Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške prevozov na preglede in zdravljenje, ki jih je upravičen terjati neposredno od toženk, saj gre za pravno priznano škodo. Zato so pritožbene navedbe prve toženke, da bi moral tožnik povračilo teh stroškov zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na predloženo listino "relacija in kilometrine", izpoved tožnikovega sina in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, saj so ti dokazi glede števila opravljenih pregledov in v zvezi s tem opravljenih prevozov medsebojno skladni. Za izračun odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče pravilno uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in tožniku priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR, ki je sprejeta tudi v novejši sodni praksi. Prva toženka se neutemeljeno zavzema, da bi se tožniku lahko priznal kvečjemu le dejansko izkazan strošek porabljenega goriva. Tožnik je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila.

Izrek

I. Pritožbam tožnika in toženk se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbe zavrnejo in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku v roku 8 dni solidarno plačati: odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 2.190,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2014 dalje do plačila; zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo razlike do 4.251,26 EUR, in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice od 6. 7. 2012 dalje (točka I izreka); odškodnino iz naslova izgubljenega dobička za čas 10 mesecev od marca 2014 do januarja 2015 v višini 329,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2015 dalje do plačila; zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (točka II izreka); odškodnino iz naslova izgubljenega dobička za čas 58 mesecev oziroma od februarja 2015 do novembra 2019, to je mesečne zneske v višini 148,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zneska od 5. dne za tekoči mesec do plačila, vse zmanjšano za glavnico 5.329,01 EUR glede na pravnomočni del sodbe št. Pd 11/2015 z dne 14. 11. 2018 v prvem odstavku IV. točke izreka, in zmanjšano za mesečne zneske v višini 115,85 EUR za obdobje dvanajstih mesecev glede na pravnomočni del sodbe št. Pd 11/2015 z dne 14. 11. 2018 v prvem odstavku V. točke izreka sodbe; zavrnilo je višji in drugačen tožbeni zahtevek, ki se v vlogi z dne 14. 11. 2018 nanaša na plačevanje mesečne rente ali izgubljenega dobička v višini 247,97 EUR na mesec (točka III izreka). Tožniku je naložilo povrniti toženkama v roku 15 dni 2.305,27 EUR pravdnih stroškov (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do predloga za prekinitev postopka, ki ga je podal zaradi vložene ustavne pritožbe v zvezi z odločitvijo vrhovnega sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti toženk. Prekinitev postopka predlaga tudi pritožbenemu sodišču. Meni, da bi mu morala biti škoda dosojena v 100 % znesku. Glede prisojenega zneska za nego in pomoč je odločitev sodišča o primernosti urne postavke za pomoč tretjih v višini 8,00 EUR neobrazložena in arbitrarna. Ob tem, da je sodišče ugotovilo, da bi potreboval 300 ur pomoči drugih, bi mu moralo odškodnino iz tega naslova dosoditi v okviru postavljenega zahtevka 2.000,00 EUR. V zvezi z zahtevkom za plačilo 200,00 EUR iz naslova porabe lastnih sredstev v času bivanja v zdravilišču je podal ustrezno trditveno podlago in škodo iz tega naslova tudi dokazal. Zaradi poškodbe je bival v A., kjer je porabil 200 EUR. Če je sodišče menilo, da bi moral narediti natančnejšo specifikacijo, bi ga moralo spodbuditi k dopolnitvi trditev. Ker tega ni storilo, je kršilo 285. člen ZPP in je zato podana bistvena kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Opozarja na določbi 34. člena ZDSS-1 in 216. člena ZPP. Tudi strošek porabe denarja v zdravilišču je škoda, ki je nastala zaradi škodnega dogodka. Ker ga sodišče ni zaslišalo v zvezi z materialno škodo, je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je izrek sodbe v točki III nejasen. Sodišče je zahtevek za plačilo mesečne rente prekvalificiralo v zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka. Sodišče bi mu moralo ob delno pravnomočni odločitvi glede plačila rente dosoditi mesečno razliko v znesku 32,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v posameznem mesecu do plačila. Odločitev je v tem delu nejasna tudi zato, ker se mesečni zneski, skupaj z obrestmi, ne morejo zmanjševati za neko določeno glavnico za daljše obdobje in nato še za neke določene mesečne zneske za krajše obdobje 12 mesecev, saj ni jasno, kdaj pride do tega zmanjšanja, torej pred obračunom obresti ali po njem. Glede zakonskih zamudnih obresti je zmotna tudi odločitev v točki I izreka. V skladu z določbo 165. člena OZ odškodninska obveznost zapade od trenutka nastanka škode. Ker gre za sproti nastajajočo škodo, bi moralo sodišče za vsako posamezno postavko materialne škode dosoditi glavnico in zakonske zamudne obresti od nastanka škode. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo uspeh ugotavljati ločeno po temelju in po višini. Neutemeljeno mu ni priznalo nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek in stroškov za tri vloge. Napačno je seštelo priznane stroške toženk, ki bi jih tudi moralo odmeriti ločeno.

3. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v točki III sodbe nerazumljiv, nedoločen in in neizvršljiv. Izrek meša zahtevke v obliki mesečnih zneskov ter kapitalizirane glavnice, ne upošteva že pravnomočno prisojenega ter s tem povezan tek zamudnih obresti. Na pravnomočno prisojen znesek glavnice v višini 5.329,01 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od izvršljivosti sodbe opr. št. Pd 11/2015 dalje. Protispisna je ugotovitev sodišča, da se del odškodnine v višini 4.251,00 EUR nanaša na stroške tuje nege in pomoči. Iz trditvene podlage tožnika to ne izhaja. V tožbi je podal zgolj oceno potrebne pomoči. Obdobja, ko naj bi pomoč potreboval, ni opredelil niti ni specificiral, kaj naj bi ta pomoč dejansko predstavljala. Prav tako škoda ni dokazana. Sodišče je v tem delu prekoračilo trditveno podlago tožnika. Poleg tega se sodišče pri določitvi urne postavke v višini 8,00 EUR zmotno sklicuje na primerjavo sedanjih cenikov zunanjih kvalificiranih izvajalcev, saj jih stranke niso predložile. Sodišče je v tem delu kršilo določbo 7. in 212. člena ZPP, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Urna postavka v višini 8,00 EUR je glede na sodno prakso previsoka (odločitve VSL II Cp 1506/2016, VSRS VIII ips 315/2015, VSL II Cp 94/2015, itd.). Tožnik tudi glede stroškov prevoza ni podal zadostnih in konkretiziranih trditev. Sklicevanje na vsebino prilog ne zadostuje. Sodišče ni upoštevalo ugovorov o tem, da je imel tožnik možnost uveljaviti plačilo potnih stroškov od ZZZS v skladu z ZZVZZ in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Neutemeljeno je upoštevalo 0,37 EUR za kilometer razdalje, kvečjemu bi lahko upoštevalo ceno 8 % neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov. Tožnik bo z dosojenim zneskom neupravičeno obogaten. Enako velja za stroške parkiranja, nakupa vinjete in stroškov za doplačilo v A.. Trditvena podlaga tožnika je bila splošna, nekonkretizirana. V zvezi s stroški ortopeda in ultrazvoka ni pojasnil, zakaj na bi bili ti samoplačniški stroški sploh potrebni in zakaj jih ni mogel izvesti v okviru javnih zdravstvenih storitev. Sodišče mu je neutemeljeno priznalo stroške za osnovne kose oblačil. To ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi sodišče tožniku za izgubljeni dobiček priznalo mesečni znesek v višini 247,97 EUR, hkrati pa iz drugega odstavka III. točke izreka izhaja, da se višji ali drugačen tožbeni zahtevek, ki se v vlogi z dne 14. 11. 2018 nanaša na plačevanje mesečne rente ali izgubljenega dobička v višini 247,97 EUR na mesec, zavrne. Gre za očitno nasprotje, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi druga toženka. Ne strinja se z urno postavko za nego in pomoč v višini 8 EUR, saj je ta v nasprotju s sodno prakso, po kateri je priznana v višini 4 - 5 EUR. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo stroške za vinjeto, saj iz izpovedi tožnikovega sina izhaja, da je imel vinjeto tudi prejšnja leta, ker jo je tudi sam potreboval. Prav tako je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo strošek doplačila za bivanje v A.. Tudi ni upravičen do povračila stroškov za nakup oblačil in obutve, saj so imela zanj uporabno vrednost tudi, ko je zaključil rehabilitacijo. V zvezi z zahtevkom za izgubljeni dobiček bi mu moralo sodišče priznati le še sorazmerni del regresa. Ostalo izgubo na zaslužku je dobil izplačano sodbi z dne 14. 11. 2018. Podana je bistvena kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta točki II in III izreka sodbe nerazumljivi, točka III pa tudi neizvršljiva. Nerazumljiv je tudi izrek o stroških postopka, saj je sodišče stroške toženkama priznalo skupaj, čeprav gre za različni stranki, ki sta stroške priglasili ločeno.

5. Pritožbe tožnika in toženk so delno utemeljene.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V tej zadevi je pritožbeno sodišče odločalo že dvakrat. Nazadnje s sodbo in sklepom Pdp 137/2019 z dne 12. 9. 2019, s katero je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje Pd 11/2015 razveljavilo v delu glede zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode in posledično v odločitvi o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je zaradi zmotnih stališč v zvezi s posameznimi postavkami premoženjske škode in zaradi neupoštevanja regresa pri izračunu višine izgubljenega zaslužka ter rente ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

8. Tožnik in toženki v pritožbah utemeljeno opozarjajo, da je izrek sodbe v III. točki nerazumljiv, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v zgoraj povzetem prvem odstavku III. točke izreka toženkama naložilo solidarno plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička – brez jasne opredelitve višine, s tem da ni navedlo višino dajatvene obveznosti, ampak zgolj računsko izhodišče za izračun obveznosti - pa še to nejasno (z upoštevanjem prisojene glavnice po sodbi opr. št. Pd 11/2015), tako da sodbe s takim izrekom niti ni možno izvršiti. Izrek sodbe mora vsebovati jasno določeno obveznost toženk oziroma vse elemente, ki so potrebni za izvršitev sodbe (21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.), česar sodišče ni upoštevalo. V posledici navedenega nejasnega ugodilnega dela III. točke izreka je z isto postopkovno kršitvijo obremenjen tudi zavrnilni del III. točke izreka, v zvezi s katero tožnik utemeljeno opozarja tudi na to, da niso upoštevane zahtevane zakonske zamudne obresti od posamičnih (po vložitvi tožbe do dneva izdaje sodbe) zapadlih obrokov rente.

9. Neutemeljen pa je očitek druge toženke, da je nerazumljiv tudi ugodilni del odločitve v točki II izreka. S tem, ko je sodišče toženkama naložilo plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička za čas od marca 2014 do januarja 2015 v višini 329,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2015 dalje do plačila, je višina obveznosti, ki sta jo toženki dolžni plačati tožniku, jasno določena. Sodišče je za takšno odločitev navedlo tudi jasne razloge, med katerimi ni nasprotij in je sodbo v tem delu tudi mogoče preizkusiti.

10. Tožnik si je 6. 7. 2012 pri prvi toženki poškodoval desno ramo, ko je z večjo močjo potisnil pokrov zabojnika navzdol, da bi se ta do konca zaprl. O temelju zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo, delež odgovornosti toženk je 60 % (sodba VIII Ips 242/2017 z dne 16. 1. 2018). Ni utemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče postopek v tej zadevi prekiniti do odločitve o ustavni pritožbi, ki jo je tožnik vložil zoper navedeno sodbo vrhovnega sodišča. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v predhodnem razveljavitvenem sklepu Pdp 137/2019, ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo o temelju zahtevka ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločanjem o višini zahtevka.

11. Prva toženka v pritožbi v zvezi s posameznimi postavkami premoženjske škode (tuja nega in pomoč, stroški prevoza na zdravljenje, stroški parkirnine, vinjete, dodatnih pregledov, itd.) neutemeljeno vztraja, da je tožnik podal premalo konkretizirane trditve. Tudi glede tega se je pritožbeno sodišče že opredelilo v razveljavitvenem sklepu Pdp 137/2019, ko je ugotovilo, da je tožnik v zvezi s posameznimi postavkami premoženjske škode podal zadostno podlago za ugotavljanje dejanskega stanja in sodišču prve stopnje ravno v zvezi s tem naložilo, da dopolni dokazni postopek v ponovljenem postopku, kar je tudi storilo. S tem povezani pritožbeni očitek o kršitvi 7. in 212. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) tako ni utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku za obdobje 10 mesecev utemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova tuje pomoči, in sicer za 200 ur pomoči po urni postavki 8,00 EUR/uro. Tožnik je podal ustrezno trditveno in dokazno podlago v zvezi s tem, da je potreboval tujo nego in pomoč, obseg tuje pomoči za navedeno obdobje pa sta potrdila tudi tožnikov sin ter izvedenec medicinske stroke. Ocena obsega pomoči je ustrezna. Ker je tožnik obseg pomoči opredelil v višini 200 ur, niso upoštevne njegove pritožbene navedbe za priznanje večjega obsega pomoči. 13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika in toženk zoper višino urne postavke za tujo nego in pomoč v znesku 8,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri določitvi urne postavke pravilno upoštevalo, da gre v primeru pomoči in nege, ki jo oškodovancu (brezplačno) nudijo družinski člani, za laično pomoč, ki se vrednoti po urni postavki za nekvalificirano malo delo. Upoštevalo pa je tudi, da se v sodni praksi ta cena večinoma giblje med 4,00 EUR do 8,00 EUR. Ker je vrednotenje opravil družinskih članov oteženo, je pri določitvi urne postavke dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP (II Ips 322/2019, II Ips 120/2012). Odločitev sodišča v tem delu ni arbitrarna in je dovolj obrazložena, da je možen njen preizkus, zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je iz naslova tuje nege in pomoči, ob upoštevanju 60 % deleža toženk, pravilno priznana odškodnina v višini 960,00 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške prevozov na preglede in zdravljenje, ki jih je upravičen terjati neposredno od toženk, saj gre za pravno priznano škodo, kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu (Pdp 137/2019).1 Zato so pritožbene navedbe prve toženke, da bi moral tožnik povračilo teh stroškov zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na predloženo listino "relacija in kilometrine", izpoved tožnikovega sina in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, saj so ti dokazi glede števila opravljenih pregledov in v zvezi s tem opravljenih prevozov medsebojno skladni. Za izračun odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče pravilno uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.) in tožniku priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR, ki je sprejeta tudi v novejši sodni praksi.2 Prva toženka se neutemeljeno zavzema, da bi se tožniku lahko priznal kvečjemu le dejansko izkazan strošek porabljenega goriva. Tožnik je v skladu z določilom 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila.3 Ob upoštevanju 0,37 EUR stroška za prevožen kilometer in 60 % delež toženk, je sodišče prve stopnje tožniku za opravljenih 3.498 km utemeljeno priznalo odškodnino v višini 776,56 EUR.

15. Utemeljeno je tožniku priznalo tudi posamične stroške za parkirnino, nakup vinjete, opravljene preglede pri ortopedu in ultrazvok, doplačilo za zdravljenje v A. ter za nakup oblačil za čas bivanja v zdravilišču. Gre za škodo, ki je v vzročni zvezi s poškodbo pri delu, nastanek škode pa je tožnik dokazal s predloženimi računi in izpovedjo sina. Tudi obveznost povračila te škode ima podlago v 169. členu OZ ter v prvem odstavku 174. člena OZ, po katerem ima oškodovanec pravico do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so v zvezi s tem. Ni bistveno, ali je imel tožnikov sin na avtu, s katerim je tožnika vozil na preglede in zdravljenja, vinjeto tudi prejšnja leta. Bistveno je, da je tožnik upravičenost stroška za nakup vinjete dokazal glede na številne vožnje v različne kraje v spornem obdobju.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju povračila porabljenih denarnih sredstev v času bivanja v zdravilišču v višini 200,00 EUR, ki mu jih sodišče prve stopnje ni priznalo že iz razloga, ker ni navedel, zakaj točno so bila ta sredstva porabljena. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), češ da bi ga moralo sodišče opozoriti, da bi podal konkretizirane trditve v zvezi s tem. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranki določno predlagati, katera dejstva naj zatrjuje (in katere dokaze naj v zvezi s tem predlaga), saj bi postalo odvetnik privilegirane stranke (II Ips 119/2015). Takšnih pooblastil sodišču ne dajeta niti 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) niti 216. člen ZPP, kot to zmotno uveljavlja tožnik v pritožbi. Poleg tega izpoved stranke ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, zato je očitek tožnika o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja, ker ga sodišče ni dodatno zaslišalo s tem v zvezi, neutemeljen.

17. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu jih je sodišče prisodilo od 30. 7. 2014, to je od tožnikovega poziva na izpolnitev obveznosti. Tožnik je od skupnega zneska premoženjske škode vtoževal plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 7. 2012 dalje, to je od nastanka poškodbe, ko pa mu materialna škoda sploh še ni nastala. Ob izostanku trditev o zapadlosti posamezne postavke materialne škode, ki je predpostavka zamude (prvi odstavek 299. člena OZ) in upoštevaje postavljeni zahtevek, ni podlage za drugačno prisojo zakonskih zamudnih obresti.

18. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku za čas 10 mesecev (od marca 2014 do januarja 2015) priznalo izgubljeni dobiček v višini 329,34 EUR, ki ga je utrpel zaradi invalidske upokojitve v posledici poškodbe pri delu (odločba ZPIZ z dne 22. 5. 2014). V točki 17 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo izračun izgubljenega zaslužka (kot razliko med tožnikovo povprečno plačo pred škodnim dogodkom in nadomestilom za invalidnost ter invalidsko pokojnino), pri čemer je izhajalo iz predloženih plačilnih list oziroma obračunov plače. Pri izračunu je upoštevalo tudi regres za letni dopust, saj gre za pričakovani zaslužek, ki ga tožnik zaradi posledic poškodbe ni mogel doseči, ter glavnico, ki je bila tožniku iz tega naslova že pravnomočno priznana. Zato pritožbene navedbe druge toženke o neobrazloženosti nejasne odločitve v tem delu niso utemeljene.

19. Zaradi zgoraj opisane bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede nerazumljive odločitve v III. točki izreka, ki je pritožbeno sodišče samo ne more sanirati, saj je njegova funkcija v preizkusu pravilnosti prvostopenjske odločitve, ne pa v oblikovanju odločitve, ki naj jo preizkusi, je pritožbeno sodišče pritožbam tožnika in toženk v navedenem delu ugodilo in delno razveljavilo izpodbijano sodbo v III. točki izreka, posledično pa še v IV. točki izreka (odločitev o stroških postopka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v katerem mora sodišče navedeno procesno kršitev odpraviti in ponovno presoditi o utemeljenosti zahtevka iz naslova rente oziroma izgubljenega dobička za obdobje od februarja 2015 do novembra 2019 ter odločiti še o stroških postopka.

20. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP v preostalem pritožbe strank zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točko izreka sodbe).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Primerjaj odločbe VDSS Pdp 956/2017, Pdp 260/2016 in Pdp 597/2018. 2 Primerjaj odločbi VSL II Cp 1457/2018 in VDSS Pdp 597/2018. 3 Primerjaj odločbo VSL II Cp 1457/2018.