V obravnavani zadevi je iz podatkov Centralnega sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.
Sodišče ugotavlja, da se tožnikove trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem hrvaške policije ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, temveč na predhodni policijski postopek, nesporno je namreč, da tožnik v hrvaški azilni dom ni šel, čeprav je na Hrvaškem prejel potrdilo o registraciji kot prosilec za mednarodno zaščito in ga je hrvaška policija tja napotila. Ni sporno, da bi tožnik tam imel na voljo, nastanitev, hrano, pijačo, obleke in osnovne zdravstvene storitve. Glede na takšne ugotovitve se sodišče pridružuje stališču toženke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Hrvaško.
Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaj, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice.
Sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških.
I.Tožba se zavrne.
II.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 22. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.
2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija) vložil 30. 12. 2025. Toženka mu je odvzela prstne odtise in ugotovila, da ga je v Centralni sistem Eurodac kot prosilca 3. 12. 2021 in 14. 4. 2025 vnesla Helenska republika, 14. 12. 2025 2 pa tudi Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška). Pristojnim hrvaškim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 13. 1. 2026 posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca in 22. 1. 2026 prejela njihov odgovor, da na podlagi člena 20(5) navedene uredbe sprejemajo odgovornost za njegovo obravnavo. Toženka je povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 2. 2. 2026. Iz tega povzetka izhaja, da se tožnik na Hrvaško ne želi vrniti, ker je imel v treh dneh, ki jih je preživel na hrvaški policijski postaji, slabe izkušnje. Tam je dobil le odejo, dejali so mu, da lahko spi na tleh, v tem času mu niso ponudili niti hrane niti pijače, sanitarije so bile daleč stran. Po treh dneh so ga na lastne stroške napotili v hrvaški azilni dom, ker se na Hrvaškem ni počutil dobrodošlega, je namesto tega odšel v Slovenijo. Toženka je opozorila, da si tožnik sam ne more izbirati države članice, ki bo vsebinsko presojala njegovo prošnjo. V konkretnem primeru je za to pristojna Hrvaška. Ocenila je, da tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v omenjeno državo. Menila je, da to, kar je kot tujec doživel na hrvaški policijski postaji, ni pravno relevantno. Vrnitev na Hrvaško bi lahko preprečile le sistemske pomanjkljivosti, ki bi jih tožnik izkusil kot prosilec za mednarodno zaščito, takšne okoliščine pa iz njegovih izjav ne izhajajo. Toženka je ugotovila, da ga je po zaključenem policijskem postopku hrvaška policija napotila v tamkajšnji azilni dom, kjer bi imel na voljo nastanitev in prehrano, a se tja ni odpravil, temveč je nadaljeval pot proti Sloveniji. Menila je, da njegove trditve ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ki bi dosegalo prag 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ugotovila ni nobenih okoliščin, zaradi katerih tožnika ne bi smela predati Hrvaški, zato je njegovo prošnjo zavrgla.
Bistvene navedbe strank v upravnem sporu
3.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in sodišču predlaga, da ga odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vztraja, da so na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti, ki preprečujejo njegovo predajo. Nima zagotovila, da bo Hrvaška resno obravnavala njegovo prošnjo in da ga ne bo izpostavila ponižujočemu oziroma nečloveškemu ravnanju. Ne strinja se s toženko, da ni relevantno, kako je z njim ravnala hrvaška policija. Postopek mednarodne zaščite se namreč začne s podajo namere za mednarodno zaščito na policijski postaji, policijski postopek je torej del postopka mednarodne zaščite. Glede na to, da je hrvaška policija z njim postopala ponižujoče, bo na Hrvaškem težko brez zadržkov govoril o razlogih za mednarodno zaščito. Tožnik tudi meni, da bi toženka morala upoštevati dejstvo, da je znano, da hrvaška policija prosilce pretepa oziroma nad njimi izvaja nasilje, zato ji je težko zaupati.
4.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu in ustaljeno sodno prakso. Meni, da je sklep zakonit in pravilen, tožba pa neutemeljena.
5.Tožnik v pripravljalni vlogi dodaja, da ga je hrvaška policija za 48 ur skupaj z drugimi zaprla v kontejner, kjer ni imel dostopa do stranišča. Ponoči je policist občasno odprl vrata in preveril, če so še živi. Spati niso mogli, saj so bili "stisnjeni kot sardine". Policija je kršila njegove pravice, zato ni mogoče šteti, da je na Hrvaškem podal veljavno prošnjo. Pojasnjuje, da tam za mednarodno zaščito sploh ni želel zaprositi, hrvaška policija ga je prisilila k oddaji prstnih odtisov, zato je Slovenija dolžna vsebinsko obravnavati njegovo prošnjo. Prav tako ga je hrvaška policija prisilila k temu, da je pričal proti vozniku avtomobila.
6.Na naroku za glavno obravnavo je tožnik navedel, da ga je strah predaje na Hrvaško tudi zato, ker naj bi mu Albanec, ki je vozil avtomobil do bosanske meje, dejal, da jih bo ubil.
Dokazovanje
7.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo (posameznih listin ob soglasju strank ni posebej naštevalo) ter listino sodnega spisa, ki je v prilogi A2 (izpodbijani sklep). Zaslišalo je tožnika.
8.Zavrnilo je dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe v tožnikovi izvorni državi Maroku. V obravnavani zadevi je predmet presoje zakonitost toženkine odločitve o zavrženju tožnikove prošnje, saj naj bi bila za njeno obravnavo pristojna Hrvaška. V tovrstnih postopkih razlogi za mednarodno zaščito in razmere v izvorni državi niso pravno relevantni, presoja se le zakonitost sklepa o zavrženju prošnje, ker naj bi bila za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito pristojna druga država.
9.Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu, da se opravijo poizvedbe na Hrvaškem o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih. Z njim tožnik dokazuje trditev, ki za odločitev v predmetni zadevi ni pravno odločilna3. Za presojo, ali so na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti, ki bi preprečevale predajo tožnika, so namreč bistvene okoliščine po podaji prošnje za mednarodno zaščito (in ne postopanje policije ob prijetju tujcev). Tudi, če bi predlagan dokaz z opravo poizvedb na Hrvaškem potrdil trditve, da je prišlo do neprimernega ravnanja hrvaških policistov, slednje ne bi vplivalo na odločitev v predmetni zadevi, o čemer več v nadaljevanju obrazložitve.
Odločitev sodišča
10.Tožba ni utemeljena.
11.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.
12.V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
13.Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralni sistem Eurodac vnesla Hrvaška, ki je na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njegovo obravnavo. S tem je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, saj je nastal položaj iz točke (c) člena 18(1) Uredbe Dublin III, v katerem ga je Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti, po sprejemu pa to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena tudi obravnavati oziroma dokončati njeno obravnavo.
14.Tožnik je šele v pripravljalni vlogi prvič navedel, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni želel zaprositi, da ga je hrvaška policija prisilila k oddaji prstnih odtisov in k temu, da je pričal proti vozniku avtomobila. Sodišče tem njegovim navedbam ne more slediti. Prvič zato, ker jih je tožnik glede na določbo 52. člena ZUS-1 4 podal prepozno, brez da bi pojasnil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku ali vsaj v tožbi. Drugič pa zato, ker teh splošnih navedb niti v pripravljalni vlogi niti na naroku za glavno obravnavo ni z ničemer konkretiziral oziroma podrobneje opisal. Četudi bi jih sodišče štelo kot pravočasne, bi jih moralo kot nekonkretizirane zavrniti.
15.Enako velja ugotoviti za tožnikovo trditev o tem, da naj bi mu na Hrvaškem grozil albanski voznik, zoper katerega je pričal na hrvaškem sodišču. Tožnik o tem v upravnem postopku ali tožbi ni navedel ničesar. Prvič je to navedel na naroku za glavno obravnavo. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča sicer izhaja, da lahko stranke v skladu s prvim odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, tudi na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo dejstva za utemeljitev njihovih predlogov in ponudijo dokaze za utemeljitev njihovih navedb. To so bodisi dejstva, ki so že bila navedena, in dokazi, ki so že bili izvedeni v upravnem postopku, pa bi stranka uveljavljala njihovo drugačno presojo pred sodiščem, bodisi tista dejstva in dokazi, ki so bili predlagani v upravnem postopku, pa jih organ ni izvedel, bodisi povsem nova dejstva in dokazi, ki pa morajo izpolniti pogoje iz 52. člena ZUS-1, sicer je stranka glede njih prekludirana.5 Stranka mora v tem primeru posledično izkazati opravičljiv razlog za to, da tovrstne trditve in dokazne predloge podaja šele v upravnem sporu. Konkretno tožnik ni pojasnil, zakaj je te navedbe podal šele na naroku, zato jih sodišče ne more upoštevati. Ne glede na to, pa sodišče ocenjuje, da tožnikova izpoved v zvezi s tem ni bila konsistentna in prepričljiva. Na naroku za glavno obravnavo je uvodoma navedel, da naj bi mu ta albanski voznik, dejal, da jih bo ubil, nato pa zaslišan izpovedal drugače in sicer, da ga je ta človek le strogo pogledal, pri čemer je splošno znano, da so Albanci zelo nevarni. To po prepričanju sodišča ne more biti razlog, ki bi preprečil njegovo predajo Hrvaški.
16.Tožnik meni, da bi morala njegovo prošnjo vsebinsko obravnavati Slovenija, saj na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče temu ugovoru ne more pritrditi. Pri ugotavljanju obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5) Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje Centralni sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe (EU) št. 603/2013 6. To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz Centralnega sistema Eurodac, če ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) člena 22(3) Uredbe Dublin III).
17.V obravnavani zadevi je iz podatkov Centralnega sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.7 Ni logično, da bi ga Hrvaška v Centralnem sistemu Eurodac zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. V prid takšnemu sklepanju govori tudi v priloženem upravnem spisu predložena fotografija telefonskega zaslona, iz katere je razvidno, da je Hrvaška tožniku 24. 12. 2025 8
izdala potrdilo o registraciji, ki mu nalaga, da se mora kot prosilec zglasiti v "Prihvatilištu za tražitelje azila." Nenazadnje tudi ni mogoče spregledati dejstva, da tožnik na Hrvaškem ni prvič zaprosil za mednarodno zaščito. Iz priloženih podatkov Centralnega sistema Eurodac je razvidno, da je pred tem dvakrat vložil prošnjo že v Grčiji (3. 12. 2021 in 14. 4. 2025), kar pomeni, da mu ti postopki niso neznani.
Tožnik ne prereka, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, da ga je obravnavala hrvaška policija in da so mu tam odvzeli prstne odtise. Ugovarja pa pravilnosti stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU9, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,10 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje11. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.12
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.13
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin sta na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začrtana s tožnikovimi navedbami. To pomeni, da bi moral tožnik navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze.
Ob upoštevanju zgornjih izhodišč je v obravnavani zadevi sporna dokazna ocena tožnikovih izjav na osebnem razgovoru o tem, da so mu na hrvaški policijski postaji v treh dneh, ki jih je preživel tam, dali le odejo, dejali so mu, da lahko spi na tleh, v tem času mu niso ponudili niti hrane niti pijače, sanitarije so bile daleč stran. V policijskem postopku mu tudi niso zagotovili tolmačenja.
Sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru v zvezi s spornim ravnanjem hrvaške policije podal zelo skope izjave, ki jih zaslišan na naroku za glavno obravnavo ni podrobneje pojasnil oziroma opisal. Izpovedal je le, da so bili na policijski postaji tri dni, ker je policija želela, da pričajo zoper njihovega albanskega voznika. Zjutraj so jih odpeljali na toaleto, tam so lahko spili vodo. Hrane in pijače na policijski postaji niso dobili, čeprav so zanjo prosili, policija jim je povedala, da bodo v azilnem domu dobili hrano, pijačo in obleko. Sodišče ocenjuje, da tožnikove izjave o tem, da naj bi na hrvaški policijski postaji spal na tleh, bil brez hrane in pijače, niso prepričljive, zato jim ni mogoče verjeti. Tožnik je namreč izpovedal, da so bili v teh treh dneh tudi na hrvaškem sodišču, kjer so pričali proti albanskemu vozniku. Takrat na sodišču ni povedali nič o tem, da so mu na policijski postaji dali le odejo, da je tam moral spati na tleh, da so brez hrane in pijače, češ da so bili takrat zaslišani le o vozniku. Življenjsko logično bi bilo, da bi tožnik, če bi na policijski postaji res tri dni spal na tleh in bil v tem času brez hrane in pijače, s policije krenil v azilni dom, saj je vedel, da ga tam čakajo hrana, pijača in obleke. A tega ni storil, namesto v hrvaški azilni dom, je odšel v Slovenijo. Na vprašanje sodišča zakaj ni odšel v hrvaške nastanitvene kapacitete, je tožnik sprva neprepričljivo odgovoril, da zato, ker niso poznali poti do azilnega doma, zatem pa dodal, da v hrvaški azilni dom ni želel, ker niti ni hotel ostati na Hrvaškem. S svojo nekonsistentno in neprepričljivo izpovedjo ni prepričal sodišča o tem, da je na hrvaški policijski postaji tri dni spal na tleh in bil brez vode in hrane. Iz njegovih izjav v upravnem in sodnem postopku tudi ni razbrati, da bi imel zaradi zatrjevanega ravnanja hrvaške policije kakšne posledice. Glede na ugotovljeno je sodišče zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe na Hrvaškem o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih. Sodišče ugotavlja, da se tožnikove trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem hrvaške policije ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, temveč na predhodni policijski postopek, nesporno je namreč, da tožnik v hrvaški azilni dom ni šel, čeprav je na Hrvaškem prejel potrdilo o registraciji kot prosilec za mednarodno zaščito in ga je hrvaška policija tja napotila. Ni sporno, da bi tožnik tam imel na voljo, nastanitev, hrano, pijačo, obleke in osnovne zdravstvene storitve.
Glede na takšne ugotovitve se sodišče pridružuje stališču toženke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Hrvaško. Njegova izjava na osebnem razgovoru, da se tja ne želi vrniti, ker so tam z njim grdo ravnali, pa ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno. Ob predaji Hrvaški ga ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. SEU je v sodbi C-392/2022 z dne 29. 2. 2024 poudarilo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaj, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice (64. točka).
Tožnik trdi, da je dokumente na hrvaški policijski postaji podpisoval brez prisotnosti tolmača, zato ni razumel, kaj podpisuje. Temu sodišče ne more slediti. Za postopek obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito je pomembno, da poteka v jeziku, ki ga stranka razume, oziroma za katerega se upravičeno domneva, da ga stranka razume.14 Tožnik na osebnem razgovoru v zvezi z razumevanjem dosedanjih postopkov ni navajal nobenih težav, prav tako tega ni navedel v tožbi, težave s tolmačenjem je prvič zelo na splošno omenil šele v pripravljalni vlogi. Ni pojasnil, zakaj tega ni navedel že prej (v upravnem postopku ali tožbi), zato je ta njegov ugovor prepozen (prim. 52. člen ZUS-1 in opombo št. 4). Ne glede na to pa sodišče tudi ugotavlja, da ta ugovor ni izkazan. Tožnikove navedbe o nerazumevanju jezika na hrvaški policiji si namreč nasprotujejo, zato niso prepričljive. V pripravljalni vlogi je navedel, da ni razumel kaj podpisuje na policiji, a vendar je razumel navodila policistov, da mora po zaključenem policijskem postopku oditi v azilni dom. Ko je bil zaslišan na naroku opozorjen na to nekonsistentnost, je sprva odgovoril, da ga je hrvaška policija v azilni dom napotila s kretnjami, ki jih je razumel. Zaslišan je sodišču demonstriral kretnje, s katerimi je nakazal korake, pokazal je na usta in se prijel za obleko. Sodišče iz teh kretenj ni razbralo navodila za odhod proti azilnemu domu, nakar je tožnik povedal, da so mu bila ta navodila na hrvaški policijski postaji dana v angleščini. Policisti so ga v angleškem jeziku seznanili tudi s tem, da bo v azilnem domu dobili hrano, pijačo in obleko. Upoštevaje nekonsistentno tožnikovo izpoved in dejstvo, da ima tožnik izkušnje iz predhodnih azilnih postopkov v Grčiji, je malo verjetno, da ni poznal vsebine dokumentov, ki jih je podpisal na hrvaški policiji.
Tožnik neutemeljeno očita toženki, da bi morala upoštevati dejstvo, da je znano, da hrvaška policija prosilce pretepa oziroma nad njimi izvaja nasilje, zato ji je težko zaupati. Da bi bil tožnik izpostavljen takšnim okoliščinam iz njegovih izjav ni razvidno, poleg tega pa ta pavšalno navrženi očitek ni obrazložen in dokazno podprt, zato ga sodišče ne more upoštevati.
Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita. Pravilno je odločila, da tožnik ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Zato sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom.
Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
O stroških postopka
V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar sodišče ugotavlja, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).
Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).
Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zato je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
-------------------------------
1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)
2 Pri zapisu tega datuma je prišlo do očitne pisne pomote, saj je iz podatkov Centralnega sistema Eurodac v priloženem upravnem spisu razvidno, da je Republika Hrvaška v omenjeni sistem tožnika kot prosilca vnesla 24. 12. 2025 in ne 14. 12. 2025.
3 O razlogih za zavrnitev dokazov glej odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 342/2017, III Ips 19/2014, II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007 in druge ter odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-284/13, Up-2195/06 in Up-626/05.
4 Skladno z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
5 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (17. točka obrazložitve) in sodbo X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025 (24. točka obrazložitve).
6 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice
7 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 12. točka obrazložitve, in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Bundesrepublik Deutschland proti SE, C-768/19, z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve.
8 Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je Hrvaška tožnika istega dne v Centralnem sistemu Eurodac opredelila s sklicno številko (case ID) "1", torej kot prosilca za mednarodno zaščito.
9 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
10 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
11
Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).<br><sup>12</sup> Prav tam, 94. točka.<br><sup>13</sup> Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.<br><sup>14</sup> Glej točko (a) prvega odstavka 12. člena Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), v nadaljevanju Procesna direktiva II. <br>