Jedro

Tožniki v tožbi zoper uvodoma navedeni toženi stranki zatrjujejo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi kršitve ustavnih pravic, do katerih je prišlo pri ustni obrazložitvi sodbe v kazenski zadevi, s katero so bili tožniki oproščeni obtožbe. V tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzeta v določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le v primeru, če ni zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor. Tožnikom je zagotovljeno drugo sodno varstvo glede zatrjevanih kršitev ustavnih izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper navedeno kazensko sodbo prve tožene stranke. Ta sodba se namreč med drugim sme izpodbijati tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožba v kazenskem postopku po določbah ZKP je učinkovito pravno sredstvo, tudi če se nanaša na obrazložitev kazenske sodbe v primeru, če se ugotovi obstoj nasprotja med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Tožniki imajo v konkretnem primeru zoper uveljavljane kršitve ustavnih pravic na razpolago primarno sodno varstvo pred rednim sodiščem višje stopnje na podlagi rednega pravnega sredstva. Zato procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS v tem primeru ni podana. Po mnenju sodišča je tako primarno sodno varstvo tožnikom zagotovljeno na učinkovit način (in v konkretnem primeru tudi že izčrpano) v kazenskem postopku pred rednimi sodišči, v katerem imajo možnost vložiti tako redna, kot izredna pravna sredstva. Sodišče zaključuje, da poleg primarnega sodnega varstva z rednimi in izrednimi sredstvi zoper navedeno sodbo prve tožene stranke v kazenskem postopku po določilih ZKP tožniki ne morejo vzporedno uveljavljati še dodatnega sodnega varstva v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena Ustave in 3. odstavku 1. člena ZUS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva v tem primeru ni izpolnjen. Zato je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena v povezavi s 3. odstavkom 3. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožniki s skupno tožbo v upravnem sporu zoper obe uvodoma navedeni toženi stranki Upravnemu sodišču RS predlagajo, da izda sodbo, kot sledi: "1. Ugotovi se, da sta toženca, Okrožno sodišče v A in predsednik sodnega senata AA, v kazenski zadevi opr. št. II K 8/2001, s tem, ko je bila dne 30. 6. 2003 izrečena tožnikom oprostilna sodba po členu 358/3 ZKP, v ustni obrazložitvi pa je predsednik sodnega senata AA navedel, da so tožniki s svojim dejanjem dne 20. 3. 1994 storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po členu 143/1 KZ, vendar ne na grozovit način, kršilo ustavne pravnice tožnikov po členu 21, 22, 23, 25, 27, 29 in 34 Ustave Republike Slovenije. 2. Sodba naslovnega sodišča se na stroške tožene stranke objavi v naslednjih medijih, ki so o tem poročali: Dnevnik, Delo, Slovenske novice, Mladina, Mag in Demokracija, POP TV in TV Slovenija in Radio Slovenija, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.". Tožbi prilagajo poleg pooblastil za zastopanje (priloge A1 - A4) še neoverjene fotokopije časopisnih člankov (priloge A5 - A10 ter priloga A14) in del dokumenta (s podpisom BB okrožni državni tožilec, stran 20 in stran 21, priloga A11) ter zapisnik o posvetovanju in razglasitvi sodbe z dne 30. 6. 2003 opr. št. IIK 8/2001 (priloga A12) in odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-479/01 z dne 25. 4. 2002 (priloga A13). V obrazložitvi tožbe pod točko I. navajajo, da so bili tožniki v kazenskem postopku opr. št. IIK 8/2001 pred Okrožnim sodiščem v A obtoženi, da so dne 20. 3. 1994 storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti na grozovit način v sostorilstvu po 4. odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom in 2. odstavkom 3. člena KZ. Ta postopek se je zaključil dne 30. 6. 2003 z oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, ker ni dokazal, da so obtoženci storili kaznivo dejanje, katerega so bili obtoženi, predsednik senata AA pa je navedeno sodbo utemeljil najprej z besedami, da obtoženci niso storili očitanega kaznivega dejanja na grozovit način, v nadaljevanju pa, da so storili dejanje odvzema prostosti protipravno, kar pomeni, da so bili tožniki hkrati, ko so bili oproščeni obtožbe, spoznani za krive kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. in 2. odstavku 143. člena KZ, ki pa ni bilo predmet obtožbe. Dalje v tožbi navajajo, da tudi ob upoštevanju morebitnega ugovora, da je obtožba za hujšo obliko kaznivega dejanja implicirala obtožbo za njegovo milejšo obliko, zaradi česar lahko o milejši obliki istega kaznivega dejanja sodi sodišče ne da bi prekoračilo obtožbo, pa ni sporno, da tožena stranka o lažji obliki navedenega kaznivega dejanja ni sodila in tudi ni razsodila. Menijo, da je z navedenim dejanjem tožena stranka storila dejanje, s katerim so bile kršene ustavno varovane pravice tožnikov in da sodna pristojnost Upravnega sodišča RS za konkretno zadevo izhaja iz določbe 2. odstavka 157. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS), po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tako razlago po mnenju tožnikov podpira tudi stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-479/01 z dne 25. 4. 2002, ki v obrazložitvi pod točko 9 navaja, da se kršitev ustavnih pravic zaradi nezakonitih ravnanj sodišča lahko uveljavlja s tožbo v upravnem sporu. Tožniki dalje navajajo, da zoper navedene kršitve nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in opozarjajo na določbo 3. člena ZKP, po kateri velja za nedolžnega tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, vse dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Predmet kazenskega postopka je ob pogoju, da so izpolnjene vse procesne predpostavke samo tisto dejanje, ki je navedeno v obtožbi državnega tožilca ali drugega upravičenega tožilca, sodišče pa odloča o krivdi v obsegu obtožbe le v mejah, ki jih določajo druge procesne predpostavke in ne more odločati o tem, kar ni predmet obtožbe niti špekulirati, kako bi sodilo o nekem življenjskem dogodku, če bi bile izpolnjene procesne predpostavke oziroma, če ne bi obstajale zakonske ovire za sojenje. Tožena stranka je tožnike najprej oprostila obtožbe, v obrazložitvi pa jih je nato spoznala za krive, da so ravnali protipravno, kar po mnenju tožnikov pomeni, da jih je tožena stranka v ustni obrazložitvi obsodila za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena oziroma 2. odstavku 143. člena KZ. Razglasitev sodbe je le del kazenskega postopka, ki ga opredeljuje 2. odstavek 360. člena ZKP, po katerem razglasitev sodbe vsebuje izrek sodbe in kratko obrazložitev, razlogi za obrazložitev pa so lahko samo taka dejstva, ki izrek utemeljujejo in se razglasitev sodbe ne sme spremeniti v "krivdorek". V konkretnem primeru, v katerem je bila izrečena oprostilna sodba, za njeno utemeljitev zadostuje, da katerikoli element kaznivega dejanja ni podan in je relevantna samo utemeljitev te okoliščine. Tožniki vnaprej zavračajo morebiten ugovor, da je protipravnost element dejanja, za katerega so bili tožniki oproščeni obtožbe in da je enaka protipravnost tudi element dejanja, za katerega jih je tožena stranka v obrazložitvi obsodila. Tožniki v zvezi s tem opozarjajo na komentar ZKP, avtorja dr. Ž. Zobca k 350. členu (sedaj 358. člen) ZKP iz leta 1977, da iz obrazložitve sodbe ne sme izhajati ničesar, kar bi govorilo o tem, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, če sodnik izreče oprostilno sodbo. Tožniki navajajo, da je v konkretnem primeru tožena stranka kršila 27. člen Ustave (domneva nedolžnosti) in 2. odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ter posegla v ustavno zajamčene človekove pravice tožnikov s tem, ko je v obrazložitvi poudarila to, da so obtoženci ravnali nezakonito, zaradi česar naj bi tožniki, čeprav sicer ne z učinkom pravnomočnosti, pred javnostjo obveljali za krive dejanja, glede katerega njihova krivda ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožniki menijo, da jim je bila s tem kršena tudi pravica iz 29. člena Ustave do pravnih jamstev v kazenskem postopku. V tožbi vnaprej zavračajo morebitno stališče, da te kršitve ni bilo in da je bil postopek ugotavljanja protipravnosti korekten. Nadalje v tožbi navajajo, da tožniki sploh nimajo možnosti, da bi to okoliščino preverilo instančno sodišče, ker zoper obrazložitev sodbe ni pravnega sredstva, s čimer jim je kršena tudi pravica iz 25. člena Ustave in 1. odstavka 2. člena Protokola številka 7 k EKČP do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva. V tožbi še navajajo, da sicer ob pravilno utemeljeni oprostilni sodbi obtoženec te pravice niti ne potrebuje, vendar tožniki pravico do pritožbe uveljavljajo kot izraz nemoči ob opisani zlorabi oblasti s strani obeh toženih strank. Menijo, da so bile tožnikom, poleg predhodno navedenih, kršene tudi ustavne pravice iz 21. člena, 22. člena, 23. člena in 43. člena Ustave že v teku kazenskega postopka in tudi v zaključni besedi državnega tožilca, ter da so bili izpostavljeni zasmehu, žalitvam in diskvalifikacijam, ki jih primeroma navajajo, s čimer jim je bila kršena pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in do nedotakljivosti človekove integritete iz 35. člena Ustave. Tožniki menijo, da je tožena stranka v obrazložitvi sodbe uporabila metodo "inkvizitorne mentalitete" z namenom sramotitve tožnikov v javnosti, takšno obrazložitev pa so povzeli vsi domači in številni tuji mediji, ki so poudarili obrazložitev sodbe glede protipravnega ravnanja obtožencev, ne pa glede same oprostilne sodbe. Tožniki menijo, da navedeno izhaja iz člankov, ki jih v ilustracijo prilagajo tožbi (priloge A5 do A10 in A14). V obrazložitvi tožbe pod točko II tožniki navajajo, da jim je bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave s tem, da je druga tožena stranka dobesedno povzela zahtevi tožilstva v njegovem predlogu oziroma v zaključnem govoru, ki je bil izrazito političen, brez vsake zveze s samim kaznivim dejanjem, kar tožniki v tožbi primeroma citirajo in njegov del prilagajo tožbi (priloga A11). Dalje navajajo, da so kot drugo toženo stranko vključili predsednika sodnega senata AA iz dveh razlogov, predvsem, ker je v citirani odločbi (priloga A13) Ustavno sodišče RS v obrazložitvi pod točko 9 odločilo, da zaradi nezakonitih dejanj sodnikov odloča v upravnem sporu Upravno sodišče in ker so sodniki z ustavo določeni nosilci sodne oblasti. Hkrati tožniki predlagajo, da se zaradi velike medijske odmevnosti navedenega kazenskega postopka in škode, ki je tožnikom nastala zaradi 10 letnega medijskega maltretiranja ter se nadaljevala z opisanim ravnanjem toženih strank, tožbo obravnava prednostno.

Upravno sodišče RS je (skupni) tožbi zoper uvodoma navedeni toženi stranki, ki je bila vložena dne 18. 7. 2003 odločilo s sklepom št. U 1269/2003-2 z dne 27. 8. 2003 ter jo ob smiselni uporabi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrglo z obrazložitvijo, da posamično dejanje, ki ga vtožujejo tožniki, ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker imajo tožniki na razpolago drugo sodno varstvo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. I Up 1182/2003 z dne 3. 6. 2004 zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo navedeni sklep Upravnega sodišča RS.

Ustavno sodišče RS je s sklepom št. Up-547/04-21 z dne 3. 3. 2005 v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnikov razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1182/2003 z dne 3. 6. 2004 in sklep Upravnega sodišča RS št. U 1269/2003 z dne 27. 8. 2003 ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču RS v novo odločanje. V svoji obrazložitvi je med drugim zavzelo stališče, da v primeru subsidiarnosti sodnega varstva (2. odstavek 157. člena Ustave oziroma 3. odstavek 1. člena ZUS) ne gre za zadevo, za katero ni sodne pristojnosti, temveč gre za zadevo, za katero je pristojno drugo sodišče, da pa bi lahko sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo, mora odgovoriti na dve vprašanji: a) na vprašanje ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, in b) na vprašanje ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito, šele pozitiven odgovor na obe vprašanji pa je lahko podlaga za to, da se sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno.

Sodišče je v ponovnem odločanju po odločbi Ustavnega sodišča št. Up-547/04-21 z dne 3. 3. 2005 glede na navedbe pod točko A 3. obrazložitve le-te v pripravljalnem postopku pribavilo na podlagi 6. člena ZUS v povezavi z 2. odstavkom 13. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) pri Vrhovnem sodišču RS predmetni sodni spis opr. št. I Ips 2/05 (I Kp 1347/2003 v zvezi z II K 8/2001).

Sodišče je tožbo v ponovnem postopku zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru tožniki v (skupni) tožbi zoper uvodoma navedeni toženi stranki, ki je bila vložena priporočeno po pošti dne 18. 7. 2003, zatrjujejo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi kršitve ustavnih pravic iz 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 27. člena (domneva nedolžnosti), 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) in 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti), do katerih je po mnenju tožnikov prišlo dne 30. 6. 2003 pri ustni obrazložitvi sodbe v kazenski zadevi II K 8/2001, s katero so bili tožniki oproščeni obtožbe (na podlagi 3. točke 358. člena ZKP).

Sodišče ugotavlja, da v tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzeta v določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le v primeru, če ni zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor.

Iz listinskih dokazov, ki so jih tožniki priložili predmetni tožbi, in sicer iz Zapisnika o posvetovanju in razglasitvi sodbe opr. št. II K 8/2001, sestavljenega dne 30. 6. 2003 pri Okrožnem sodišču v A (priloga A12) je razvidno, da so tožniki tedaj prejeli pravni pouk, da se zoper navedeno sodbo lahko pritožijo. S tem pa je po presoji sodišča tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo tudi glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic (po določbah ZKP), ki je izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper navedeno kazensko sodbo prve tožene stranke. Ta sodba se namreč med drugim sme izpodbijati tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer mora sodišče druge stopnje po določbi 1. odstavka 383. člena ZKP vselej po uradni dolžnosti preizkusiti med drugim tudi, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta razlog je vselej podan, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Podan je torej tudi v primeru ugotovljenega nasprotja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Navedeno pomeni, da je v nasprotju s trditvami tožnikov pritožba v kazenskem postopku po določbah ZKP učinkovito pravno sredstvo, tudi če se nanaša na obrazložitev kazenske sodbe v primeru, če se ugotovi obstoj nasprotja med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Prav takšno nasprotje v predmetni tožbi smiselno uveljavljajo tožniki z navedbami, da je druga tožena stranka kot predsednik sodnega senata v ustni obrazložitvi oprostilne sodbe v kazenski zadevi opr. št. II K 8/2001 navedel, da so tožniki s svojim dejanjem dne 20. 3. 1994 storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po členu 143/I KZ, vendar ne na grozovit način, s tem pa sta (obe) toženi stranki po navedbah tožbe kršili ustavne pravice tožnikov iz členov 21, 22, 23, 25, 27, 29 in 34 Ustave. Hkrati tožniki zatrjujejo, da zoper obrazložitev oprostilne kazenske sodbe ni pritožbe, zaradi česar menijo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov zoper navedene kršitve ustavnih pravic oziroma zmotno menijo, da je v konkretnem primeru za vložitev tožbe v upravnem sporu izpolnjena procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva (2. odstavek 157. člena Ustave in 3. odstavek 1. člena ZUS). Po oceni sodišča pa imajo tožniki v konkretnem primeru zoper uveljavljane kršitve ustavnih pravic na razpolago primarno sodno varstvo pred rednim sodiščem višje stopnje na podlagi rednega pravnega sredstva (pritožbe), saj imajo tožniki tekom kazenskega postopka tudi zoper navedeno sodbo prve tožene stranke po določilih ZKP možnost vložiti tako redna pravna sredstva, kot tudi izredna pravna sredstva (kar so tožniki naknadno po vložitvi predmetne skupne tožbe z dne 18. 7. 2003 tudi storili in so v mesecu septembru 2003 vložili pritožbe zoper navedeno oprostilno kazensko sodbo, o katerih je pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v A št. I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004), po njihovem izčrpanju pa tudi ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS v tem primeru ni podana. Sodišče po vpogledu spisa Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 2/05 ugotavlja, da so tožniki tekom kazenskega postopka zoper navedeno sodbo prve tožene stranke št. II K 8/2001 z dne 30. 6. 2003 vložili ne le redna pravna sredstva - pritožbe (in sicer prvi tožnik dne 5. 9. 2003, pri čemer uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP, pritožuje pa se tudi zaradi kršitev ustave; pritožba drugega tožnika z dne 4. 9. 2003 iz pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP; pritožba tretjega tožnika z dne 3. 9. 2003 iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter pritožba četrtega tožnika z dne 1. 9. 2003 iz razlogov po členu 370/I, II in III ZKP), ampak tudi izredna pravna sredstva (zahtevi za varstvo zakonitosti prvega tožnika z dne 26. 5. 2004 in tretjega tožnika z dne 11. 5. 2004 zoper sodbo Višjega sodišča v A št. I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v A - prve tožene stranke, št. II K 8/2001 z dne 30. 6. 2003).

Po mnenju sodišča je tako primarno sodno varstvo tožnikom zagotovljeno na učinkovit način (in v konkretnem primeru tudi že izčrpano) v kazenskem postopku pred rednimi sodišči, v katerem imajo možnost vložiti tako redna, kot izredna pravna sredstva. Temu v prid kaže v konkretnem primeru tudi okoliščina, da so tožniki s svojimi pritožbami zoper navedeno sodbo prve tožene stranke, o katerih je odločilo Višje sodišče v A s sodbo I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004 uspeli, kot izhaja iz obrazložitve navedene (pravnomočne) sodbe na strani 5 in 6 kot sledi: "Ugotoviti je zato tudi treba, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni imelo pravne podlage za ugotavljanje obstoja drugih znakov kaznivega dejanja. Ni sicer mogoče pritrditi navedbam nekaterih zagovornikov, da je sodišče s takim nepravilnim postopanjem obtožence spoznale za krive, saj ima pravne učinke le izrek, ne pa obrazložitev sodbe. Sodišče druge stopnje je zato sicer ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 9. odstavka 364. člena ZKP, da pa zaradi tega ni podana bistvena kršitev kazenskega postopka, saj napaka v obrazložitvi na pravilnost in zakonitost v izreku izrečene sodbe ni mogla vplivati. Napako v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je zato sodišče druge stopnje lahko odpravilo le z ugotovitvijo v obrazložitvi svoje sodbe." Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da poleg primarnega sodnega varstva z rednimi in izrednimi sredstvi zoper navedeno sodbo prve tožene stranke v kazenskem postopku po določilih ZKP tožniki ne morejo vzporedno uveljavljati še dodatnega sodnega varstva v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena Ustave in 3. odstavku 1. člena ZUS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva v tem primeru ni izpolnjen. Zato je moralo sodišče obravnavano tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena v povezavi s 3. odstavkom 3. člena ZUS.