Jedro

Toženka je bila zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo k plačilu zneska v višini 1.509,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prej navedenega zneska za čas od 1. 7. 2014 do 2. 9. 2015 je zavrnilo. Toženki je naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije povrne tožničine pravdne stroške v znesku 114,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločite se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Opozarja, da prvo sodišče ni povzelo bistvenih navedb iz njene prve pripravljalne vloge, v kateri je opozarjala, da ni bila neupravičeno obogatena, temveč, da so bili obogateni njeni upniki, saj je prezadolžena. Zaključek sodišča, da je v zadevi mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, je zmoten. Poudarja, da je v odgovoru na tožbo prerekala tožničine navedbe o tem, da je pomotoma posredovala toženkin račun za nakazilo. Prvo sodišče je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku o dokaznem bremenu, saj je verjelo tožnici in ni ugotavljalo prerekanega dejstva, da je tožnica namenoma in ne pomotoma sporočila številko toženkinega računa. Ugotovitev sodišča, da ima toženka terjatve do drugih oseb in da so se zaradi nakazila te njene terjatve zmanjšale, je protispisna. Toženka nima nobenih terjatev, ima le dolgove. Ker sodišče ni povzelo in se ni opredelilo do toženkinih navedb ter njene prve pripravljalne vloge, v kateri je zanikala neupravičeno obogatitev, saj so bili neupravičeno obogateni njeni upniki, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Poleg tega pa o tem dejstvu obstajajo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini tožbe in pripravljalne vloge toženke, ter med povzetkom v sodbi.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednost (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. V pritožbi izpostavljeno zatrjevanje, da je toženka v odgovoru na tožbo prerekala tožničino navedbo o pomotoma posredovani številki računa ter s tem v zvezi uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka o dokaznem bremenu, ne more imeti želene teže. Tovrstne kršitve - ob upoštevanju določbe 458. člena ZPP - v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati, saj gre za relativno bistveno kršitev določb postopka.

7. Ne drži pritožbena navedba, da prvo sodišče ni povzelo bistvenih navedb iz toženkinih vlog. V točki 2. obrazložitve izpodbijane sodbe je povzeto toženkino zatrjevanja, da ni neopravičeno obogatena na tožničin račun, saj njenega denarja sploh ni prejela. Povzeta je tudi navedba o zarubljenosti denarnih sredstev.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Ugotovilo je, da je bila toženka zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Prvo sodišče je ustrezno pojasnilo, v čem se kaže toženkina obogatitev. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice. Pritožba izpostavlja nekoliko nerodno dikcijo prvega sodišča, ki je sicer res zapisalo, da se „neupravičena obogatitev toženke kaže v zmanjšanju terjatev do drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakaznimi sredstvi tožnice“. Kljub nekoliko nerodni dikciji pa je iz celotnega konteksta moč povsem jasno ugotoviti, da je imelo sodišče v mislih zmanjšanje terjatev drugih oseb do toženke, ne pa, da ima toženka terjatve do drugih oseb. To jasno izhaja tudi iz drugega dela stavka, ko je govora o tem, da so bile drugim osebam terjatve poplačane z nakazanimi sredstvi tožnice.

9. Tako se izkaže očitek pritožnice o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP za neutemeljen, saj sodba nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako pa tudi ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini tožbe in pripravljalne vloge toženke ter med povzetkom v sodbi.

10. Glede na obrazloženo je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).