Jedro

Iz tožničinih trditev ne izhaja, da je kredit odplačala, o tem dejstvu ni niti izpovedala. Sodišče prve stopnje je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), kar pritožba utemeljeno očita. Pritožbeno sodišče pa je ob upoštevanju podatkov v sodnem spisu in trditvene podlage tožnice lahko to bistveno kršitev glede na njeno naravo odpravilo samo (354. člen ZPP) tako, da je upoštevalo odsotnost njenih trditev in izpovedbe o poplačilu dolga iz kredita, ki je na dan razpada izvenzakonske zveze pravdnih strank ugotovljeno znašal 71.173,32 EUR. Tožnica pa bi šele s poplačilom tega ugotovljenega dolga pridobila upravičenje od toženca zahtevati vrnitev na njega odpadajočo ½, ker bi šele takrat nastalo njeno prikrajšanje, oziroma bi šele takrat nastala toženčeva korist. V skupno premoženje, ki ga (izven) zakonski partner, ki je samostojni podjetnik, ustvari v času trajanja (izven)zakonske zveze z opravljanjem pridobitne dejavnosti, katere nosilec je, spada podjetniško premoženje (podjetniško organizirano premoženje) samostojnega podjetnika, ki je fizična oseba. To podjetniško premoženje fizične osebe pa so njene nepremičnine in premičnine ter denarna sredstva na njenem računu, terjatve, dolgovi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru je premoženje tožnice, ki je samostojna podjetnica, vse njeno premoženje, ker podjetniško premoženje samostojnega podjetnika ni ločeno od premoženja le-tega kot fizične osebe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke A. M. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih delno spremeni, in sicer: - v točki I/3, 4, 7 in 9 se spremeni tako, da v teh delih glasi: ″I.3 Tožena stranka A. M. je dolžna tožeči stranki M. K. – v stečaju izplačati vrednost njenega deleža ½ na osebnem vozilu znamke BMW, reg. št. ..., šasija ..., letnik 2005, številka motorja ... in v roku 15 dni plačati v stečajno maso v postopku osebnega stečaja pri Okrožnem sodišču v Mariboru St 2472/2014 17.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2010 dalje do plačila.

4. Tožena stranka A. M. je dolžna tožeči stranki M. K. – v stečaju izplačati vrednost njenega deleža ½ na osebnem vozilu znamke Audi A..6, reg- št. CE ... v roku 15 dni v stečajno maso v postopku osebnega stečaja pri Okrožnem sodišču v Mariboru St 2472/2014 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 dalje do plačila.

7. Tožena stranka A. M. je dolžna tožeči stranki M. K. – v stečaju iz naslova vrednosti terjatve zaradi neupravičeno dvignjenih denarnih sredstev z varčevalnega računa št. ... pri banki ... d.d. plačati v stečajno maso v postopku osebnega stečaja pri Okrožnem sodišču v Mariboru St 2472/2014 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010 dalje do plačila.

9. Tožena stranka A. M. je dolžna tožeči stranki M. K. – v stečaju v roku 15 dni plačati v stečajno maso v postopku osebnega stečaja pri Okrožnem sodišču v Mariboru St 2472/2014 3.474,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010 dalje do plačila.‶ - v točki I/5 se spremeni tako, da glasi: ″Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka A. M. dolžna tožeči stranki M. K. izplačati znesek 35.586,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.‶ - v točki VI se spremeni tako, da glasi: ″Tožena stranka A. M. je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki M. K. – v stečaju povrniti pravdne stroške in v stečajno maso v stečajnem postopku pri Okrožnem sodišču v Mariboru St 2472/2014 plačati 2.889,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.‶

II. V preostalem delu se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalih še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Pritožba tožeče stranke M. K. – v stečaju se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev v točki VII izreka sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka A. M. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožeče stranke M. K. – v stečaju (v nadaljevanju: tožnica) razsodilo: - pod točko I/1 in 2 izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parcela 1058/1 k.o. ... (ID ...2241), ki predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ... s pripadajočim zemljiščem, da znaša delež tožnice na tem premoženju ½ ter da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank v desetih alinejah izreka točno določene premične stvari ter da znaša delež tožnice na tem skupnem premoženju ½ in delež toženca ½, - v točki I/3 izreka je naložilo tožencu dolžnost izplačati tožnici vrednost njenega deleža ½ na osebnem vozilu znamke BMW z reg. št. ..., št. šasije ..., letnik 2005, št. motorja ..., v višini 17.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2010 dalje do plačila v 15. dneh, - pod točko I/4 je naložilo tožencu dolžnost plačati tožnici vrednost njenega deleža ½ na osebnem vozilu znamke Audi A6 z reg. št. ..., v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 dalje do plačila v roku 15 dni, - v točki I/5 je naložilo tožencu dolžnost plačati tožnici znesek 35.586,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2019 dalje do plačila v roku 15 dni, - v točki I/6 je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank terjatev v višini 19.000,00 EUR iz naslova neupravičenega razpolaganja z denarnimi sredstvi, oziroma dviga na varčevalnem računu št. ... pri banki ... d.d., dne 15. 6. 2010 s strani toženca in da znaša delež tožnice na tem premoženju ½ in delež toženca ½, - v točki I/7 je naložilo tožencu dolžnost plačati tožnici iz naslova vrednosti v prejšnji alineji ugotovljene terjatve v roku 15 dni znesek 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010 dalje do plačila, - pod točko I/8 izreka je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank privarčevana denarna sredstva na varčevalnem računu pri banki ... d.d. št. ... imetnika toženca v višini 6.949,00 EUR in da znaša delež tožnice na tem premoženju ½ in delež toženca ½, - pod točko I/9 izreka je naložilo tožencu dolžnost plačati tožnici v roku 15 dni vrednost privarčevanih sredstev v višini 3.474,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010 dalje do plačila, - pod točko II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da njen delež na premoženju iz točke I/1, 2, 6 in 8 izreka znaša še nadaljnjih 9/20 in v katerem je zahtevala ugotovitev vrednosti vsake posamezne premičnine iz točke I/2 izreka ter ugotovitev, da skupna vrednost premičnin znaša 25.045,10 EUR, v delu, v katerem je zahtevala plačilo še nadaljnjih 15.800,00 EUR vrednosti njenega deleža na osebnem vozilu znamke BMW z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v delu, v katerem je zahtevala plačilo še nadaljnjih 3.150,00 EUR vrednosti njenega deleža na osebnem vozilu znamke Audi A6 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, v delu, v katerem je zahtevala plačilo še nadaljnjih 13.989,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v delu, v katerem je zahtevala plačilo še nadaljnjih 8.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010 dalje do plačila in v delu, v katerem je zahtevala plačilo še nadaljnjih 3.126,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010 dalje do plačila, - v točki III izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank osebno vozilo znamke BMW z reg. št. ..., šasija ..., letnik 2005, št. motorja ... in osebno vozilo Audi A6 ter da znaša delež tožnice na tem premoženju 19/20 in delež toženca do 1/20, da je toženec dolžan izročiti v posest in last tožnici vse premičnine pod točko I/2 izreka v skladu z določenim deležem ali namesto tega tožnici izplačati vrednost njenega deleža 19/20 na premičninah iz točke I/2 izreka v višini 23.792,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank dolg pravdnih strank v skladu s terjatvijo A. M., ..., na podlagi posojilne pogodbe med A. M. kot posojilodajalko in tožnico ter tožencem kot posojilojemalcema z dne 29. 6. 2010 v višini 18.000,00 EUR z 10 % letno obrestno mero in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2011 dalje do plačila in da znaša delež obveznosti plačila dolga tožnice ½ in toženca ½, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank dolg pravdnih strank v skladu s terjatvijo banke na podlagi kreditne pogodbe pri ... št. 58803077, sklenjene med H. d.d. in M. K. s.p. v višini 140.239,00 CHF, in sicer znesek neplačanega kredita na dan 31. 8. 2010 v višini 99.151,79 EUR ter da znaša delež obveznosti plačila dolga tožnice ½ in toženca ½, da je toženec dolžan plačati tožnici 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2011 dalje do plačila, - pod točko IV/1, 2 in 3 je ugodilo tožbenemu zahtevku toženca, da se ugotovi, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja nepremičnina na naslovu ... na parceli št. 1058/1 k.o. ... in da je delež toženca na tej nepremičnini ½ celote, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja znesek v višini kupnin za poslovalnico v C. v trgovskem centru ..., poslovalnico na P. v trgovskem centru ... in poslovalnico na P. v trgovskem centru ... v skupni višini 117.041,29 EUR in da je delež toženca na tem premoženju ½ celote, da obstoji terjatev toženca do tožnice v stečaju v višini 58.520,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2011 do 10. 7. 2014, - v točki IV/4 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca v delu, da se ugotovi, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja tudi znesek kupnine za poslovalnico v trgovskem centru ... in v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti od 58.520,64 EUR za čas od 31. 8. 2010 do 6. 12. 2011 in od 11. 7. 2014 dalje, - v prvem odstavku točke V izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja podjetje E. s.p., ..., matična št. ... in da je delež toženca na tem premoženju ½ celote, v drugem odstavku točke V izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja vrednost podjetja M. K. s.p. na dan 31. 8. 2010 v višini 46.000,00 EUR in da je delež toženca na tem premoženju ½ celote, v tretjem odstavku točke V izreka je zavrnilo toženčev zahtevek, da je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni izplačati vrednost toženčevega deleža v višini 23.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2010 dalje do plačila, v četrtem odstavku točke V izreka je zavrnilo zahtevek toženca, da v skupno premoženje pravdnih strank spada pet poslovalnic, in sicer: poslovalnica v M., poslovalnica v C. v trgovskem centru ..., poslovalnica na P. v trgovskem centru ... in v trgovskem centru Q., poslovalnica v K. in v trgovskem centru ... in da je delež toženca na tem premoženju ½ celote, v petem odstavku točke V izreka je zavrnilo toženčev zahtevek, da obstoji terjatev toženca iz naslova skupnega premoženja do tožnice v višini 188.060,36 EUR in je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni plačati 188.060,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2010 dalje do plačila, v šestem odstavku točke V izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebni avto Mercedes E320, motorno kolo Aprilia, osebni avto Audi A6 2.5 TDI karavan, dva televizorja, dva hišna kina, dva sesalnika, sedežna garnitura, profesionalni likalnik z napihljivo likalno desko, pozlačen nov jedilni pribor in krožniki za 24 oseb, šest računalnikov, štiri HDisce, mikrovalovna pečica, palični mešalnik, električni rezalnik, mikser, playstation4, dva fotoaparata Nikon D90 profesionalni in Olimpus, dva kompleta krožnikov, kristalni kozarci, posoda, prevleke, odeje, jogiji, internetna domena www. ... .com, internetna domena www. ... .si in internetna domena www. ... .com ter www. ... .si, projektor Hitachi CP-RX79, sejna miza skupaj z 12 fotelji, recepcijski pult in komplet pisarniškega pohištva za sedem pisarn in da je delež toženca na tem premičnem premoženju ½, - v točki VI izreka je sodišče prve stopnje naložilo tožencu dolžnost v roku 15 dni tožnici povrniti pravdne stroške v višini 3.450,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, - v točki VII izreka je sodišče prve stopnje tožnici naložilo dolžnost v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.112,17 EUR, ki se priznajo tožencu in jih nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic 00-1010-65-2011, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo o zahtevku tožnice po njeni tožbi in o zahtevku toženca po njegovi tožbi, pri tem je upoštevalo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je njuna izvenzakonska skupnost trajala od septembra leta 2004, do 27. (tudi do 31.) 8. 2010. 2. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje v točkah I, V in VI izreka, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženčeve pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko VII izreka sodbe sodišča prve stopnje tudi z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo odločitve v skladu z njenimi pritožbenimi navedbami. Te bo pritožbeno sodišče podalo v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorilo.

4. Toženec je odgovoril na tožničino pritožbo, tožnica pa na toženčevo pritožbo ni odgovorila.

O utemeljenosti toženčeve pritožbe:

5. Iz obrazložitve toženčeve pritožbe izhaja, da izpodbija odločitve v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko I/3, 4, 5, 6, 7, 8 in 9 ter pod točko V, razen odločitve v zadnjem (šestem) odstavku te točke ter še odločitev pod točko VI izreka.

6. Toženec je v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog bistvena kršitev določb pravdnega postopka utemeljeval z naslednjimi navedbami: - da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev z neizvedbo po tožencu predlaganih dokazov, da je na naroku 7. 11. 2019 v zvezi z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov opozoril na kršitev določb postopka, - da je sodišče prve stopnje zavrnilo njegove dokazne predloge za poizvedbo pri upravni enoti glede lastništva osebnega vozila Audi A6, za poizvedbo v sodnem registru za družbe E-f. d.o.o., E. d.o.o., M. d.o.o., S. d.o.o., P. d.o.o., C. d.o.o., T. d.o.o. in Tn. d.o.o. ter za poizvedbo o tem, ali je tožnica konec avgusta 2010 imela odprt sef ter o tem, ali je tožnica poleg računa, preko katerega je poslovala, imela odprt še kakšen drug transakcijski račun.

Pritožba navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pridobitev slednjih podatkov za odločanje v tem postopku ni relevantno. Zavrnitev dokaza, da je izvedba substancirano predlaganih dokazov nepotrebna, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna. Po načelu kontradiktornosti postopka mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, pravica stranke do izjave je, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča je, da te dokaze izvede, zavrnitev dokaznih predlogov pa mora biti ustrezno obrazložena. Zavrne lahko le nepotreben dokaz, nerelevanten dokaz, popolnoma neprimeren dokaz ali prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Zagreši pa absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, če ne izvede substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, kot je bilo v konkretnem primeru. Odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov ni mogoče preizkusiti.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno očita storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano obrazložilo razloge za zavrnitev toženčevih dokaznih predlogov, ki jih ta izpostavlja v pritožbi, in sicer: - da ni opravilo predlagane poizvedbe glede lastništva avtomobila Audi A6 iz razloga, ker je bilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je to vozilo pisano na toženčevega očeta, - da ni opravilo predlaganih poizvedb v sodnem registru za v pritožbi navedene družbe, ker so vse te družbe bile ustanovljene po razpadu izvenzakonske zveze pravdnih strank, - da ni opravilo poizvedbe o tem, ali je tožnica konec avgusta 2010 imela odprt sef pri kateri od bank in o tem, ali je imela poleg poslovnega računa odprt še kakšen drug varčevalni račun, iz razloga, ker je toženec te dokazne predloge podal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo 7. 11. 2019, v zvezi s temi dokaznimi predlogi pa ni imel trditvene podlage, niti v tej smeri postavljenega tožbenega zahtevka in je zato sklenilo, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna.

Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o nespornosti dejstva o formalnem lastništvu avtomobila Audi A6, o ustanovitvi navedenih gospodarskih družb po razpadu izvenzakonske zveze pravdnih strank in o neobstoju trditvene podlage in tožbenega zahtevka v zvezi z dokaznim predlogom za opravo poizvedbe pri bankah o sefu ali še kakšnem bančnem računu tožnice.

Pritožba prav tako neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je toženec v svoji trditveni podlagi (prvič v vlogi 11. 2. 2013) navajal, da je tožnica po razpadu njune izvenzakonske skupnosti ustanovila več družb, da je toženec vrednost tožničine dejavnosti v času razpada njune življenjske skupnosti ocenil na 150.000,00 EUR, da je njen s.p. zelo dobro deloval in prinašal letno velike prihodke, da je iz sodnega registra razvidno, da je v zadnjih letih ustanovila najmanj šest firm, le-te preimenovala, preselila, prodala, dala v stečaj, vse z namenom škodovati tožencu in prikriti čim več denarja, predlagal pa je dokaz v pogledom v sodni register za vse navedene družbe (tudi za E. s.p.). Iz podatkov v spisu izhaja še, da tožnica toženčevih navedb o ustanovitvi navedenih družb po razpadu njune izvenzakonske skupnosti ni prerekala. Glede na povzeto trditveno podlago toženca se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da podatki iz sodnega registra niso pravno upoštevni za presojo utemeljenosti toženčevih tožbenih zahtevkov, saj toženec ni trdil niti zahteval ugotovitve, da so skupno premoženje pravdnih strank tudi po razpadu izvenzakonske skupnosti ustanovljene družbe (oziroma njihovi kapitalski deleži).

V zvezi z dokaznima predlogoma za opravo poizvedb o morebitnem najemu bančnega sefa in o obstoju še kakšnega drugega TRR poleg poslovnega računa tožnice, pa toženec šele v pritožbi pojasnjuje, da je ta dokazna predloga podal, da bi se seznanil z določenimi podatki, pri tem pa niti v pritožbi ni pojasnil konkretno, kateri podatki naj bi to bili. Pravno relevantni podatki bi po mnenju pritožbenega sodišča bili podatki o denarnih sredstvih na računih in v bančnem trezorju (sefu), kar bi toženec brez dvoma lahko navedel. Sicer pa dokaz ni namenjen temu, da z njegovo pomočjo stranka izve, kakšne trditve naj postavi, temveč je namenjen temu, da stranka dokaže resničnost svojih trditev, da se sodišče prepriča o resničnosti strankinih trditev. Toženec je tako predlagal izvedbo informativnih dokazov, takšni dokazni predlogi so dopustni le takrat, ko stranka lahko šele na njihovi podlagi spozna pravno upoštevna dejstva v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme (tako VS RS II Ips 163/2011), ta pogoj pa v predmetni zadevi ni bil izpolnjen.

7. Pritožba dalje izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici plačati 17.450,00 EUR kot vrednost ½ njenega deleža na osebnem vozilu znamke BMW letnik 2005 in da je bilo to njuno skupno premoženje. Navaja, da je napačna dokazna ocena, da toženec ni uspel dokazati, da je to vozilo bilo kupljeno s sredstvi, ki jih je prejel od svojih staršev, da je napačno presodilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in da je napačno stališče sodišče prve stopnje, da je potrebno upoštevati vrednost tega vozila na dan razpada skupnosti pravdnih strank, ker je toženec po razpadu skupnosti to vozilo prodal. Navaja še, da je z računom leasingodajalca P. d.o.o. uspel dokazati, da je to vozilo leta 2010 kupil za kupnino 11.278,87 EUR in tudi, da sta mu denar podarila starša, da predstavlja njegovo posebno premoženje. Sam ocenjuje, da tožnica ni uspela dokazati svojih trditev, da naj bi kupnina znašala 35.0000,00 EUR in da je tožencu iz trezorja doma izročila 20.000,00 EUR, da so te njene trditve pavšalne in v nasprotju z računom družbe P. d.o.o., sodišče prve stopnje pa ne pove, zakaj je večjo vero poklonilo pavšalnim trditvam tožnice. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo zmotno dokazno oceno. Nepomembno pa je, kakšna naj bi bila dejanska vrednost vozila konec leta 2010, pomembno je le, da je toženec vozilo aprila 2010 kupil s sredstvi, ki niso bila pridobljena z delom v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank in enako nepomemben je zaključek, da kupnina aprila 2010 ni mogla znašati 11.278,87 EUR. Med prodajalcem in tožencem je bila dosežena in oblikovana sporazumno dogovorjena cena, ali je ta bila realna, pa ni pomembno. Prav tako ni pomembno, za kakšno ceno je toženec to vozilo prodal v letu 2012. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Kot nesporno ugotovljeno je bilo, da je bilo osebno vozilo BMW kupljeno v času izvenzakonske skupnosti pravdnih strank aprila 2010, sporno pa je bilo ali je to vozilo toženčevo posebno premoženje ali spada v njuno skupno premoženje. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je ključno vprašanje, ali je toženec v času nakupa spornega vozila sredstva zagotovil iz svojega osebnega premoženja, iz premoženja, ki ni bilo pridobljeno z delom. Toženec je trdil in sodišče je ugotovilo kot dokazano dejstvo, da je toženec od staršev za nakup avtomobila prejel kot darilo 10.000,00 EUR. Ugotovilo pa je tudi, da je zanj prodajalcu P. d.o.o. plačal 11.278,87 EUR, kot je to tudi sam zatrjeval. Toženec je trdil še, da je ta znesek predstavljal celotno kupnino, tožnica pa je trdila, da je to le znesek odkupne vrednosti, plačan leasingodajalcu za to vozilo, ki je bilo, preden ga je toženec kupil, v leasingu pri tožničinem prijatelju, kateremu je bilo treba plačati preostali znesek kupnine in da je tožencu tožnica za ta namen iz trezorja v pisarni (v domači hiši) izročila znesek 20.000,00 EUR.

Iz podatkov v spisu pa ne izhaja, da je toženec v svojih trditvah prerekal tožničine trditve o tem, da je bil sporni avtomobil pred njegovim nakupom v leasingu pri njenem prijatelju, zaslišan kot stranka je toženec izpovedal, da je bil avto popolnoma njegov, da mu je oče dal zanj 11.000,00 EUR (kar je v nasprotju s trditvijo, da je od staršev dobil 10.000,00 EUR), da ga je izjemno poceni dobil od svojega dobrega znanca (list. št. 449 spisa). Toženec torej ni zatrjeval, da je preostanek kupnine nad 10.000,00 EUR, plačal s svojim posebnim premoženjem in da je zanj plačal le firmi P., z lastno izpovedbo pa je potrdil tožničino trditev, da je avto dobil od svojega znanca in da je bil v pisarni skupne hiše pravdnih strank sef, v njem pa denar. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je to vozilo plačal le z denarjem, ki sta mu ga podarila starša (10.000,00 EUR).

Po presoji pritožbenega sodišča ne drži, da ni pomembno, koliko je bil ta avtomobil vreden v času razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, oziroma novembra 2010. Vrednost skupnega premoženja zakoncev se ugotavlja v času prenehanja zakonske skupnosti, enako velja za izvenzakonsko skupnost. Pritrjuje pa pritožbi, da ni pomembno, za kolikšno ceno je toženec v letu 2012 ta avtomobil prodal. Sicer pa pritožba zgolj poudarja nepomembnost teh dejstev, ne izpodbija pa ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je dokazno podprta z mnenjem sodnega cenilca, da je znašala tržna vrednost tega vozila na dan 24. 11. 2010 (torej več kot dva meseca po razpadu izvenzakonske skupnosti pravdnih strank) 34.900,00 EUR. Pritožba ne prereka niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da so toženčeve trditve o bistveno nižji vrednosti tega vozila nekonkretizirane in da je bilo dokazno breme glede zatrjevane nižje vrednosti vozila, kot jo je ugotovilo sodišče na podlagi cenitve sodnega cenilca, na toženčevi strani, temu dokaznemu bremenu pa ni zadostil, ker ni predlagal nobenega dokaza.

Pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je kupnina za osebni avtomobil BMW v aprilu 2010 znašala le 11.278,87 EUR in ni dokazal, da je s podarjenim denarjem 10.000,00 EUR plačal celotno kupnino, zato je to osebno vozilo glede na njegovo ugotovljeno vrednost novembra 2010 skupno premoženje pravdnih strank. Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačati tožnici polovico vrednosti tega vozila, ki jo je le-to imelo na dan razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank (oziroma nekaj več kot dva meseca kasneje, kar tožencu ne more iti v škodo). Presoja sodišča prve stopnje je torej pravilna, toženec je prodal vozilo, ki je bilo skupno premoženje pravdnih strank in je bila ob razpadu njune zveze njegova tržna vrednost 34.900,00 EUR, zato je dolžan izplačati tožnici polovico te vrednosti, za katero je prikrajšana (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR in prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

8. Pritožba navaja še, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi osebni avtomobil znamke Audi A6, da je toženec zatrjeval in dokazoval, da ne sodi v skupno premoženje in zato ne sme biti predmet delitve.

Tudi ta pritožbena trditev je neutemeljena. Toženec spregleda, da je celo sam v svojem tožbenem zahtevku zahteval, da sodišče ugotovi, da vozilo Audi A6 spada (poleg drugih premičnih stvari) v skupno premoženje pravdnih strank in da je njegov delež ½ (torej, da sta deleža pravdnih strank enaka). Pritožba pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec ni prerekal tožničine trditve, da je bil ta avtomobil v času razpada njune izvenzakonske skupnosti vreden 7.000,00 EUR in da je s tem avtomobilom toženec razpolagal, ko ga je prodal, da je zato okoriščen za ½ vrednosti tega vozila.

9. Pritožba dalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki I/5 izreka sodbe prve stopnje in navaja, da je izvedenec ugotovil, da je bilo stanje neporavnanega kredita ob koncu zveze pravdnih strank 71.173,32 EUR, odločitev sodišča prve stopnje pa je v nasprotju s trditvami in dokazi tožnice. Ta ni niti zatrjevala in še manj dokazovala, da je poplačala obveznost po kreditni pogodbi, ki je na dan 31. 8. 2010 znašala 71.173,32 EUR. To ne izhaja niti iz podatkov v spisu, tožnica pa je v vlogi z dne 7. 5. 2014 sama posredovala podatek o stanju nevrnjenega kredita. Najmanj od trenutka razpada življenjske skupnosti pravdnih strank ni plačala ničesar iz naslova poplačila obveznosti kredita, tega sama ni trdila, v postopku osebnega stečaja nad tožnico pa je upnik H. d.d. 8. 10. 2014 prijavil svojo terjatev v višini 93.935,08 EUR, ki mu je bila v celoti priznana, to izhaja iz seznama preizkušenih terjatev. Protispisen je po presoji pritožbe zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica po razpadu zveze celotno kreditno obveznost poplačala sama, tožnica ni dokazala, da bi terjatev iz naslova kreditne pogodbe prešla nanjo, v svojo korist ne more uveljavljati poplačila terjatve, ki nanjo nikoli ni prešla.

Pritožba je v tem delu utemeljena. Res je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica poplačala kreditno obveznost, ki je sicer na dan razpada življenjske skupnosti pravdnih strank ugotovljena v neizpodbijani višini 71.173,32 EUR. Iz tožničinih trditev ne izhaja, da je kredit odplačala, o tem dejstvu ni niti izpovedala. Sodišče prve stopnje je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), kar pritožba utemeljeno očita. Pritožbeno sodišče pa je ob upoštevanju podatkov v sodnem spisu in trditvene podlage tožnice lahko to bistveno kršitev glede na njeno naravo odpravilo samo (354. člen ZPP) tako, da je upoštevalo odsotnost njenih trditev in izpovedbe o poplačilu dolga iz kredita, ki je na dan razpada izvenzakonske zveze pravdnih strank ugotovljeno znašal 71.173,32 EUR. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je to skupen dolg pravdnih strank, ki je nastal z nakupom nepremičnine, ki je po izpodbijanju odločitvi sodišča prve stopnje skupno premoženje pravdnih strank in je delež vsake od njiju enak (½). Tožnica pa bi šele s poplačilom tega ugotovljenega dolga pridobila upravičenje od toženca zahtevati vrnitev na njega odpadajočo ½, ker bi šele takrat nastalo njeno prikrajšanje, oziroma bi šele takrat nastala toženčeva korist. Sodišče prve stopnje je zaradi storjene bistvene kršitve posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je drugi in tretji odstavek 56. člena ZZZDR v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ, zato je materialnopravno napačna presoja v točki I/5 izreka sodbe sodišča prve stopnje in je glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev v točki I/5 izreka sodbe prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan v roku 15 dni izplačati 35.586,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2019 dalje do plačila. V tem delu je torej pritožbi ugodilo (1. alineja 358. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče dodaja, da je glede na pravilen zaključek, da je najet kredit skupen dolg pravdnih strank, da je ta dolg skupno premoženje, sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek v petem odstavku točke III izreka izpodbijane sodbe. Vendar pa tožnica te odločitve s pritožbo ni izpodbijala, zato pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo.

11. Pritožba dalje trdi, da je dvig 19.000,00 EUR denarnih sredstev toženec opravil v času obstoja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank, so pa bila porabljena za potrebe obeh strank, in sicer za nakup obratnih sredstev, ki so bila potrebna za opravljanje dejavnosti prodaje mobilnih telefonov. V nasprotju z izpovedbo toženca je sodišče zaključilo, da ta ni trdil, da bi ta denar porabil kot vložek v skupno premoženje. Ravno to je toženec trdil in tudi izpovedal. Toženec je zmogel dokazno breme, da denarnih sredstev, ki so bila dvignjena v času trajanja življenjske skupnosti, ni porabil za svoje lastne potrebe, temveč za potrebe njunega skupnega življenja. Predmet delitve skupnega premoženja je lahko le premoženje, ki obstaja v času prenehanja zveze, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zunajzakonski skupnosti potrošeno, če sta skupno premoženje partnerja porabila skupaj, oziroma eden od njiju s soglasjem drugega. Breme dokazovanja je bilo na tožnici, ta po prepričanju toženca neupravičene prilastitve privarčevanih skupnih sredstev s strani toženca ni dokazala. Razen trditev, da so denarna sredstva na računu, katerega imetnik je bil toženec, bila v času trajanja skupnosti domnevno dvignjena brez njenega soglasja, za izkazanost in dokazanost takšnih trditev ni ponudila nobenega dokaza. Toženec je denarna sredstva dvignil v času, ko sta pravdni stranki še živeli skupaj in tudi skupaj opravljali dejavnost prodaje mobitelov, sredstva so bila porabljena za obratna sredstva, ni jih za svoje potrebe uporabil toženec. Sodišče ne pojasni, zakaj je večjo vero poklonilo izpovedbi tožnice kot izpovedbi toženca, tožnica bi po prepričanju toženca morala dokazati, za kaj naj bi toženec ta sredstva porabil. Če trdi, da je toženec sredstva v času trajanja njune skupnosti porabil za lastne potrebe, bi ji gotovo moglo in moralo biti znano tudi, zakaj je ta denar porabil. Imetnik računa je bil toženec, soglasja od tožnice za dvig sredstev ni potreboval, soglasje za dvig je bilo s strani tožnice dano konkludentno, vedela in videla je, da so se z omenjenimi denarnimi sredstvi kupila obratna sredstva (mobiteli in druga osnovna sredstva) za opravljanje dejavnosti prodaje mobitelov, katere nosilka je formalno bila tožnica. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo in dokazno napačno ocenilo pravno naravo denarnih sredstev na transakcijskem računu toženca. Tekom postopka je večkrat pojasnil, da je s strani svojih staršev in brata nemalokrat prejemal denarna sredstva, hranil in polagal jih je na omenjeni transakcijski račun. Tudi pri sredstvih, ki so se na računu nahajala na dan 27. 8. 2010, ni mogoče govoriti, da gre za skupno premoženje pravdnih strank, ta sredstva so predstavljala posebno premoženje toženca in zato tožnica ni upravičena do plačila polovice teh sredstev. Da je toženec od matere, očeta in brata večkrat prejemal v dar po več tisoč EUR, sta na zaslišanju potrdila tako mama kot brat toženca. Res sta povedala, da sta denar tožencu podarila za potrebe opravljanja dejavnosti povezane s prodajo mobitelov, nista pa nikoli izpovedala, kdaj naj bi tožencu ta denar podarila, oziroma, da je toženec ta denar porabil sproti. Protispisen je zaključek sodišča v točki 30 obrazložitve, ko zapiše, da ″sodišče sklepa, da je bil denar, ki ga je toženec sprejel s strani staršev, že porabljen in da ga slednji ni varčeval na računu.‶ To je intimna in subjektivna ocena sodišča, ki ni podprta z dokaznim gradivom v spisu, takšen zaključek je arbitraren in protispisen.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. V pisni vlogi z dne 20. 2. 2019 je tožnica zatrjevala, da je toženec 15. 6. 2010 (v času trajanja izvenzakonske skupnosti) dvignil z varčevalnega računa 19.000,00 EUR, da je bilo stanje na računu na dan 10. 8. 2010 6.943,87 EUR, da je na varčevalni račun polagala del izkupička iz svoje samostojne dejavnosti od 22. 9. 2009 do 10. 8. 2010, stanje privarčevanih sredstev na dan 31. 5. 2010 je bilo 20.138,24 EUR. Zatrjevala je še, da je toženec brez njene vednosti in zato nedovoljeno razpolagal s tem skupnim premoženjem, ko je 25. 6. 2010 opravil dvig 19.000,00 EUR, ta sredstva pa po njenih trditvah niso bila porabljena v okviru skupnosti. Na dan razpada skupnosti je bilo na toženčevem varčevalnem računu 6.948,00 EUR, s temi sredstvi toženec še ni razpolagal, to je njuno skupno premoženje, tožnica na tem varčevalnem računu ni bila pooblaščena. V dokaz teh svojih trditev je predložila izpis iz varčevalnega računa in v navedeni vlogi je razširila tožbeni zahtevek. Toženec je na te tožničine trditve v vlogi z dne 29. 3. 2019 le pavšalno nasprotoval razširitvi zahtevka, v vlogi z dne 4. 6. 2019, vloženi v spis na naroku za glavno obravnavo 4. 6. 2019, je toženec svoje pavšalno nasprotovanje le ponovil, na istem naroku za glavno obravnavo pa navedel, da je bila tožnica na vseh TRR računih toženca pooblaščena, ona je s sredstvi dejansko razpolagala, sam toženec se ne spomni, da bi ta sredstva dejansko dvignil sam in tudi ne, da bi jih porabil, predlagal je pridobitev podatkov pri banki. Iz podatkov v spisu dalje izhaja, da je sodišče sledilo njegovemu dokaznemu predlogu in na poziv sodišča je banka potrdila tožničine navedbe, da je znesek 19.000,00 EUR 15. 6. 2010 dvignil toženec (l. št. 814 spisa). Drugih trditev v zvezi s sredstvi na njegovem TRR in dvignjenim zneskom toženec ni podal. Izpovedba toženca je dokaz, ki pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage o dejstvih, s katerimi izpodbija trditve tožnice. Pravno neupoštevne so zato pritožbene navedbe o tem, da je toženec pojasnil porabo dvignjenega zneska 19.000,00 EUR, ker je toženec to pojasnilo podal v izpovedbi. Sodišče prve stopnje je v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer zapisalo, da je toženec ″trdil‶, da je na tem računu imel lastna sredstva, ki jih je prejel od staršev in niso bila del skupnega premoženja, dejansko pa je o teh sredstvih le izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem toženčeve matere T. M. in njegovega brata M. M., nato pa sprejelo pravilen dokazni zaključek, da toženec ni dokazal, da denarna sredstva na njegovem TRR predstavljajo njegovo posebno premoženje, da ni zanikal opravljenega dviga 19.000,00 EUR brez soglasja tožnice in da ni trdil, da bi ta denar porabil za potrebe skupnega gospodinjstva, niti kot vložek v skupno premoženje pravdnih strank ter da je tožnica izkazala, da denarna sredstva na toženčevem računu pri banki ... d.d. na dan 27. 8. 2010 v višini 6.943,87 EUR in 19.000,00 EUR, ki jih je toženec dvignil 15. 6. 2010 brez njenega soglasja, predstavljajo skupno premoženje.

Pritožba namreč zavajajoče in neresnično navaja, da je toženec tudi zatrjeval, da je ta denar porabil kot vložek v skupno premoženje, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da teh trditev ni podal. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so sredstva na toženčevem varčevalnem računu in dvignjen znesek skupno premoženje, je prepričljiv in pravilen.

12. Vse nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem odločitev v točkah I/6, 7, 8 in 9 (pritožbene navedbe pod točko IV pritožbe) izreka sodbe sodišča prve stopnje so pritožbene novote, ki niso dovoljene (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženec ni izkazal, da teh navedb ni mogel brez svoje krivde navesti pravočasno. Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje glede sredstev na toženčevem TRR in opravljenem dvigu ni odločilen izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o že porabljenem denarju, ki ga je toženec prejel od staršev, zato je neutemeljen očitek o arbitrarnosti takega zaključka. Pritožbenega očitka o protispisnosti pa toženec ni konkretiziral. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe drugega odstavka 51. člena in prvega odstavka 52. člena ZZZDR in prvega odstavka 190. člena OZ, zato je odločitve pod točko I/6, 7, 8 in 9 izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženec je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje tudi glede odločitev o zavrnjenih zahtevkih po njegovi tožbi in trdil, da je določene zahtevke nezakonito in pravno zmotno zavrnilo. Zavrnjeni del zahtevka, da spada v skupno premoženje pravdnih strank podjetje E. s.p. in da je njegov delež na tem premoženju ½ celote, ter da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja vrednost tega podjetja na dan 31. 8. 2010 v višini 46.000,00 EUR in je njegov delež do ½ celote, tožnica pa mu je dolžna izplačati v roku 15 dni vrednost njegovega deleža v znesku 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2010 dalje do plačila (odločitve v prvem, drugem in tretjem odstavku točke V. izreka sodbe sodišča prve stopnje), je toženec v pritožbi izpodbijal z navedbami, da je pravno napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso stališče sodišča prve stopnje, da vrednost podjetja, oziroma dejavnosti M. K. s.p. na dan 31. 8. 2010 ne more predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank. Navajal je, da je v okvir skupnega premoženja mogoče zajeti tudi vrednost podjetniško organiziranega premoženja tožnice. Ta vrednost je bila ob postopku ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke v višini 46.000,00 EUR, tožnica ugotovljeni vrednosti ni argumentirano nasprotovala, zato velja, da se je z ocenjeno vrednostjo strinjala. V vrednost tega premoženja niso bile zajete premičnine, nepremičnine, kupnine, ki jih je tožnica prejela in drugi zahtevki, ki jih toženec uveljavlja od tožnice. Skupno premoženje je tako skupna vrednost s.p., kot se lahko ugotovi iz bilanc s.p., je lahko samo vrednost, ki ostane po odbitju obveznosti, torej dejanski dobiček, ki ga s.p. ustvarja. Vrednost podjetja je tekom postopka bila ocenjena s strani izvedenca ekonomske stroke, zato je zaključek sodišča, da je takšen zahtevek toženca neutemeljen, pravno zmoten, gre za denarni zahtevek za odškodnino zaradi nedovoljenega in škodljivega ravnanja tožnice s skupnim premoženjem. Materialnopravno pravilen in utemeljen je toženčev zahtevek, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja tudi dejavnost M. K. s.p. in da je toženec iz tega naslova upravičen do plačila polovice vrednosti premoženja.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeno stališče ni pravilno. V skupno premoženje, ki ga (izven) zakonski partner, ki je samostojni podjetnik, ustvari v času trajanja (izven)zakonske zveze z opravljanjem pridobitne dejavnosti, katere nosilec je, spada podjetniško premoženje (podjetniško organizirano premoženje) samostojnega podjetnika, ki je fizična oseba. To podjetniško premoženje fizične osebe pa so njene nepremičnine in premičnine ter denarna sredstva na njenem računu, terjatve, dolgovi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru je premoženje tožnice, ki je samostojna podjetnica, vse njeno premoženje, ker podjetniško premoženje samostojnega podjetnika ni ločeno od premoženja le-tega kot fizične osebe. Takšno stališče izhaja tudi iz pritožbeno izpostavljenih sodnih odločb. Podjetniško premoženje tožnice, ustvarjeno z delom so premičnine (oprema) v poslovalnicah, kjer je tožnica opravljala samostojno dejavnost, oziroma kupnina, ki jo je tožnica prejela s prodajo le-teh, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je presodilo, da je skupno premoženje prejeta kupnina za prodajo te opreme (točka IV/2 izreka sodbe prve stopnje) in ugotovilo obstoj toženčeve terjatve do tožnice v višini 58.520,65 EUR (točka IV/3 izreka sodbe prve stopnje).

14. Čeprav je toženec v pritožbi izrecno navedel, da izpodbija odločitve pod točkami I, V in VI izreka, je iz pritožbenih navedb v tretjem odstavku točke VI pritožbe razvidno, da izpodbija tudi odločitev v točki IV/4 izreka sodbe prve stopnje, to je v delu, v katerem je zavrnjen njegov zahtevek, da spada v skupno premoženje tudi znesek kupnine za poslovalnico (oziroma kupnino od prodaje opreme v tej poslovalnici) v trgovskem centru Q. V tem delu pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno v zvezi z vprašanjem ali tudi ta poslovalnica spada v skupno premoženje pravdnih strank, da je toženec uspel dokazati, da so se dela in priprave za odprtje te poslovalnice pričele v času obstoja življenjske skupnosti pravdnih strank. Navaja še, da je bila poslovalnica odprta šele julija 2011, za zagon vsake poslovalnice je bilo potrebno več mesecev, obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu je protispisna in sama s seboj v nasprotju, ko sodišče ugotavlja, da tožnica sredstev za zagon in opremo te poslovalnice od leta 2011 dalje očitno glede na rezultate svojega poslovanja ni imela. Potem pa sprejme kontradiktoren zaključek, da vlaganje v to poslovalnico ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank. Če tožnica po ugotovitvah sodišča v letu 2011 za opremo poslovalnice v K. ni imela sredstev, se postavi vprašanje, iz katerih sredstev je potem to poslovalnico opremila. Po ugotovitvah izvedenca bi tožnica za opremo poslovalnice potrebovala 37.179,00 EUR, ki jih po razpadu skupnosti očitno ni imela, ni pa znala pojasniti, od kod naj bi jih dobila, niti da jih je pridobila po razpadu skupnosti pravdnih strank. Vlaganja so bila izvedena v času trajanja skupnosti, tožnica ni zmogla dokaznega bremena za dokazovanje nasprotnega.

15. Te pritožbene trditve so neutemeljene. V točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno dejstvo, da je bila poslovalnica v Q. odprta po razpadu izvenzakonske zveze pravdnih strank junija 2011. Pritožba ne izpodbija nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje: da toženec ni prerekal tožničine trditve, da je nove poslovalnice odpirala z ustvarjenim dobičkom iz njene dejavnosti, da je tožnica v letu (do konca leta) 2010 ustvarila 10.996,00 EUR dobička, da je toženec sam trdil, da je potrebno za normalno obratovanje poslovalnice vložiti več kot 10.000,00 EUR in da je tožnica naročila izdelavo idejnega načrta za izdelavo in postavitev prodajne opreme za poslovalnico v Q. šele januarja 2011. Zaključilo je, da ni sledilo (torej ni verjelo) tožencu, da so bila sredstva za najem in vlaganja v to poslovalnico v K. zagotovljena že prej, že v času skupnosti pravdnih strank.

Pritožba sama trdi, da tožnica po razpadu izvenzakonske skupnosti ni imela za vlaganja v poslovalnico v K. potrebnih sredstev. Toženec v pritožbi ne trdi in tudi pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da predstavlja dobiček iz tožničine dejavnosti v letu 2010 v višini 10.996,00 EUR skupno premoženje (da je bil ustvarjen v času skupnega življenja). Ob upoštevanju zgoraj povzetih neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje o časovnem poteku dejavnosti v zvezi z odprtjem poslovalnice v Kamniku je pravilna presoja, da vlaganja (vrednost opreme) oziroma prejete kupnine za to opremo v poslovalnico v K. ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank.

Po presoji pritožbenega sodišča obrazložitev sodišča prve stopnje ni sama s seboj v nasprotju. Netočna, zavajajoča in zato neutemeljena je pritožbena trditev, da ″sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica sredstev za zagon in opremo te poslovalnice od 2011 dalje očitno glede ne rezultate svojega poslovanja ni imela.″ Sodišče prve stopnje je v točki 35 obrazložitve zapisalo, da ″poslovanje tožnice v letu 2010, ko je ustvarila le za 10.996,00 EUR dobička, ni bilo takšno, da bi lahko le-ta dohodek zadoščal za pokritje vseh stroškov nove poslovalnice v K.″. Ob upoštevanju neprerekanih tožničinih trditev, da je nove poslovalnice odpirala z dobičkom iz poslovanja v drugih poslovalnicah in da je poslovalnico v K. odprla šele junija 2011, pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnega nasprotja v zaključku sodišča prve stopnje, da vlaganja v to poslovalnico niso skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je odprtje poslovalnice v K. lahko zagotovila z dohodkom (dobičkom) od tekočega poslovanja drugih poslovalnic v času po razpadu zveze pravdnih strank.

16. Glede na toženčev tožbeni zahtevek, kot ga je oblikoval v vlogi z dne 11. 12. 2018 (listna št. 724-730 spisa), pa je toženec v točki VI tožbenega zahtevka (da naj se ugotovi, da je znesek višine kupnine 117.041¸29 EUR skupno premoženje) določenem znesku zajel tudi kupnino za opremo poslovalnice v K. in mu je v tem delu bilo ugodeno. Tudi iz tega razloga so pritožbene trditve v tem delu neutemeljene. Očitka o protispisnosti toženec v pritožbi ni konkretiziral, protispisnost pa pomeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi uradoma, zato te pritožbene trditve ni obravnavalo.

17. Pritožba izpodbija tudi odločitev v petem odstavku točke V izreka sodbe sodišča prve stopnje in navaja, da je napačen zaključek, da toženčev zahtevek do plačila razlike ocenjene vrednosti poslovalnic in zanje prejetimi kupninami ni utemeljen. Navaja, da lastništvo poslovalnic za odločanje o utemeljenosti toženčevega zahtevka ni pomembno in na njegov zahtevek ne vpliva. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da je konec leta 2010 ocenjena vrednost lokala brez zemljišča in ovoja trgovskega centra znašala za PE ... 56.686,00 EUR, za PE ... 37.327,00 EUR, za PE ... 43.450,00 EUR in za PE ... 45.971,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica razpolagala s skupnim premoženjem pravdnih strank, ki ga predstavljajo navedene poslovalnice, brez toženčevega soglasja, da je poslovalnice prodala ter zato prejela določeno denarno nadomestilo. Pravilno je ugotovilo in ugodilo toženčevemu zahtevku, da je tožnica iz naslova prodaje poslovalnic in opreme prejela 117.041,29 EUR. Napačno pa je materialnopravno stališče glede toženčevega zahtevka, ki se je nanašal na razliko vrednosti poslovalnic, ki izposlovano kupnino presega. Toženec je razliko do te vrednosti uveljavljal, saj je kupnina, ki jo je tožnica prejela, bila prenizka in nerealna. Drugačno stališče bi lahko pripeljalo do tega, da v primeru, da bi tožnica s poslovalnicami razpolagala navidezno neodplačno, toženec ne bi bil upravičen do plačila, oziroma nadomestila, saj sodišče očitno šteje, da bi v tem primeru toženec moral izkazati lastništvo na omenjenih poslovalnicah. Višina toženčevega zahtevka sestoji iz vrednosti kupnin, ki jih je tožnica ob predaji in prodaji poslovalnic dejansko prejela in pa razlike do dejanske vrednosti poslovalnic in opreme, ki jo je v svojem mnenju ugotovil izvedenec. Ni pomembno, za kakšno vrednost je tožnica poslovalnice prodala, ključna je njihova dejanska vrednost v času razpada skupnosti, slednjo pa je ocenil izvedenec in zato predstavlja podlago za odločitev o toženčevem zahtevku. Toženec je svoj zahtevek oblikoval na podlagi ocenjene tržne vrednosti vsake posamezne poslovalnice brez zemljišča in konstrukcijskega ovoja trgovskega centra, ki je za predmetne poslovalnice s strani izvedenca bila ocenjena na 183.434,00 EUR, kar je bistveno več od kupnine, ki jo je tožnica prejela. Toženčev zahtevek bi bil tako utemeljen najmanj v višini, ki predstavlja razliko do tako ocenjene tržne vrednosti, to je za 66.392,71 EUR in bi toženec bil najmanj upravičen do plačila, oziroma povračila polovice tako ugotovljene razlike. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica vse poslovalnice prodala pod ceno in je iz tega naslova toženca oškodovala. S takšnim samovoljnim ravnanjem, ki je v nasprotju z 52. členom ZZZDR, je tožnica skupno premoženje pravdnih strank in posledično toženca prikrajšala, njeno razpolaganje ni bilo sporazumno in je bilo nedovoljeno, kar je ugotovilo tudi sodišče. Zahtevek toženca je utemeljen tudi v delu, ko je uveljavljal povračilo iz naslova vlaganj v poslovalnice, izvedenec je vrednost izvedenih vlaganj prav tako vrednostno opredelil in ocenil, da tržna vrednost vlaganj do leta 2010 v PE ... znaša 42.677,00 EUR, v PE ... 33.550,00 EUR, v PE ... 54.982,00 EUR in v PE ... 37.179,00 EUR. Nepomembno za ugotovitev obsega skupnega premoženja pravdnih strank je, kakšna določila so vsebovale pogodbe o najemu omenjenih poslovalnic in ali ima najemnik od lastnika pravico zahtevati vračilo izvedenih vlaganj. Za odločanje o tem, ali vlaganja sodijo v skupno premoženje pravdnih strank ali ne, je namreč ključno zgolj dejstvo, da so vlaganja v omenjene poslovalnice bila izvedena tekom trajanja skupnosti pravdnih strank in da zato predstavljajo njuno skupno premoženje.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da je pritožba neutemeljena tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: - da ni bilo sporno, da so bile v času trajanja izvenzakonske zveze opravljena vlaganja v poslovalnice in odprte poslovalnice (razen poslovalnice v K.), - da so ti poslovni prostori bili najeti, vlaganja vanje izvršena v soglasju z najemodajalcem, - da v skladu s pogodbenimi določili po koncu najema najemnik nima pravice do povrnitve vložka in ta ostane najemodajalcu, - da tožnica po koncu najema od najemodajalca ni mogla zahtevati povračila izvedenih vlaganj, ob predaji poslovnih prostorov novim najemnikom je lahko le-tem opremo poslovalnic le prodala, oziroma inventar glede na lokacijo poslovnega prostora, - da je tožnica tekom trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank razpolagala z opremo teh poslovnih prostorov in jo prodala ter pri prodaji prejela 117.041,29 EUR kupnine.

Teh dejstev pritožba ne izpodbija in na teh dejstvih temelji presoja sodišča prve stopnje, da ta znesek prejete kupnine za prodano opremo v poslovalnicah predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, da je delež vsakega od njiju ½ in da obstoji terjatev toženca do tožnice v višini 58.520,65 EUR (odločitev pod točko IV/2 in 3 izreka sodbe prve stopnje). Presoja je materialnopravno pravilna. V obravnavanem primeru so vlaganja iz skupnih denarnih sredstev, pridobljenih z delom (torej iz skupnega premoženja pravdnih strank) v opremo poslovalnic omogočila tožnici opravljanje samostojne dejavnosti in pridobivanje dohodka. Vlaganja so s tem izgubila svojstvo skupnega premoženja, saj so omogočila pridobivanje druge oblike premoženja, oziroma so prešla v drugo obliko skupnega premoženja – dohodek iz dejavnosti. V skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in zato pravno upoštevno je dejstvo, da tožnica kot najemnik poslovalnic za opravljanje pridobitne dejavnosti po prenehanju najemnega razmerja v skladu z najemno pogodbo ni od najemodajalca zahtevala povrnitve vlaganj, oziroma izplačila vrednosti opreme. Tožnica pa je brez dvoma ravnala kot dober gospodar, ko je opremo prodala novim najemnikom, s tem je dobila vsaj delno povrnjeno vrednost vloženih sredstev v nabavo opreme in to vrednost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kot skupno premoženje pravdnih strank.

Pritožba ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vrednost opreme v eni poslovalnici v C. in dveh poslovalnicah na P. znašala 131.209,00 EUR (tolikšno vrednost opreme v teh poslovalnicah kot tržno vrednost vlaganj poudarja tudi pritožba – predzadnji odstavek na listni št. 890 spisa), tožnica pa jo je prodala za 117.041,29 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnica ni prodala opreme v poslovalnicah po bistveno nižji ceni v primerjavi z po izvedencu ocenjeno tržno vrednostjo vlaganj. Na mestu bi sicer bila ocenjena tržna vrednost opreme in ne tržna vrednost vlaganj v to opremo. S postavljenim zahtevkom v petem odstavku točke V izreka sodbe sodišča prve stopnje je toženec zahteval ugotovitev, da obstoji njegova terjatev do tožnice višini vrednosti poslovalnic. Ob pravilni in neizpodbijani ugotovitvi, da je bila tožnica zgolj najemnica in ne lastnica teh poslovalnic, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek v delu, da te poslovalnice spadajo v skupno premoženje pravdnih strank.

Sicer pa je v izreku v petem odstavku točke V sodbe prve stopnje odločeno o toženčevem zahtevku, v katerem je zahteval ugotovitev obstoja njegove denarne terjatve do tožnice iz naslova vrednosti petih poslovalnic kot skupnega premoženja pravdnih strank, za katere je bilo ugotovljeno, da niso njuno skupno premoženje, v tem delu pa njegov zahtevek vsebuje tudi zahtevek iz naslova vrednosti po tožnici prodane opreme poslovalnic, kot mu je sodišče prve stopnje ugodilo v točki V/2 in 3 izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni pravno odločilna vrednost vlaganj v opremo poslovalnic na dan razpada skupnosti pravdnih strank zaradi ugotovljenih dejstev, navedenih v tretji, četrti in peti alineji drugega odstavka te točke obrazložitve, niti tržna vrednost te opreme na dan razpada njune življenjske skupnosti. Ocenjena tržna vrednost vsake posamezne poslovalnice brez zemljišča in konstrukcijskega ovoja trgovskega centra, oziroma ocena vrednosti posameznega poslovnega prostora v skupni ocenjeni vrednosti 183.434,00 EUR pa je povsem nerelevanten podatek. Iz izvedenskega mnenja na listni št. 534 do vključno 540 spisa namreč izhaja, da ta znesek predstavlja ocenjeno vrednost poslovnega prostora z upoštevanjem že obstoječega zemljišča in delež vrednosti zgrajenega trgovskega centra, skratka, da gre za ocenjeno tržno vrednost dokončanih lokalov in ne zgolj za ocenjeno tržno vrednost v lokal postavljene opreme.

18. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve v točki I/5 izreka sodbe prve stopnje in je v tem delu pritožba utemeljena. Zato ji je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. (353. člen ZPP).

Zaradi posledic dne 10. 7. 2014 začetega stečajnega postopka nad tožnico je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev v točkah I/3, 4, 7 in 9 izreka tako, da mora toženec v teh točkah prisojene zneske plačati v stečajno maso v osebni stečaj, ki teče zoper tožnico pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi St 2472/2014 (2. točka prvega odstavka 389. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

19. Toženec je v pritožbi le pavšalno izpodbijal tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka. Ker pa je toženec delno uspel s pritožbo, se je tožničin pravdni uspeh zmanjšal. Pritožbeno sodišče je tožničin uspeh ocenilo na 33 % glede na njeno tožbo. Tožnica je namreč uspela s približno ½ višine zahtevkov iz točk 1, 3, 5, 6, 10, 11, 12 in 13 (čistopisa) tožbenega zahtevka, kot ga je postavila v svoji pripravljalni vlogi na listni št. 821 spisa. Ni pa uspela z zahtevki iz točk 2, 4, 7, 8 in 9 tožbenega zahtevka. Od denarnih zahtevkov je od seštevka 100.668,75 EUR uspela s 33.924,50 EUR, kar tudi pomeni okoli 33 % uspeh. Toženčev uspeh v zvezi s tožničino tožbo je ocenilo na 67 %.

Toženec je glede na svoje zahtevke po svoji tožbi (upoštevana zadnja modifikacija v vlogi na listni št. 724-730 spisa) uspel v celoti z zahtevkom pod točko I in VI ter VII tožbenega zahtevka, ni pa uspel z zahtevki pod točkami II, III, IV, VIII in IX tožbenega zahtevka. Uspel je torej s tremi zahtevki od devetih, glede na vrednost je uspel v celoti z zahtevkom glede nepremičnine (točka I izreka) in v celoti z zahtevkoma pod točko VI in VII zahtevka svoje tožbe. Višina zahtevkov po tožbi glede denarnih terjatev znaša 269.581,01 EUR, uspel pa je z zahtevki v višini 58.520,65 EUR, kar pomeni okoli 22 % uspeh. Ker pa je v celoti uspel z zahtevkom pod točko I tožbenega izreka, je pritožbeno sodišče njegov pravdni uspeh po njegovi tožbi ocenilo na 60 %, tožničin pa na 40 %.

Skupni pravdni uspeh tožnice je pritožbeno sodišče ocenilo na 36 %, toženčev pa na 64 % ob upoštevanju povprečnega uspeha obeh strank po obeh tožbah.

Toženec je v svoji pritožbi navedel le, da se ne strinja z odločitvijo sodišča glede stroškov postopka, ker je prepričan, da je o zahtevku tožnice in o njegovih zahtevkih odločeno napačno, preuranjeno in ob uporabi napačnih materialnopravnih podlag. Pritožbeno sodišče je njegovo pritožbo v tem delu ocenilo kot nekonkretizirano. Zato je v odločitev pod točko VI izreka sodbe sodišča prve stopnje poseglo le v posledici delne ugoditve toženčeve pritožbe in zaradi tega povečanega pravdnega uspeha toženca.

Ni izpodbijana ugotovitev, da so znašali vsi priznani tožničini stroški postopka 8.025,14 EUR. Ker pa je bil nad tožnico 10. 7. 2014 začet postopek osebnega stečaja, je toženec dolžan povrniti tožničinemu pravdnemu uspehu ustrezen del (36 %) stroškov pravdnega postopka, to je 2.889,00 EUR. Glede na posledice začetega stečajnega postopka nad tožnico pa je te stroške dolžan plačati v stečajno maso v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

O utemeljenosti tožničine pritožbe:

20. Iz uvoda tožničine pritožbe je razvidno, da izpodbija odločitev o stroških postopka pod točko VII izreka sodbe sodišča prve stopnje. Vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da izpodbija tudi odločitev pod točko VI izreka sodbe prve stopnje. V pritožbi tožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga spremembo odločitve v skladu z njenimi pritožbenimi navedbami. Navajala je, da se je ta pravdni postopek vodil zaradi ugotovitve obsega premoženja tožnice v stečajnem postopku, kamor spada vse ugotovljeno premoženje, ki ga je sodišče prisodilo tožnici in v skladu s sodno prakso skupno premoženje sodi v stečajno maso. Ta pravdni postopek je bil v teku zaradi ugotovitve obsega stečajne mase, upravitelj ga je tudi prevzel, sodišče bi moralo odločiti, da so pravdni stroški tudi stroški stečajnega postopka, oziroma določiti, kateri stroški so nastali do začetka stečajnega postopka in kateri po začetku stečajnega postopka ter skladno s tem ugotoviti, ali obstaja procesna predpostavka za odmero stroškov, to je, da so bili tudi prijavljeni v stečajni postopek, kot to določa sodna praksa. Sodišče je šele s sodbo odločilo o nastalih stroških, ni pa moč mimo nove sodne prakse, da je potrebne pravdne stroške, ki so nastali do začetka stečajnega postopka, priglasiti v stečajno maso. V nasprotnem primeru upravičenec ni upravičen do teh stroškov. V konkretnem primeru je sodišče v sodbi upoštevalo vse stroške toženca, tudi tiste, ki so nastali pred začetkom in tiste, ki so nastali po začetku stečajnega postopka (tožbo, pripravljalne vloge in tako dalje), za kar pa ni izkazano, da so bili ti stroški prijavljeni v stečajni postopek. Po mnenju tožnice je zmotno uporabljeno materialno pravo in je zmotna ugotovitev dejanskega stanja, saj je v skladu s sodno prakso nedvomno določeno, da se priznajo tisti pravdni stroški, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka pod pogojem, da so bili prijavljeni v stečajno maso. V konkretni zadevi niti toženec niti Organ za brezplačno pravno pomoč v osebni stečaj tožnice ni prijavil stroškov, ki so nastali do začetka pravdnega postopka (verjetno prav: stečajnega postopka), zato sodišče ne bi smelo pri obračunavanju stroškov in pri obračunavanju uspeha v pravdi upoštevati teh stroškov in tožnica uveljavlja kršitev. Iz sodne prakse jasno izhaja, da se o pravdnih stroških odloči s končno odločbo, vendar jih je dolžan upnik pred tem prijaviti v stečajno maso. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ni uporabilo relevantnih določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki urejajo posledice stečajnega postopka nad dolžnikom, saj je dolžniku naložilo v plačilo pravdne stroške, ki niso bili prijavljeni v stečajni postopek v skladu z določili ZFPPIPP. V skladu z načelom koncentracije po 227. členu ZFPPIPP mora upnik vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v razmerju do dolžnika uveljaviti samo v stečajnem postopku in po pravilih le-tega. Če tega ne stori, izgubi pravico od stečajnega dolžnika zahtevati izpolnitev te obveznosti in do plačila iz razdelitvene mase (296. člen ZFPPIPP). Terjatev tožnice (verjetno prav: toženca) na plačilo pravdnih stroškov je v večjem delu nastala do začetka stečajnega postopka, saj je tožnica (verjetno prav: toženec) do začetka stečajnega postopka že opravila večji del procesni dejanj, za katera uveljavlja preplačilo stroškov. Nagrada za redni postopek po tožbi in za redni postopek po nasprotni tožbi je nedvomno dejanje, ki je nastalo pred začetkom stečajnega postopka, kot tudi del materialnih stroškov. Sodišče je tožencu odmerilo stroške postopka, ki jih je dolžna tožnica plačati na račun Bpp v skladu z dvema odločbama, pri tem pa ni specificiralo, kateri stroški se povrnejo za opravljena dejanja po vložitvi tožbe toženca do izdaje odločbe Bpp 2167/2013 z dne 6. 1. 2014, kateri stroški se povrnejo za opravljena dejanja toženca v skladu z odločbo Bpp z dne 6. 1. 2014, kateri pa se povrnejo za opravljena dejanja toženca v skladu z odločbo Bpp 313/2017 z dne 21. 3. 2017. Ob vložitvi tožbe toženec ni imel odločbe Bpp, pridobil jo je kasneje, zato bi bilo nujno stroške razmejiti in natančno določiti razmejitev. Sodišče je upoštevalo v izreku stroške, ki sploh niso nastali v okviru odločbe Bpp. Ker stroški niso razmejeni in ker sodišče ni upoštevalo sodne prakse, da je predpostavka za priznanje stroškov ugotovitev, ali so bili ti stroški prijavljeni v stečajni postopek tožnice, je podana kršitev materialnega prava in bistvena kršitev določb postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev ni razvidno, da bi toženec prijavil stroške v stečajni postopek, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Navajala je še, da je sodišče v uvodu izpodbijane sodbe navedlo kot tožečo stranko M. K. – v osebnem stečaju, s tem vnaša v izpodbijano točko sodbe negotovost in nerazločnost, saj v tej točki navede, da je dolžna plačati stroške tožnica M.K. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi te kršitve je izpodbijana točka v izreku v nasprotju z drugimi točkami v izreku, ki tvorijo celoten izrek, podana je tudi kršitev zmotne uporabe materialnega prava.

21. Toženec je odgovoril na tožničino pritožbo. V svojem odgovoru je nasprotoval stališču tožnice glede upoštevanja pravdnih stroškov, nastalih pred začetkom stečajnega postopka nad tožnico le v primeru, da jih je toženec prijavil v stečaj in glede tistih, ki so nastali po začetku stečajnega postopka. Ni pa prerekal tožničine pritožbene trditve, da sam ni prijavil v stečaj nad tožnico pravdnih stroškov, nastalih v tem pravdnem postopku do začetka stečajnega postopka nad tožnico. Strinjal pa se je s trditvijo tožnice o potrebni specifikaciji nastalih stroškov z upoštevanjem dveh odločb o brezplačni pravni pomoči v korist toženca.

22. Tožničino pritožbeno stališče je sicer materialnopravno pravilno, vendar je njena pritožba neutemeljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pravdne stroške, ki so tožencu nastali pred začetkom stečajnega postopka nad tožnico, bi smelo sodišče prve stopnje priznati tožencu le pod pogojem, da jih je priglasil v stečajni postopek. Pritožbeno sodišče se namreč pridružuje večinskemu stališču sodne prakse, da za nastanek terjatve iz naslova stroškov tekočega pravdnega postopka ni bistveno, kdaj sodišče stroške odmeri (z odločbo), temveč je odločilen trenutek nastanka stroškov, toženec pa bi pravdne stroške, nastale do trenutka začetka stečajnega postopka nad tožnico, moral prijaviti v stečaju, da bi sodišče prve stopnje lahko odločalo o povrnitvi teh stroškov (tako odločbe VS RS II Ips 67/2017 – 4, III Ips 33/2018, VSL I Cpg 590/2018, I Cpg 775/2016).

23. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec vložil tožbo zoper tožnico 29. 10. 2010, postopek osebnega stečaja nad tožnico je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 2472/2014 z dne 10. 7. 2014, tožnica pa je s svojo (kot nasprotno) tožbo zoper toženca vložila 23. 12. 2010. Tako so vsi tožencu do 10. 7. 2014 nastali stroški predmetnega pravdnega postopka neupoštevni. Iz podatkov v sodnem spisu še izhaja, da je bila tožencu z odločbo Bpp 2167/2013 z dne 6. 1. 2014 (priloga B 107) odobrena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v tej pravdi v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja od 20. 11. 2013 dalje, z odločbo Bpp 313/2017 z dne 21. 3. 2017 pa je bil oproščen plačila stroškov na prvi stopnji (za izvedbo dokaza z izvedencem), razen plačila sodne takse, od 28. 2. 2017 dalje (odločba Bpp v ovitku pred list. št. 509 spisa). Pravna podlaga za priznanje stroškov v tej pravdni zadevi je Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS št. 67/2008). Glede na dejstvo, da je bil 10. 7. 2014 nad tožnico začet stečajni postopek in da toženec do začetka stečajnega postopka nastalih pravdnih stroškov v tej pravdi ni priglasil v stečajni postopek, niso upoštevni naslednji toženčevi pravdni stroški in mu jih sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati: nagrada za sestavo tožbe (29. 10. 2010), nagrada za sestavo odgovora na tožbo tožnice (14. 7. 2011), nagrada za narok dne 13. 3. 2014. Ker gre nagrada pooblaščencu po tarifni številki 3102 ZOdvT le enkrat in vključuje nagrado za vse izvedene naroke, so vsi s stroškovnikom z dne 7. 11. 2019 (list. št. 842 spisa) priglašeni stroški toženca za udeležbo na narokih neupoštevni (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP).

24. Stroški za izvedbo dokaza z izvedencem (pridobljeno izvedensko mnenje z dne 8. 6. 2017 in dopolnitev mnenja z dne 20. 10. 2017) so nastali po začetku stečajnega postopka nad tožnico in so upoštevni stroški v tej pravdi. Glede na odločbo Bpp 313/2017 z dne 21. 3. 2017 je bil toženec oproščen plačila stroškov za izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev. Tožnica mora torej povrniti svojemu celotnemu neuspehu v tej pravdi (64 %) ustrezen del stroškov za izvedensko mnenje in to na račun Organa za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so ti stroški znašali skupaj 3.567,26 EUR, torej znaša tožničinemu neuspehu ustrezen del 2.283,04 EUR.

Ker pa se je zoper odločitev o stroških v točki VII konkretizirano pritožila le tožnica, z upoštevanjem spremenjenega pravdnega uspeha pa bi se njena obveznost povrnitve pravdnih stroškov na račun Bpp iz naslova stroškov pridobitve izvedenskega mnenja povečala, pritožbeno sodišče odločitve v točki VII izreka sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo. Pritožbeno sodišče namreč ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

25. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitve pod točkami I/3, 4, 5, 6, 7, 8 in 9 ter V in VI izreka sodbe prve stopnje brez navedbe vrednosti izpodbijanih delov. Toženec pa je uspel s pritožbo le glede odločitve v točki I/5 izreka sodbe prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče njegov pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv. Posledično je odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. O tožničinih stroških pritožbenega postopka pa ni odločilo, ker jih tožnica ni niti zaznamovala. O vseh stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo z upoštevanjem določb drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.