Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 612.500,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo, kolikor je njen tožbeni zahtevek zavrnjen, sklicuje se na revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga, naj jo revizijsko sodišče v izpodbijanem delu razveljavi skupaj s sodbo sodišča prve stopnje, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v tem delu v novo odločanje. Revizija se predvsem ne strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe o 25-odstotni soodgovornosti tožnice za nastalo škodo. Tovorno vozilo je tožnico lahko zadelo na več načinov in je trditev, da je pred trčenjem tožnica stala, le ena od možnih variant, v kateri se je pripetil dogodek. Dejansko stanje je ostalo nerazčiščeno, po mnenju tožnice pa bi bilo treba opraviti tudi ogled z rekonstrukcijo.

Predlagani dokaz z ogledom je bil zavrnjen, po drugi strani pa je sodišče samo pavšalno in brez dokazov skušalo ugotavljati drugačno situacijo ob zadetju. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi razdalja od mesta trčenja do prehoda za pešce je sporna. Očitno je tožnica po nakupu na tržnici odhajala domov, pa je pločnik zapustila zaradi ovire na njem, nakar se je proti njemu vračala. Sicer pa tožnica meni, da je dosojena odškodnina prenizka tako v seštevku kot tudi po posameznih postavkah. Premalo je upoštevano, da je stara 75 let. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po eni strani meri na nerazčiščeno dejansko stanje (zavrnitev predlaganega dokaza z rekonstrukcijo dogodka), po drugi strani pa razloge izpodbijane sodbe označuje za ugibanja o možnem poteku dogodkov (nejasnost - 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar pa nobena trditev ne drži. Dokazna ocena sama po sebi ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (prepoved revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ocenjeno je bilo, da ogled z rekonstrukcijo ni potreben. Odločitev je bila sprejeta na podlagi izpovedi tožnice in priče M. R. ter podatkov kazenskega spisa. Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Odločilni sta dve ugotovitvi, ki sta v sodbah nižjih sodišč jasno obrazloženi: tožnica je cesto prečkala, to pa je storila v oddaljenosti 15 metrov od prehoda za pešce. Podatki spisa obe ugotovitvi podpirajo, le revizija pa je tista, ki v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami skuša predstaviti drugačen potek dogajanja, predvsem tezo, da je tožnica le stopila s pločnika, da se je umaknila oviri. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na prvi in na drugi stopnji ni bilo.

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnica prečkala cesto izven prehoda za pešce, čeprav bi se posebej kot starejša oseba morala zavedati svojih sposobnosti, jo gotovo zadene soodgovornost za nastalo škodo. V sodbi sodišča prve stopnje opisana toženčeva odgovornost zaradi vzvratne vožnje na prometno zelo frekventnem kraju zaradi tožničinih opustitev ne more biti izključna. Za škodo tako tožnica sama odgovarja v razmerju 25 odstotkov od celote.

Višino dosojene odškodnine revizija obrazloženo izpodbija le glede škode iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Sklicuje se na deset odstotno - po izvedencu ugotovljeno - tožničino invalidnost, na hude posledice in na starost. Vendar pa je izpodbijana sodba tej odškodninski postavki z oceno, da bi brez upoštevanja sokrivde zanjo bila primerna satisfakcija v znesku 800.000,00 SIT, dala potrebno težo. Poleg sindroma po pretresu možganov z občasnimi vrtoglavicami in glavoboli je namreč tožnici ostala kot trajna posledica tudi omejena gibljivost levega zapestja lažje stopnje. Pri tem je odločilen omenjeni opis, ne pa le v odstotkih izražena invalidnost. Višina te odškodnine pa je tudi v skladu z drugimi podobnimi primeri sodne prakse.

Obseg škode, ki jo je tožnica prestajala zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi strahu, je dobil pravilen odraz v odškodnini, ki je bila - če odmislimo soodgovornost - priznana z zneskoma 500.000,00 SIT in 150.000,00 SIT. Zviševanje odškodnine iz omenjenih postavk bi bilo v nasprotju z odločitvami v podobnih primerih. Odškodnina pa je tožnici v znesku 150.000,00 SIT - tudi tu je treba odmisliti soodgovornost - prisojena tudi zaradi vidne brazgotine nad levim očesom.

Ko graja višino dosojene odškodnine revizija pozablja, da se postopek ni "zaključil z odškodnino v znesku 612.500,00 SIT." Celotna, tožnici priznana odškodnina iz naslova nepremoženjske škode bi predstavljala znesek 1,700.000,00 SIT, če ne bi bilo tožničine soodgovornosti za njen nastanek in če ji ne bi tožena stranka dne 23.3.1999 že nakazala akontacije v znesku 700.000,00 SIT.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.