Jedro

Priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč je po tretjem odstavku 42. člena ZDen možno, če je med upravičencem in zavezancem za dodelitev nadomestnih zemljišč sklenjen sporazum.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni organ odločil, da je upravičenec A.A. upravičen do odškodnine v obliki obveznic A. d.d. v višini 58.713,06 DEM za naslednje podržavljene nepremičnine: del parc. št. 533/10, parc. št. 639/1, parc. št. 676, parc. št. 923, del parc. št. 660/1, del parc. št. 652, vse k.o. ... (1. točka izreka), določil zavezanca A. d. d. za plačilo odškodnine in način plačila (2. in 3. točka izreka), in še, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da so bile upravičencu nepremičnine podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji z več odločbami, da je bilo o zahtevku tožnika že odločeno z delnimi odločbami o vračilu nepremičnin, ki jih je bilo možno vrniti v naravi. Predmet te odločbe so nepremičnine, ki jih ni možno vrniti v naravi. Skupna vrednost obravnavanih nepremičnin znaša po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov, in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) 58.713,06 DEM oziroma 30.019,51 EUR. V nadaljevanju je organ podrobneje obrazložil dejstva, iz katerih izhaja nemožnost vračila v naravi glede na določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Glede na povedano je zaključil, da je vračilo možno v obliki odškodnine A. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in pritožbo A. d.d. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika je še pojasnil, da tožnik ni izkazal, da obravnavana zemljišča ob podržavljenju niso bila kmetijska zemljišča, temveč stavbna, sicer je pa B. zavezanec za vračilo v obliki nadomestnih zemljišč le v primerih, ko so bila podržavljena kmetijska zemljišča. Ker pa je prvostopni organ pravilno ugotovil, da sporazum s B. ni bil sklenjen, je pravilno določil A. d.d. kot zavezanca.

3. Tožnik je v tožbi uvodoma izpostavil, da je postavil kot primarni zahtevek odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč. Glede slednje so organi zavzeli napačno stališče. Ne drži namreč, da sporazum ni bil sklenjen. Tožnik sprejema, da so zemljišča, ki so predmet izpodbijane odločbe, kmetijska zemljišča in da ni zmogel dokazati, da gre za stavbna zemljišča, zato je zahtevek za nadomestna zemljišča utemeljen. Tožnik uveljavlja, da je bil za del zemljišč sporazum sklenjen, vendar B. ne sme postavljati nemogočih, enostranskih pogojev in ima tožnik pravico, da o vprašanju sporazuma odloča organ. Tožnik soglaša z vsemi nadomestnimi zemljišči, ki jih je ponudil B. in se strinja tudi glede vrednosti teh zemljišč, razen glede ocenjene vrednosti nadomestne parc. št. 855/0, k.o.... Organ bi zato moral z odločbo priznati lastninsko pravico na parc. št. 514/0, 515/1, 1030/2 in 855/0, vse k.o. ... Nesoglasje o metodi in posledično višini izračuna vrednosti parc. št. 855/0 pa ni ovira, da se v upravnem postopku ne bi ugotovilo soglasja in dodelilo nadomestnih zemljišč. V upravnem postopku se mora tudi izvesti kontrola ocene vrednosti parc. št. 855/0, ki jo je izvedel B. Tožnik sklepa, da gre za oblastno ravnanje zaradi povračila B. za uspešno rešeno tožbo v U 922/2007. Tožnik je podal popolno soglasje k sporazumu, B. pa ga ni hotel podpisati, ker je podpis pogojeval z nesorazmerno visoko ocenjeno vrednostjo parc. št. 855/0. Organ s tem ni upošteval sodne prakse. Po sodbi I U 67/2011 se je B. dolžan sporazumevati z upravičencem z namenom sklenitve sporazuma. Za zavezance pa ZDen ne določa, da se svoje obveznosti lahko razbremenijo z enostransko izjavo volje, ki nima podlage v zakonu. V konkretnem primeru se želi B. razbremeniti svoje obveznosti s postavljanjem nedovoljenega pogoja - nerazumno visoke vrednosti parcele, ki jo podaja v ponudbi. Višino vrednosti bi torej moral ugotoviti upravni organ. B. je ocenil vrednost na 29.298,78 EUR. Na prostorskem portalu je ta vrednost 7.162,00 EUR. Za ocenjeno vrednost B. niti ni podal pravne podlage. Če bo sodišče štelo, da tožnik v postopku ocene vrednosti ne more sodelovati, bo s tem izgubil pravno varstvo, kar je v nasprotju z 22., 23. in 25. členom Ustave RS. Tožnik je zato vztrajal, da se namesto odškodnine v obveznicah prizna odškodnina v nadomestnih zemljiščih, samo za morebiti ne-prejeti del vrednosti pa, da se priznajo v upravnem postopku obveznice A. Predlagal je odpravo odločbe in da mu toženka povrne stroške postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo povzela razloge drugostopne odločbe, dodala, da sodba I U 67/2011 v tem primeru ni uporabna, saj je njena bistvena ugotovitev v tem, da se B. ne more razbremeniti obveznosti sklenitve sporazuma za nadomestna zemljišča z enostransko izjavo volje, ki nima podlage v zakonu. To torej pomeni, da se je Sklad dolžan sporazumevati, ni pa dolžan v vsakem primeru skleniti sporazuma. V sodbi U 992/2007 pa je sodišče organu naložilo le, da popolno ugotovi dejansko stanje, to je, ali je bil postopek sporazumevanja sploh zaključen oziroma ali je bil tožnik seznanjen z resničnim stanjem.

5. Stranka z interesom A. d.d. odgovora na tožbo v danem roku ni podal. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o obliki odškodnine, ki gre upravičencu A.A. do denacionalizacije za podržavljene nepremičnine v višini 58.713,06 DEM. Organ je namreč po ugotovitvi, da sporazum med tožnikom in B. za dodelitev nadomestnih kmetijskih zemljišč ni bil sklenjen, odločil, da upravičencu pripada odškodnina v obliki obveznic A. d.d..

8. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, saj je po njegovem mnenju sporazum bil sklenjen, sporno pa je ostalo le vprašanje vrednosti nadomestnega zemljišča s parc. št. 855/0, k.o. ..., katere kontrola pa mora biti izvedena v upravnem postopku s strani upravnega organa, po ugotovljeni razliki v vrednosti do celotne vrednosti podržavljenih zemljišč pa bi organ moral upravičencu priznati odškodnino v obveznicah A. d.d. v višini te razlike.

9. Kot je bilo tožniku pojasnjeno že med upravnim postopkom, je priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč po tretjem odstavku 42. člena ZDen možno, če je med upravičencem in zavezancem za dodelitev nadomestnih zemljišč B. sklenjen sporazum. Tako določa tudi citirani tretji odstavek 42. člena ZDen, ki pravi, da se v primerih iz prvega odstavka tega člena (torej, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen) upravičenec in zavezanec lahko sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Iz podatkov spisa (natančneje: vloge tožnika z dne 12. 6. 2015, kateri je bila priložena izjava tožnika z dne 29. 5. 2015 o soglasju) pa izhaja, da je tožnik podal sicer soglasje k dodelitvi tam opredeljenih nadomestnih zemljišč (tj. parc. št. 514/0, 515/1, 1030/2 in 855/0, vse k.o. ...), hkrati pa je tudi izjavil, da ''ohranja pridržek obračunskih vrednosti - glede metode izračuna vrednosti in višin vrednosti v tabeli nepremičnin, ki jih ni mogoče vrniti in vrednosti parc. št. 855/0, k.o. 1451 ...'' (točno: ... - op. sod.), v nadaljevanju postopka (in pri tem vztraja tudi v tožbi) pa je še izjavil, da se z oceno vrednosti podržavljenih nepremičnin in nadomestnih nepremičnin strinja, razen glede ocene vrednosti parc. št. 855/0, k.o. ... Do sklenitve sporazuma tako tudi po oceni sodišča ni prišlo. Tožbeni ugovor, da je tožnik soglašal z vračilom ponujenih nepremičnin, tako ne drži, saj bi se moral tožnik strinjati tudi z oceno vrednosti vseh nadomestnih kmetijskih zemljišč. Ocena vrednosti tako podržavljenih, kot tudi nadomestnih kmetijskih zemljišč je namreč - poleg same identifikacije zemljišč s parcelno številko, površino in vrsto rabe ter lokacijo - poglavitni element tovrstnega sporazuma, saj se s sklenitvijo sporazuma (torej z dodelitvijo po vrednosti primernih nadomestnih kmetijskih zemljišč) predvideva, da je upravičenec ustrezno odškodovan, torej, da je prejel odškodnino za podržavljenje premoženja v vrednosti podržavljenega premoženja.

10. Nenazadnje pa ne-sklenitev sporazuma tudi potrjujejo same tožnikove navedbe med postopkom in tudi v sami tožbi, da se je strinjal z dodelitvijo nadomestnih zemljišč s tem, da se mu izplača še dodatna odškodnina v obliki obveznic. Tako stališče glede vprašanja sklenitve oziroma ne-sklenitve sporazuma po tretjem odstavku 42. člena ZDen je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 112/2016 z dne 5. 4. 2017. Sodišče se tako ne strinja, da je B. pogojeval sklenitev sporazuma z nemogočim pogojem - previsoko ceno, kot tudi ne, da bi moral organ oceniti vrednost tega zemljišča, saj potem ne bi šlo za postopek sporazumevanja dodelitve nadomestnih zemljišč po 42. členu ZDen. B. tako ni mogoče očitati, da je odstopil od sporazuma s podajo izjave, ki nima podlage v zakonu, saj to ne drži. Zato pa tudi ne gre za primer, ki ga je naslovno sodišče obravnavalo v zadevi I U 67/2011. Za odločitev v zadevi pa iz enakih razlogov tudi ni pomembno, da je višina zemljišča s parc. št. 855/0 na spletni strani Geodetske uprave RS štirikrat nižja. Ker pa je tožnik kot podredni zahtevek postavil izplačilo odškodnine v obveznicah A. d.d., je organ pravilno odločil o priznanju odškodnine v tej obliki, po tem, ko je ugotovil, da plačilo odškodnine v obliki dodelitve nadomestnih zemljišč po 42. členu ZDen ni možno.

11. S tem, ko tožnik ne more izposlovati ocene vrednosti v upravnem postopku in nadaljnje možnosti, da se o oceni parc. št. 855/0, ki je bila podana v postopku sporazumevanja dodelitve nadomestnih zemljišč po 42. členu ZDen, izjavi, pa ne izgubi pravnega varstva oziroma s tem ne pride do kršitve Ustave iz 22., 23. in 25. člena. Dodelitev nadomestnih zemljišč (po sklenjenem sporazumu) je namreč le ena izmed oblik odškodovanja po ZDen in če ta oblika odškodovanja ni možna, gre upravičencu odškodnina v drugi obliki, tj. kot v tem primeru v obliki obveznic A. d.d. Slednja pa je bila upravičencu v tem primeru tudi dana.

12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.