Jedro

Okoliščina, da sodnica ni konkretizirala pisanj, za katere se je ob očitni privolitvi strank in zagovornice štelo, da so prebrana, ne more predstavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj niti ne gre za pisanja, na katerih bi sodba temeljila. Kaj takega ne zatrjuje niti pritožnica. Pritožnica pa tudi ne pove, kako je ali bi lahko zatrjevana kršitev pravice do obrambe obtoženke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženo se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena B. K. v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen treh mesecev zapora, z enoletno preizkusno dobo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanj ZKP) jo je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, razen krivdno povzročenih, in plačila sodne takse. Oškodovanca V. O. je po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obtoženkina zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Prav tako niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 5. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS. V zvezi s pritožbenimi izvajanji sodišče druge stopnje dodaja:

6. Na zapisniku o glavni obravnavi z dne 6. 10. 2021 je sicer res, kot zatrjuje pritožnica, napačno zapisana letnica ″2019‶, a v tem primeru ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj ta pomota na pravilnost in zakonitost sodne odločbe ni imela nobenega vpliva. Gre zgolj za pisno pomoto zapisnika o procesnem dejanju, za odpravo katere ni potrebno uporabiti niti določbe 365. člena ZKP, pač pa jo bo sodišče prve stopnje lahko samo saniralo brez kakšne posebne formalne procedure.

7. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi skladno z določbo drugega odstavka 339. člena ZKP odredilo, da se vsa pisanja ne preberejo, ker je bilo samo z vsebino teh pisanj seznanjeno, obdolženka in stranki v kazenskem postopku pa so imeli možnost, da to storijo. V citiranem zakonskem določilu je predvideno, da če upravičeni tožilec, obtoženec ali zagovornik nemudoma vložijo ugovor na tovrstno odredbo sodišča, o branju oziroma povzemanju vsebine pisanj odloči senat (sodnik posameznik). Kljub temu, da sta bili, kot izhaja iz zapisnika (list. št. 254 in 255), stranki in zagovornica seznanjeni z odredbo sodnice in možnostjo ugovora, te procesne pravice niso uporabile. To je tudi logično, saj so bili vsi dokazi, ki so bili relevantni za odločitev v predmetni kazenski zadevi izvedeni neposredno, ali pa so bile listine o njihovi izvedbi prebrane v soglasju s strankami. Na glavni obravnavi 28. 6. 2021 je bil kot priča zaslišan oškodovanec V. O., izvedenec za forenzično preiskovanje pisav B. S. P. je pridobil ad hoc pisavo oškodovanca, v soglasju s strankami pa je bilo prebrano pričevanje priče M. V., na glavni obravnavi 8. 9. 2021 je bila prebrana kazenska ovadba oškodovanca z dne 9. 4. 2014, na zadnji glavni obravnavi 6.10.2021 pa je bil zaslišan izvedenec P., prebrano je bilo njegovo izvedensko mnenje z dne 20. 10. 2019 skupaj s prilogami in izpovedba izvedenca z glavne obravnave 20. 12. 2019 ter sklep o začetku postopka osebnega stečaja zoper obtoženko. Stranki in zagovornica, ki so bili navzoči na vseh glavnih obravnavah, dodatnih dokaznih predlogov niso imeli. Okoliščina, da sodnica ni konkretizirala pisanj, za katere se je ob očitni privolitvi strank in zagovornice štelo, da so prebrana, glede na zgoraj navedeno, ne more predstavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj niti ne gre za pisanja, na katerih bi sodba temeljila. Kaj takega ne zatrjuje niti pritožnica. Pritožnica pa tudi ne pove, kako je ali bi lahko zatrjevana kršitev pravice do obrambe obtoženke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Protispisna je pritožbena trditev zagovornice, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku izvedencu P. ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja. To je storilo celo dvakrat. Prvič z odredbo z dne 28. 10. 2020 (list. št. 200) in drugič z odredbo z dne 2. 7. 2021 (list. št. 225). Torej ne drži pritožbeni očitek zagovornice, da naj bi izvedenec oškodovancu na glavni obravnavi 28. 6. 2021 narekoval ad hoc besedilo brez predhodne sodne odredbe. Sicer pa je odvzem primerjalnega oškodovančevega rokopisa prvo sodišče smiselno izvedencu odredilo na sami glavni obravnavi 28. 6. 2021 in zoper takšno odločitev sodišča navzoči zagovornica in obtoženka nista ugovarjali.

9. Obtoženka je v predmetnem kazenskem postopku izkoristila pravno dobroto iz tretjega odstavka 5. člena ZKP in se ni zagovarjala niti ni odgovarjala na vprašanja. Tako obtoženka kot tudi zagovornica sta bili tekom celotnega poteka kazenskega postopka seznanjeni z vsem procesnim gradivom oziroma sta imeli možnost, da se z njim seznanita, bodisi na glavni obravnavi bodisi z vpogledom v kazenski spis. Zagovornici in obtoženki sta bili vročeni obe zgoraj citirani odredbi za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca za forenzično preiskovanje pisav (vročilnice pripete list. št. 201 in 225). V točki II. odredbe z dne 2. 7. 2021 je povsem jasno definirana tudi naloga izvedenca, da kot primerjalo gradivo uporabi rokopis na ovojnicah, oddanih na pošto 18. 3. 2013 (pripeta k list. št. 18), 2. 4. 2013 (pripeta k list. št. 7) in 3. 5. 2013 (pripeta k list. št. 11) ter primerjalni rokopis na dokumentaciji pridobljeni od F. ob predložitvi notarskega zapisa sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja (list. št. 214 do 217) in pisave obtožene, pridobljene od Upravne enote Ž. (vloga za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom) na list. št. 219. Obramba je bila torej v redu seznanjena z gradivom, ki ga je izvedenec uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja, pa na to gradivo ni imela nobenih pripomb, niti ni zatrjevala, da rokopis na naknadno pridobljeni dokumentaciji od F. in Upravne enote Ž. ni obtoženkin. Pritožnica zatrjuje, da z ničemer ni izkazano, da je na slednji dokumentaciji obtoženkina pisava, vendar tega dejstva tekom kazenskega postopka ni osporavala niti ni zatrjevala, da bi bila na dokumentacija pisava katere druge osebe.

10. Sodišče druge stopnje zato zavrača pritožbeno trditev, da naj bi šlo v primeru izvedeničenih ovojnic in zgoraj navedene dokumentacije za nedovoljene dokaze, na katere se sodba ne sme opreti. Okoliščina, da je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 12. 5. 2020, opr. št. II Kp 38357/2015, prvo sodišče napotilo na odreditev analize le dveh ovojnic ne pomeni, da je prvo sodišče kakorkoli kršilo določbe kazenskega postopka s tem, da je izvedencu odredilo primerjavo vseh treh ovojnic. Najprej je treba poudariti, da je bila prva oprostilna sodba razveljavljena iz procesnega razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitev ni vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih oziroma v konkretnem primeru o drugi izvršitveni obliki, ki jo je obtožba očitala obtoženki (uporaba ponarejene listine kot prave). V ponovljenem postopku je bilo sodišče prve stopnje še vedno zavezano z načelom iskanja resnice iz 17. člena ZKP.

11. Neutemeljena je zahteva obrambe, da bi sodišče prve stopnje moralo po določbah procesnega zakona na glavni obravnavi posebej odločati katere listine se ″vzamejo v dokaz‶. Sodišče prve stopnje je neoporečno izvedlo dokazni postopek, odločitev pa ne temelji na listinah, ki bi morebiti predstavljale nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, kot to zatrjuje pritožnica. V tem pogledu ni mogoče sodišču prve stopnje očitati kršitve določbe petega odstavka 299. člena ZKP. Določbe tretjega do petega odstavka 299. člena ZKP predpisujejo odločanje predsednika senata oziroma senata o predlogih strank ter ugovorih zoper ukrepe predsednika senata, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave. S tem, ko je sodišče prve stopnje dokaze izvajalo po uradni dolžnosti, ni moglo kršiti citiranih določb 299. člena ZKP, niti načela iskanja materialne resnice po 17. členu ZKP, kot mu to pritožbeno očita zagovornica. Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo po uradni dolžnosti pa so bili povsem jasno definirani v odredbi za dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 2. 7. 2021, z vsebino katere sta bila obtoženka in njena zagovornica seznanjeni. Od njihove pridobite so se nahajali v kazenskem spisu, so tudi priloga k dopolnjenem izvedenskem mnenju z dne 13. 7. 2021 (list. št. 228 do 247), ki je bilo obtoženki in zagovornici vročeno 21. 7. 2021, in bili so tudi predstavljeni v neposrednem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi 6. 10. 2021, pri čemer obtoženka in zagovornica za izvedenca nista imeli dodatnih vprašanj ali morebitnih pripomb.

12. Glede na vse zgoraj predstavljene razloge, sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno oceno, da naj bi izvedensko mnenje izvedenca P. predstavljalo nedovoljen dokaz, pa tudi da naj bi bilo napačno, ker naj bi bilo samo s seboj v nasprotju. Kot že rečeno, zagovornica in obtoženka sta bili najmanj potom odredbe z dne 2. 7. 2021 seznanjeni s tem, katero gradivo bo izvedenec uporabil pri izdelavi dopolnjenega izvedenskega mnenja, če si že nista vzeli čas in vpogledali spisovno gradivo. Izvedenec je z vso strokovnostjo zanesljivo ocenil uporabnost pridobljenega gradiva za izdelavo izvedenskega mnenja in s stopnjo velike verjetnosti (75% zanesljivost) ugotovil, da gre pri ovojnicah oddanih na pošto 2. 4. 2013 in 3. 5. 2013 za pisavo obtoženke, medtem ko je za ovojnico oddano na pošto 18. 3. 2013 to ocenil s stopnjo verjetnosti (50% zanesljivost). Ob tem pa je treba poudariti, da sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o tem, da je obtoženka ponaredila v opisu kaznivega dejanja navedene listine in jih uporabila kot prave, ni gradilo le na izvedenskem mnenju izvedenca P. Ne gre za zgolj za sklepanje prvega sodišča, kot mu to očita pritožnica, pač pa za logično, razumno ter z neoporečno argumentacijo pospremljeno presojo, da je ob tem, ko je z gotovostjo izkazano, da listin ni izdelal, podpisal in na sodišče poslal oškodovanec, lahko bila le obtoženka tista oseba, ki je to storila. Obtoženka je bila oškodovančeva pooblaščenka v določenih postopkih, ona je bila seznanjena z vsebino oziroma predmetom le-teh, razpolagala je z oškodovančevo dokumentacijo, z oškodovancem sta bila v stikih, ki jih je slednji tudi prepričljivo opisal. Po obtoženkini upokojitvi julija 2010 ga več ni mogla zastopati v svojstvu odvetnice in zato bi moral vloge poslane na sodišče oškodovanec osebno podpisati. Ker sta se obtoženka in oškodovanec o vložitvi predmetne civilne tožbe dogovarjala že leta 2007 (za kar je tudi plačal akontacijo), tožbo pa je obtoženka vložila šele 18. 3. 2013, je svojo opustitev očitno skušala prikriti z ponareditvijo in uporabo v opisu kaznivega dejanja navedenih listin.

13. Sklicevanje pritožnice na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v odločbah, opr. št. I Ips 24661/2010 in opr. št. 42876/2014, je v obravnavanem primeru neuporabno. Navedba oškodovanca, da je bila na ponarejenih in uporabljenih listinah izražena njegova volja, za obstoj predmetnega kaznivega dejanja ni relevantna. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 je umeščeno v XXV. poglavje KZ-1, med kazniva dejanja zoper pravni promet. Varnost pravnega prometa pa ni pravna dobrina, s katero bi lahko izdajatelj listine prosto razpolagal. Torej privolitev osebe, ki naj bi bila pravi izdajatelj listine oziroma njegovo strinjanje z njeno vsebino, ob izkazanem dejstvu ponareditve in uporabe takšne ponarejene listine listine, ne zadošča za izključitev protipravnosti tega kaznivega dejanja. Zato gre zavrniti tudi po pritožnici zatrjevano kršitev kazenskega zakona v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP.

14. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženke. Sodišče prve stopnje ji je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji njene krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženke. V določeni kazni treh mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine, kot so dosedanja neobsojenost ter časovna odmaknjenost kaznivega dejanja in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Obtožena se nahaja v postopku osebnega stečaja in je brez premičnega ter nepremičnega premoženja. Zato jo je tudi sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj bi to utegnilo škodno vplivati na njeno vzdrževanje, je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).