Jedro

Ko gre za spremembo naturalnega preživljanja v denarno rento, te ni mogoče določiti glede na tožničine preživninske potrebe in glede na toženčeve preživninske zmožnosti, pač pa glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja.

Izrek

1. Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine do konca revizijskega postopka.

2. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

3. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo toženčevo obveznost preživljanja tožnice v dosmrtno denarno rento po 15.000,00 SIT mesečno od 1.9.1993 dalje. Tožencu je naložilo še, da tožnici vrne pohištvo iz češnjevega lesa in plača drugemu tožniku znesek 180.000,00 SIT ter povrne tožnikoma pravdne stroške v znesku 83.002,50 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da so se pravdne stranke kot dediči po pok. J. J. dogovorile, da zapuščino, razen ene parcele, prevzame toženec, tožnica pa si je namesto denarne vrednosti nujnega deleža izgovorila pravico dosmrtnega preživljanja v breme toženca. Ko je v letu 1992 prišla k tožencu D. P., je tožnica sčasoma postala odveč, zato se je v stiski zatekla v dom za ostarele, od tam pa k prvemu tožniku.

Čustvena naklonjenost med tožnico in tožencem je kljub temu ostala. Zato je sodišče štelo, da je ohranitev pogodbenega razmerja v interesu obeh strank in je pravico do preživljanja na podlagi drugega odstavka 121. člena Zakona o dedovanju spremenilo v denarno rento. Sodišče je višino rente določilo na podlagi primerjave stroškov oskrbe v domu in tožničinih prihodkov od pokojnine in varstvenega dodatka. Ugotovilo je, da tožnici zmanjka približno 5.000,00 SIT mesečno za pokritje stroškov bivanja v domu, 10.000,00 SIT mesečno pa potrebuje za druge stroške in sicer za obleko, priboljške in podobno. Naloženi znesek toženec zmore, saj predstavlja 22 % njegove plače, poleg tega ima dohodke tudi od kmetovanja.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek drugega tožnika. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, da zaradi spremenjenih razmer ni več mogoče, da bi toženec obveznosti preživljanja izpolnjeval v naravi. Tožnica pa je do oskrbe upravičena. Ker je ne more dobiti v naravi, je utemeljen njen rentni zahtevek. Določbo drugega odstavka 121. člena Zakona o dedovanju razlaga tako, da je treba ohraniti bistvo pogodbenega razmerja, to je preživljanje upravičenca. Glede na ugotovljene okoliščine je tudi za toženca v objektivnem smislu bolj ustrezno, da tožnica ne vztraja pri naturalnem izpolnjevanju obveznosti. Višina rente mora biti v sorazmerju s prevzeto obveznostjo preživljanja in ni odvisna od potreb tožnice in zmožnosti toženca. Verzijski zahtevek drugega toženca pa je štelo za neutemeljen in ga je zato zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi. Ugovarja odločitvi o stroških postopka. Pohištvo je toženec pripravljen vrniti, če mu tožnica prej vrne njegovo pohištvo. V zvezi z rento navaja, da ni v sorazmerju z vrednostjo podedovanih parcel. Sklicuje se na dogovor iz leta 1957, ko je bil dogovorjen živežni nadomestek za primer, če ne bi bilo več mogoče življenje pri skupni hrani. Izključena je bila sprememba naturalne obveznosti v denarno. Navaja, da pri svojih dohodkih denarne rente ne zmore. Po drugi strani pa ima tožnica pokojnino, ki ji zadošča za preživljanje. Ponuja izpolnjevanje obveznosti v naravi na svojem domu in nasprotuje temu, da živi tožnica pri drugem tožniku. Meni, da je napačno drugostopno stališče, po katerem ni pomembno, na kateri strani je vzrok za spremenjene razmere.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Potem ko je bila revizija že predložena v reševanje Vrhovnemu sodišču RS je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka. Revizijsko sodišče je na podlagi 4. odstavka 429. člena in 431. člena ZPP odločilo, da prekine postopek za obnovo do konca revizijskega postopka. Razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v predlogu za obnovo postopka, namreč niso v zvezi z vprašanji, ki so bila obravnavana v dosedanjem postopku. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da bo najprej odločilo o reviziji in da se dotlej obnovitveni postopek prekine.

Revizija ni utemeljena.

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da so se razmere, v katerih sta živela prva tožnica in toženec, bistveno spremenile in je zato postalo nadaljnje izpolnjevanje dogovora o preživljanju tožnice nemogoče. Teh sprememb ni mogoče pripisati krivdi nobene od strank. Dejstvo, da se toženčeva partnerka in tožnica nista ujeli tudi zato, ker je tožnica glede na svoja leta postala manj prilagodljiva, ni nenavadno. Nesoglasja, ki nastanejo s prihodom mlade gospodinje, ko ni niti želje niti možnosti, da bi se ena prilagodila drugi, so pogosta. Mogoče je, da je razlog za nesoglasja tudi tožničino ljubosumje, kar zatrjuje tožena stranka v reviziji. Vendar je nesporazum dejstvo, na katero je toženec reagiral s predlogom na tožničin odhod v dom za ostarele. Tožničin odhod je bil tudi v interesu toženca. To mu je omogočilo ohraniti razmerje s svojo partnerko. Vse to pa ni razlog, zaradi katerega bi tožnica izgubila svoje pravice do preživljanja. Ni ugotovljeno nič takega, zaradi česar bi tožnici prenehala pravica do preživljanja. Ker pa tožnica ne živi več v domači hiši in v skupnem gospodinjstvu s tožencem in je to tudi v interesu toženca, so podani razlogi po drugem odstavku 121. člena Zakona o dedovanju za spremembo toženčeve naturalne preživninske obveznosti v denarno rentno obveznost. Glede tega sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo.

Toženec utemeljeno opozarja na oba zapuščinska postopka: na prvega iz leta 1955 po pok. I. P. in na drugega iz leta 1989 po pok. J. J. Tožnica je pridobila pravico do dosmrtnega preživljanja že na podlagi dednega dogovora z dne 5.12.1957 opr. št. O 549/55, nato pa še na podlagi sklepa o dedovanju z dne 18.10.1989 opr. št. I D 778/89. To je pomembno zaradi ugotavljanja sorazmernosti prisojene denarne rente glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja, na kar v določeni meri posredno kaže tudi obseg premoženja, ki je prešlo na toženca v obeh zapuščinskih postopkih. V sedanjem postopku namreč rente ni mogoče določiti glede na tožničine preživninske potrebe in glede na toženčeve preživninske zmožnosti, pač pa glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja. Mesečna vrednost preživljanja, ki obsega stanovanje in hrano, nedvomno presega 15.000,00 SIT. Z rento v taki višini je dovolj upoštevan tudi toženčev socialni položaj v tem smislu, da mu glede na ugotovljeno plačo in koristi od podedovanega premoženja ne predstavlja nezmogljivega bremena. To je pomembno, ker bi se v nasprotnem primeru lahko izkazalo, da sprememba preživninske obveznosti v denarno rento ni tudi v njegovem interesu. Nasprotne navedbe v reviziji, ki pa se nanašajo predvsem na neplačane zapadle obroke, niso utemeljene.

Toženec se sklicuje na dedni dogovor iz leta 1957, ki predvideva točno določen živežni nadomestek za primer, če tožnica iz kakršnegakoli razloga ne bi mogla živeti z dedičem pri skupni hrani. Ta določba ne predpostavlja takega razdora, zaradi katerega ne bi bilo mogoče skupno življenje doma, pač pa le, da ni mogoča skupna hrana. Zato v tem postopku sklicevanje na ta dogovor ni mogoče. V sedanjem položaju tožnici ne morejo nadomestiti celotnega preživljanja nekateri prehrambeni proizvodi, določeni v dednem dogovoru. Sklep o dedovanju iz leta 1989, ki je samostojna podlaga za tožničino pravico do preživljanja, take omejitve nima. Pri tem je treba upoštevati, da je bila tožnica leta 1957 stara 38, leta 1989 pa 70 let, kar že samo po sebi pove zadosti o drugačni vsebini pravice do preživljanja določene leta 1957 in leta 1989. Iz teh razlogov je sprememba naturalnega preživljanja v denarno rento utemeljena in ima podlago v drugem odstavku 121. člena Zakona o dedovanju.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).