Jedro

Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je tožba vložena v prekluzivnem roku. ZTPDR v prvem odstavku 83. člena določa, da ima delavec pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču v nadaljnih 15 dneh, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od od izvršitve zahteve oz. ugovora. Da je sodišče po uradni dolžnosti dolžno paziti na navedeni rok za vložitev tožbe, je razvidno iz določbe 1. odstavka 282. člena ZPP/77, ki določa, da predsednik senata po predhodnem preskusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi 1. točka in tretja alinea 2. točke izreka izpodbijane sodbe in se tožba v tem delu zavrže; 3. točka izreka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (prva in druga alinea 2. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "1. Ugotovi se, da sta sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 27.8.1993 in 5.10.1993 nezakonita. 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki: - neto znesek plače od 14.029,00 SIT bruto plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 do plačila, - neto znesek plače od 6.815,00 SIT bruto plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1994 do plačila, - 188.334,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe dalje do plačila. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 142.440,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo. 4. Kar tožnik zahteva več, se zavrne." Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da v postopku opredelitve tožnika za trajno presežnega delavca ni bilo ničesar nezakonitega. V programu je bilo navedeno, da je trajno prenehala potreba po delu dveh delavcev v krovsko kleparski enoti. Tožnik pa je v tej enoti delal na delovnem mestu PK kleparja. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi programa razreševanja trajno presežnih delavcev. Tožena stranka navaja, da je sindikat bil obveščen o tožnikovem ugovoru in da je o njem odločil direktor tožene stranke, saj je tako določeno v aktih tožene stranke. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnik tožbo na sodišče vložil po preteku roka za uveljavljanje pravic pri pristojnem sodišču. Pritožba tudi navaja, da sodba nima nobenih razlogov, ki bi utemeljevali, na kakšen način je sodišče izračunalo razliko v plači, ki jo je dosodilo tožniku. Tožena stranka poudarja, da je predložila vse obračunske liste in vso dokumentacijo in da bi tožnik zoper to lahko ugovarjal, vendar bi ugovori morali biti utemeljeni. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je tožba vložena v prekluzivnem roku. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju ZTPDR) v prvem odstavku 83. člena namreč določa, da ima delavec pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču v nadaljnjih 15 dneh, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora. Da je sodišče po uradni dolžnosti dolžno paziti na navedeni rok za vložitev tožbe, je razvidno iz določbe prvega odstavka 282. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP/77), ki določa, da predsednik senata (v individualnim delovnih sporih pa senat) po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je citirani ZTPDR. Na naroku za glavno obravnavo dne 10.6.1998 je tožena stranka navajala, da je bila tožniku dokončna odločba vročena dne 5.10.1993, da mu je zato takrat začel teči šestmesečni odpovedni rok in da mu je bilo delovno razmerje zaključeno 5.4.1994. Tožeča stranka je te podatke potrdila kot nesporne. V skladu s prvim odstavkom 221. čl. ZPP/77 ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala pred sodiščem med pravdo, zato bi sodišče prve stopnje moralo šteti za dokazano, da je bil tožniku drugostopni sklep tožene stranke vročen 5.10.1993. Sklep direktorja tožene stranke o zavrnitvi ugovora tožnika (priloga A3) ima pravilen pravni pouk, zato je tožeča stranka prepozno vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj je tožbo na sodišče prve stopnje vložila šele 24.2.1994, torej po izteku prekluzivnega 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v tistem delu, s katerim tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke z dne 27.8.1993 in 5.10.1993, ne pa da je zahtevek v tem delu obravnavalo po vsebini. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti 1. točko izpodbijane sodbe in tožbo v tem delu zavreči, saj je ob vložitvi tožbe že potekel prekluzivni 15-dnevni rok, v katerem bi tožnik moral zahtevati sodno varstvo. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje glede razlike med prejetim nadomestilom za čas odpovednega roka in zahtevanimi zneski. Iz plačilnih list tožnika za september in oktober 1993 (priloga B3) je razvidno, da je tožena stranka za celoten fond delovnih ur za navedena meseca obračunala nadomestilo plače, ki gre trajno presežnim delavcem, čeprav je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen šele 5.10.1993. Navedeno pomeni, da tožnik za september 1993 in pet dni okrobra 1993 utemeljeno zahteva razliko med prejetim nadomestilom in polno plačo, saj za izplačevanje nadomestila plače, ki gre trajno presežnim delavcem, takrat še ni bilo pravne osnove. Tožnik je kot osnovno plačo upošteval znesek 31.389,60 SIT, kar je manj, kot pa znaša osnovna plača za I. tarifni razred za mesec september 1993 po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, saj je ta po podatkih združenja delodajalcev Slovenije znašala 35.548,00 SIT, na ta znesek pa bi tožniku šel še dodatek za delovno dobo. Tožnik je tako zahteval manj, kot bi mu šlo, zato je prvostopno sodišče temu delu tožbenega zahtevka (prva alinea 2. točke izreka izpodbijane sodbe) utemeljeno v celoti ugodilo. Podobno velja tudi glede zahtevanih razlik med prejetim nadomestilom plače tožnika v času, ko mu je tekel šestmesečni odpovedni rok in pripadajočim nadomestilom, obračunanim v skladu s sedmim odstavkom 41. člena splošne kolektvine pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 39/93, v nadaljevanju SKPG/93). Tudi v tem obdboju je izhodiščna plača po SKPG/93 za I. tarifni razred znašala 35.548,00 SIT bruto. Tožnik je kot osnovo za izračun 70 % nadomestila plače upošteval nižji znesek, to je 31.389,00 SIT. Pri izračunu razlike je tožnik upošteval zneske prejetega nadomestila plače, kakršni so razvidni iz plačilnih list, ki jih je predložila tožena stranka. Tožnik tako za oktober 1993, november 1993 in januar 1994 zahteva razliko med dejansko prejetim nadomestilom plače in zneskom 21.972,00 SIT, čeprav bi lahko zahteval razliko do zneska 24.883,60 SIT, kolikor znaša 70 % bruto izhodiščne plače za I. tarifni razred za navedeno obdobje, ta znesek pa bi lahko bil povečan še za dodatek za delovno dobo. V decembru 1994 je tožnik za 40 ur dela prejel nadomestilo plače, ki gre trajno presežnemu delavcu, za 144 ur pa plačilo rednega letnega dopusta. Vrednost ure nadomestila plače, upoštevajoč iz plačilne liste tožnika, razviden fond delovnih ur za december 1993 znaša, upoštevajoč izhodiščno plačo po SKPG/93, 135,24 SIT. Vrednost ure dejansko izplačanega nadomestila plače pa znaša 96,12 SIT. Razlika med pripadajočo in dejansko izplačano vrednostjo ure tako znaša 39,12 SIT na uro. Ob upoštevanju 40 ur, za katere je tožniku bilo obračunano nadomestilo plače za čas odpovednega roka bi to zneslo 1.564,00 SIT, tožnik pa zahteva samo 471,00 SIT, zato je prvostopno sodišče več kot utemeljeno ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka. Neutemeljena je pritožbena navedba o tem, da sodba nima nobenih razlogov glede izračuna razlike plače. Res je sicer, da je obrazložitev sodišča prve stopnje nekoliko površna, vendar je iz nje povsem jasno razvidno stališče, da bi tožnik na podlagi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo oziroma panožne kolektivne pogodbe lahko zahteval več in da gre za razliko med nadomestilom plače v višini 70 % osnovne plače in polno plačo za čas, ko sklep o prenehanju delovnega razmerja še ni bil dokončen in zato še ni mogel začeti teči šestmesečni odpovedni rok. Prav tako je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je izračun tožeče stranke glede prikrajšanja pri izplačilu nadomestila plače v obdobju od oktobra 1993 do januarja 1994 narejen na podlagi nižje osnovne plače, kot pa bi tožniku pripadala po kolektivni pogodbi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v tistem delu, s katerim je toženec zahteval razveljavitev prve in druge alinee 2. točke izreka izpodbijane sodbe in v tem delu potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Prvostopno sodišče je tožniku preuranjeno dosodilo odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 188.334,00 SIT. Komisija za razlago splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je na sejah 5.5.1995 in 3.10.1995 sprejela razlago (Ur. l. RS 67/95) določbe četrtega odstavka 23. člena SKPG/93, ki določa, da ima delavec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravico do izplačila najmanj šestih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela. Komisija je sprejela stališče, da imajo te določbe značaj pogodbene kazni in da delavec pogodbeno kazen lahko uveljavlja, ko je z dokončno oziroma pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tudi uveljavljena sodna praksa je bila vseskozi takšna, da je osnova za plačilo odškodnine iz četrtega odstavka 23. člena SKPG/93 lahko le v sodnem sporu pravnomočno oziroma dokonočno ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno bi že sodišče prve stopnje tožbo v tem delu moralo zavreči, ker pa tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, kakor tudi glede plačila odškodnine v višini 188.334,00 SIT, je potrebno znova odločiti o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela sicer le z manjšim delom denarnega dela tožbenega zahtevka in bi ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člen ZPP/77 tožnik moral toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi izjemo od tega načela, ki je določena v drugem odstavku 22. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94). V skladu s citirano določbo v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Ob upoštevanju deleža, s katerim so v celotnih stroških tega spora udeleženi tisti stroški, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja, je ustrezno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz 154. člena ZPP/77 sklep o stroških postopka, vsebovan v izpodbijani sodbi, spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR in ZPP/77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP/77 v pritožbenem postopku uporabilo na podlagi 498. čl. zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku.