Jedro

Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 18. 3. 2013 in št. ... z dne 26. 9. 2013, priznanje pravice do družinske pokojnine od 1. 8. 2008 dalje ter odreditev, da toženec izplača družinsko pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun (II. točka izreka)

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

S sodbo se ne strinja. Že invalidska komisija je kot bolezni, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, opredelila paranoidno shizofrenijo, neopredeljeno osebnostno motnjo in neopredeljeno motnjo vedenja. Ker gre za bolezni, za katerimi je bolehal že v mladosti, je postal popolnoma nezmožen za delo že pred 18. letom starosti, oziroma do starosti, do katere mu je bila zagotovljena pravica do družinske pokojnine. Opozarja na psihiatrično poročilo A.A. z dne 23. 2. 2006, izvida psihiatrov z dne 26. 2. 2007 in 14. 2. 2012 ter mnenja B.B., izdelana od leta 2013 do 2015 v kazenskem postopku. Iz teh mnenj izhaja, da se od leta 2005 zdravi zaradi kronične duševne motnje, nediferencirane shizofrenije in je pridobitno nesposoben. Navedenih izvidov oz. mnenj sodna izvedenka, angažirana v tem postopku, ni upoštevala. Ne strinja se z njeno ugotovitvijo, da se je duševna motnja, ki bi ga potencialno omejevala ali onemogočala zmožnost za delo, začela razvijati šele v letu 2007, oziroma se je takrat začela razvijati trajnejša in resnejša psihotična paranoidna simptomatika, saj iz mnenja B.B. izhajajo povsem drugačne ugotovitve. Do tega mnenja se sodna izvedenka ni strokovno opredelila. Izpovedala je, da v letu 2005 ob prvi hospitalizaciji v C. še ni bila postavljena diagnoza shizofrenija, temveč šele v letu 2010. To je v nasprotju z ugotovitvijo, da se je duševna motnja razvila v letu 2007. Že leta 2005 je imel predpisano zdravilo Risperdal, s katerim se zdravi shizofrenija. Sklepanja sodne izvedenke so brez podlage, arbitrarna in se opirajo na postavljene diagnoze, ne pa na težave, kot so opisane v dokumentaciji, in so se pojavile pred zaključkom šolanja. Ni opredelitve do tega, da je bil leta 2008 primoran opustiti šolanje zaradi zdravstvenih težav. Izvedensko mnenje je zato nepopolno, nejasno, v nasprotju s samim sabo ter medicinsko dokumentacijo, zato bi bilo potrebno v skladu z 254. členom ZPP postaviti novega izvedenca. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč se je pridružilo izvedenskemu mnenju, da je v času odraščanja šlo le za vedenjske težave in osebnostne motnje. Ne strinja se, da diagnoza sama še ne pomeni popolne nezmožnosti za delo. Shizofrenija je namreč eden glavnih vzrokov invalidnosti. Opozarja na sodbo Psp 21/2014, v kateri je zaradi rezidualne shizofrenije prišlo do I. kategorije invalidnosti.

Trudil se je normalno živeti, se izšolati, naredil je tudi vozniški izpit, kar mu gre sedaj v škodo. Ima obdobja, ko se počuti malo bolje, in se je v takšnem trenutku vpisal v šolo ter si hotel ustvariti življenje, vendar je bila bolezen močnejša. Zaradi slabega zdravstvenega stanja je bil primoran opustiti šolanje, niti se ni mogel vključiti v organiziran delovni proces. Izpostavlja stališče, zavzeto v sodbi Psp 405/2012, po katerem se dejstva ne ugotavljajo le na podlagi zdravstvene dokumentacije, temveč tudi narave in značilnosti obolenja. Zaposlitev sama še ne dokazuje, da je oseba zmožna za delo. Sodišču očita, da se ni argumentirano opredelilo do možnosti uporabe petega odstavka 116. člena, niti 118. člena ZPIZ 1. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi delno zmotne materialnopravne presoje in posledične pomanjkljivosti postopka, ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno.

Kljub izvedbi dokaza s sodno medicinskim izvedenskim mnenjem psihiatrične stroke, je zavrnilna sodba na odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov ter priznanje pravice do družinske pokojnine preuranjena, kot pravilno zatrjuje pritožba.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v četrtem odstavku 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1). Po navedeni določbi ZPIZ-1 je otroku med drugim pravica do družinske pokojnine zagotovljena ves čas trajanja nezmožnosti za delo, če popolnoma nezmožen za delo postane do starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oziroma do konca šolanja. Pogoj popolne nezmožnosti za delo in starost sta predpisana kumulativno in morata biti izpolnjena hkrati. Za priznanje pravice do družinske pokojnine je torej bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Sicer je otrokom glede na prvi odstavek 116. člena ZPIZ-1 pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

Konec šolanja iz četrtega odstavka 116. člena ZPIZ-1 je materialnopravno in v okoliščinah vsakokratnega življenjskega primera tudi dejansko vprašanje. Konca šolanja, določenega z abstraktno pravno normo, ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja. Pomemben je dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Nadalje je potrebno upoštevati, da morebitna krajša zaposlitev ob pravilni interpretaciji in uporabi abstraktnega dela pravne norme sama po sebi ne izključuje pogoja „popolne nezmožnosti za delo“. To še zlasti v primeru obstoja duševnih motenj ali duševnih bolezni, ko osebe s tovrstnimi zdravstvenimi težavami pogosto sploh niso uvidevne v svoje bolezensko stanje, ali to ni pravočasno odkrito, diagnosticirano niti ustrezno zdravljeno.

6. Zaradi nepravilne uporabe četrtega odstavka 116. člena ZPIZ-1, ko je bila opustitev šolanja enačena s „končanjem šolanja“, in hkrati ni bilo upoštevano, da krajša zaposlitev ne izključuje morebitne „popolne nezmožnosti za delo“, dejansko stanje v teh smereh sploh ni bilo razčiščevano.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Tožnik, ki je rojen 31.10. 1988, je bil po odločbi z dne 16. 12. 1996 skupaj z materjo souživalec družinske pokojnine po pokojnem očetu od 3. 10. 1996 dalje. Del osnovnega šolanja je opravil na šoli za otroke s posebnimi potrebami, v osmem razredu pa je bil premeščen v vzgojni zavod. Zaključil je poklicno šolo za obdelovalca kovin in se v šolskem letu 2007/2008 vpisal v 1. letnik izobraževalnega programa oblikovalec kovin na Srednji poklicni in strokovni šoli D.. To šolanje je opustil in se s 1. 2. 2008 za šest mesecev zaposlil v E.. Posledično mu je s 1. 2. 2008 na podlagi odločbe z dne 29. 5. 2008 prenehala pravica do družinske pokojnine. Ob opustitvi šolanja oziroma ob prenehanju pravice do družinske pokojnine je dopolnil 19 let starosti.

8. V predsodnem upravnem postopku sta IK I in IK II tožnikovo zdravstveno stanje ocenjevali le do dopolnjenega 18. leta starosti. Zaključili sta, da do dopolnjenega 15. leta, niti 18. leta starosti pri njem ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo. Do takšnega zaključka je prišla tudi sodna izvedenka psihiatrične stroke (3). Iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da se je duševna motnja, ki bi potencialno ob dolgotrajnejši rezistentnosti na antipsihotično zdravljenje omejevala ali onemogočala tožnikovo zmožnost za delo, razvila šele v letu 2007,(4) ko je bolezenska simptomatika izpolnjevala diagnostične kriterije za psihotično motnjo z značilnostmi paranoidne shizofrenije. Gre za rezidualno shizofrenijo, saj je tožnik že med odraščanjem razvil vedenjsko problematiko in bil zaradi vedenjskih motenj od otroštva dalje v psihiatrični obravnavi. Prvič je bil v hospitalni psihiatrični obravnavi aprila 2005 zaradi vedenjskih motenj in prehodne psihotične motnje, koncem leta 2005 zaradi obsesivnih agresivnih miselnih vsebin, resnejša in trajnejša psihotična paranoidna simptomatika pa se je pričela manifestirati šele v letu 2007. Na obravnavi 17. 2. 2016 je sodna izvedenka izpovedala, da je bil tožnik v letu 2005 obravnavan zaradi akutne in prehodne psihotične motnje, da pa so bile temeljne težave povezne z vedenjsko motnjo. Ob hospitalizaciji leta 2005 v C. še ni bilo ugotovljene psihotične simptomatike, diagnoza shizofrenija še ni bila postavljena, niti ni bila diagnosticirana leta 2007, temveč ob hospitalizaciji v F. leta 2010. V zvezi z mnenji B.B. iz leta 2013 in 2015 ter poročilom A.A. z dne 23. 2. 2006, izdelanimi za potrebe kazenskih postopkov,(5) je izpovedala, da takrat ni bilo izkazane psihotične simptomatike, in da stanje ki ga opisuje B.B. kasneje glede na klinično sliko kaže akutno poslabšanje psihoze, vendar ne zajema izboljšanj in umikov psihotične simptomatike, opisane v izvidih enote za forenzično psihiatrijo. Strinjala se je sicer z mnenjem B.B. z dne 10. 12. 2013, da gre pri tožniku za shizofrenijo kot hudo duševno motnjo, vendar izvidi iz kasnejše obravnave ob rednem jemanju zdravil kažejo izboljšanje ter umik psihotične simptomatike, težave pa bi bile bistveno manjše ob redni medikamentozni terapiji.

9. Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ki je v bistvu rezultat odgovorov na zastavljena vprašanja sodišča, se pritožnik utemeljeno sklicuje in opozarja na nekatere medicinske izvide ter predložene listine. Gre zlasti za psihiatrično poročilo z dne 23. 2. 2006,(6) iz katerega izhaja, da je bil prvič psihološko pregledan že leta 1997 in je podano samopoškodbeno in nakazano samomorilsko vedenje; izvid z dne 26. 2. 2007,(7) ko je bila ugotovljena nižja inteligenčna opremljenost, slabša kontrola impulzov in obsesivne vsiljivke s hudimi agresivnimi vsebinami, nezmožnost v celoti zastopati svoje pravice, koristi in interese; izvid z dne 14. 2. 2012(8) , da ni zmožen za pridobitno aktivnost; mnenje in poročilo B.B. z dne 10. 12. 2013,(9) da se že od leta 2005 zdravi zaradi kronične duševne motnje, nediferencirane shizofrenije, da je bil petkrat hospitaliziran na psihiatrični kliniki zaradi poslabšanja psihičnega stanja, suicidialnosti in heteroagresivnosti, da je vzrok ponovnih akutnih poslabšanj kronične duševne bolezni neredno jemanje zdravil in neugoden potek bolezni, ki je progresiven, da do bolezni ni kritičen, pri zdravljenju ne sodeluje; in listino z dne 8. 4. 2014,(10) da bolezen, ki poteka in se spremlja že od leta 2006, napreduje, je kronično progresivna, da se lahko z zdravili le omili, ni pa je mogoče zdraviti, da je pridobitno nesposoben in nesposoben samostojnega življenja.

10. Glede na predhodno navedeno medicinsko in drugo listinsko dokumentacijo, sodno izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje ob delno nepravilnem materialnopravnem izhodišču vzelo kot podlago za zaključek, da pri tožniku do konca šolanja ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo, ni mogoče šteti za popolnega. Tožnikove vedenjske in duševne motnje v odraščajoči dobi ter psihiatrične obravnave vključno s hospitalizacijami od otroštva dalje, kažejo na potrebo celovitejše timske obravnave njegovih vedenjskih, osebnostnih in duševnih motenj. Le tako bo mogoče strokovno medicinsko pravilno ugotoviti ter oceniti, ali in kdaj je pri njem prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu četrtega odstavka 116. člena ZPIZ-1. Torej tudi odgovoriti na vprašanje, ali je popolna nezmožnost za delo nastopila že do starosti, kot jo zakon predpisuje med pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Potrebno bo pridobiti interdisciplinarno izvedensko mnenje. V ta namen bi bilo primerno angažirati Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa, ki bo v sodelovanju z istim ali drugim specialistom psihiatrične stroke in kliničnim psihologom izdelal celovito ekspertizo tožnikovega zdravstvenega stanja in podal strokovno medicinsko vsestransko utemeljeno in obrazloženo mnenje o vplivu duševnega zdravstvenega stanja z izkazanimi vedenjskimi in drugimi duševnimi motnjami na delazmožnost in zdravstveno sposobnost končanja šolanja. Najprej bo torej potrebno oceniti, ali je tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko bilo vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve leta 2008 pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev. V kolikor bo mnenje na prvo predhodno vprašanje pozitivno, na drugo pa negativno, bo potrebno nadalje oceniti, oziroma ugotoviti datum nastanka popolne nezmožnosti za delo. Odgovoriti bo potrebno na vprašanje, ali je do nje prišlo s 1. 8. 2008, kot vtožuje tožnik, ali že prej, oziroma najkasneje do datuma, ko bi ob rednem izpolnjevanju obveznosti lahko končal šolanje na srednji šoli, če ne bi prišlo do opustitve iz zdravstvenih razlogov.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, relevantnih za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega zdravstvenega stanja, ter obstoja ali neobstoja popolne nezmožnosti za delo v relevantnem obdobju glede na materialno pravno stališče iz te sodne odločbe, bo mogoče ponovno presojati pravilnost in zakonitost izpodbijanih zavrnilnih upravnih odločb ter odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti vtoževane pravice do družinske pokojnine.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno razveljaviti tudi stroškovni izrek prvostopenjske sodbe in odločanje o tem pridržati za končno sodno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Do vseh preostalih pritožbenih navedb, od nakazovane možnosti uporabe petega odstavka 116. člena ZPIZ-1 ali 118. člena ZPIZ-1 in nekaterih drugih, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za rešitev predmetne zadeve pravno niso relevantne.(11)

(1) Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS št. 106/1999 s spremembami.

(3) S sklepom z dne 13. 10. 2015 ji je bilo naloženo, da odgovori na vprašanje, ali je pri tožniku do dopolnjenega 15. leta starosti oz. dopolnjenega 18. leta starosti oziroma konca šolanja prišlo do popolne nezmožnosti za delo.

(4) V letu 2007 je tožnik dopolnil 19 let starosti, družinsko pokojnino pa prejemal do 1. 2. 2008. (5) Mnenje B.B. iz kazenskega postopka, vodenega zoper obdolženega tožnika pred Okrožnim sodiščem v Krškem, opr. št. Iks 55605/2013, in mnenje A.A. iz kazenskega postopka, vodenega pred Okrožnim sodiščem v Krškem zoper obdolženega tožnika, opr. št. K Pr 1/2006. (6) Priloga A/7. (7) Priloga A/9. (8) V upravnem spisu toženca.

(9) Priloga A/11. (10) Priloga A/15. (11) Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.