se vozili na isti lokomotivi, ni izgubil ravnotežja v času tožnikovega padca. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da pri tožnikovem delu ni šlo za delo s povečano nevarnostjo za življenje in zdravje ljudi. Tveganje za nastanek škode pri opravljanju dela, kot ga je v času škodnega dogodka opravljal tožnik, je večje od običajnega, in nevarnost presega tiste, s katerimi se srečuje posameznik pri vsakdanjih opravilih. Kljub zadostni skrbnosti nevarnosti pri tem delu ni mogoče nadzorovati ter jih ni mogoče vselej odkloniti.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za popolno izključitev odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja tožnika. Drži, da je tožnik opustil dolžno skrbnost s tem, da se ni ves čas z obema rokama dovolj trdno držal za varovalno ograjo v času premikanja (zlasti pospeševanja) premikalne lokomotive. Pritožba nepravilno povzema tožnikovo izpoved, češ da se ni držal za ograjo in se je šele ob izgubi ravnotežja hotel prijeti za ograjo, vendar jo je zgrešil. Tožnik je namreč izpovedal, da se je ves čas držal za en ročaj, zgrešil pa je oprijem za drugi ročaj oziroma, da se je z levo roko ves čas držal varnostne ograje, z desno pa je ob pripravljanju na sestop zaradi izgube ravnotežja izgubil oprijem. Ta njegova opustitev dolžne skrbnosti je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pomembno prispevala k nastanku škodnega dogodka. To je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo v deležu 50 %, in pravilno ni sledilo zavzemanju tožene stranke, da bi bila njena odgovornost zaradi ravnanja tožnika izključena. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za delo s povečano nevarnostjo, bi morala tožena stranka za popolno izključitev svoje odgovornosti dokazati, da škoda izvira iz vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Tožniku ni mogoče očitati, da je s tem, ko se ni ves čas z obema rokama trdno držal varnostne ograje, ravnal povsem nerazumno, kar bi bilo to za toženo stranko nepričakovano do te mere, da se temu ne bi mogla izogniti ali tega odvrniti. Tožena stranka je prav zaradi preprečevanja morebitnih poškodb oziroma padcev v 63. členu Prometnega pravilnika zapisala pravilo, da se je med vožnjo na premikalni lokomotivi treba držati varnostne ograje. Splošno znano dejstvo je, da pri delu lahko prihaja do občasnega nespoštovanja pravil s strani delavcev, zato se tožena stranka ne more oprostiti odgovornosti z navajanjem, da se je zanesla na to, da delavci pravil ne bodo kršili. Poleg tega je treba upoštevati okoliščine, v katerih je tožnik delal, namreč, da se je moral med premikanjem lokomotive pripraviti za sestop, kar je v normalnem toku stvari lahko privedlo do tega, da se v kakšnem trenutku ni z obema rokama trdno držal za varnostno ograjo. To, da se tožnik ni ves čas z obema rokama držal za ograjo oziroma da se je po besedah tožene stranke prezgodaj pričel pripravljati za sestop, ki bi ga opravil, če pred tem ne bi prišlo do padca, pa utemeljuje tožnikov 50-odstotni soprispevek k nastanku škode, ne pa popolne izključitve sicer objektivne odgovornosti tožene stranke.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.