Jedro

Dejstvo, da zaradi tožnikovih težav trpi tudi njegova okolica, predvsem družinski člani, na višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ne vpliva, saj pomeni odškodnina iz tega naslova zadoščenje, ki naj omili oškodovančeve težave oziroma škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v zavrnilnem delu, kolikor se nanaša na materialno škodo zaradi izgube na dohodku in rentni zahtevek, r a z v e l j a v i ter se v tem obsegu vrne zadeva v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v znesku 2.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.05.1999 ter odškodnino za materialno škodo v skupnem znesku 429.297,33 SIT, kar predstavlja razliko med dejanskimi dohodki tožnika ter dohodki, ki bi jih ta dobil, če ne bi bil na bolniški, izračunano na podlagi podatkov o dohodkih primerjalnih delavcev ter zakonite zamudne obresti za vsak mesečni znesek od zapadlosti do plačila, in sicer od 30.05.1995 do 01.01.1999, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek, kot tudi zahtevek za izplačilo mesečne rente, je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 391.676,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo. Tožečo stranko je oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper zavrnilni del sodbe se je po pooblaščencu pritožil tožnik.

Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki povrnitev vseh pravdnih ter pritožbenih stroškov. Tožnik meni, da sodišče ni pravilno odločilo, da je soodgovoren za nastalo škodo.

Tožnik je delal v jašku dimenzij 120 x 120 x 120 cm, kar ob njegovi višini 180 cm predstavlja izredno težke delovne razmere, ki so onemogočale nošenje čelade, saj ga čelada poviša še za dodatnih 5 cm.

Na gradbišču so se izvajala zaključna dela, vsa dela na višini so bila zaključena in nihče ni mogel pričakovati tako nemogočega dogodka, še toliko manj, ker je delavec C. tistega dne šel večkrat mimo jaška in videl tožnika delati v njem. Navedene okoliščine, kažejo na to, da tožnik sam v ničemer ni prispeval k nastali škodi.

Tožnik se tudi ne strinja s priznano odškodnino. Odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti v višini 1.800.000,00 SIT po njegovem mnenju ne predstavlja pravične odškodnine, saj je pri tožniku prišlo do zmanjšanja življenskih aktivnosti na najbolj občutljivem in pomembnem področju, to je njegovi duševnosti. Tožnik močno čuti, da se je osebnostno spremenil. Ne gre le za fizične bolečine, trpi tudi zato, ker vse prenaša na družino, okolico in delovno okolje. Z družinskimi člani občasno ni normalen, je agresiven, povsem po nepotrebnem se razburja in s tem kvari družinske in medčloveške odnose. Po tožnikovem mnenju je tudi odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja v višini 500.000,00 SIT prenizka, saj je bilo zdravljenje dolgotrajno, pri tem pa je trpel zaradi pogostih glavobolov, občutkov slabosti ter močnih bolečin v vratu in zatilju. Nestrinjanje izraža tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko mu je priznalo materialno škode iz naslova izgubljenega zaslužka le za tiste mesece, ko je bil na bolniški in ko mu ni priznalo rentnega zahtevka. Iz predloženih podatkov primerjalnih delavcev je razvidno, da je bil tožnik zaradi posledic nezgode ocenjen s slabšim faktorjem delovne uspešnosti. S faktorjem delovne uspešnosti 1,6 (6%) je bil ocenjen le v preteklih dveh letih, pred tem pa je bil njegov faktor 1.0 tako da iz naslova uspešnosti ni prejemal nobenega dodatka. Primerjalni delavec C. je bil ocenjen s faktorjem 1.12, delavec T. z 1.6 ter delavec B. s faktorjem 1.18, kar pomeni, da so primerjalni delavci povprečno prejemali po 12% več plače kot tožnik. Sedanji faktor uspešnosti tožnika je 1.6 (6%), povprečje primerjalnih delavcev pa še vedno 12%, zaradi česar je po tožnikovem mnenju rentni zahtevek povsem utemeljen.

Pri preizkusu pobijane sodbe je sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnika deloma utemeljena.

Neutemeljena so pritožnikova izvajanja, da tožnik ni z ničemer prispeval k nastali škodi. V tožbenih navedbah je tudi sam priznaval soodgovornost za nastalo škodo, ker ob nezgodi ni nosil varnostne čelade. Kot VKV zidarju so mu dobro poznani predpisi s področja varstva pri delu, ki določajo uporabo varnostne čelade. Dejstvo, da so se na gradbišču opravljala tistega dne le še zaključna dela, nima pri tem kakšnega pomena, saj je bistveno, da je tožnik opravljal razopažanje jaška, to pa je delo za katero je obvezno predpisana uporaba varnostne čelade. Kot sta izpovedali priči B.L. in O.M. si pri takem delu lahko poškoduješ glavo, če zadeneš v kak oster rob, vogal ali žebljiček. Tudi navedbe o slabi kvaliteti čelade, ki naj ne bi služile svojemu namenu, ne prepričajo in so po mnenju sodišča zgolj neuspel poskus razbremenitve soodgovornosti, saj je priča L. izpovedal, da so bile čelade testirane, priča M. pa, da je imela vsaka čelada paske in če si jih stisnil, čelada ni padla z glave. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar pritožba niti ne izpodbija, da bi zaščitna čelada ublažila učinek udarca, če bi jo tožnik imel na glavi v trenutku nesreče, je utemeljeno zaključilo, da je zaradi neuporabe varnostne čelade, delež odgovornosti tožnika pri nastali škodi 10 %.

Tudi ostale pritožbene navedbe tožnika, v katerih izpodbija višino priznane odškodnine niso utemeljene, saj je po oceni pritožbenega sodišča z izpodbijano sodbo priznana odškodnina za negmotno škodo povsem primerna. Sodišče prve stopnje je odmerilo višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti na podlagi tožnikove izpovedi, medicinske dokumentacije ter izvedenskih mnenj. Izvedenec nevropsihiater je po pregledu tožnika in medicinske dokumentacije ocenil tožnikovo zmanjšanje življenskih aktivnosti zaradi posledic poškodbe za 15 do 20%. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti zajemajo oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnješih prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju. Tožnik v ospredje postavlja prav škodo na njegovi duševnosti. Pri tem navaja, da se je osebnostno spremenil, da močno trpi, ker vse kar se dogaja z njim prenaša na družino, okolico in delovno okolje in ker z družinskimi člani občasno ni normalen in je do njih agresiven. Ker se povsem po nepotrebnem razburja, s tem kvari družinske in medčloveške odnose.

Kljub temu, da vsak oškodovanec zase predstavlja poseben primer, ki mu gre odškodnina za duševne bolečine, ki jih sam prestane, mora biti njegovo zadoščenje individualizirano v okvire, t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem okviru je sodišče presojalo tožnikove pritožbene navedbe. Ker denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pomeni določeno zadoščenje, ki naj omili oškodovančeve težave oziroma škodo, so neuspešna prizadevanja tožnika za povišanje odškodnine za duševne bolečine, ker zaradi njegovih težav trpi tudi okolica, predvsem družinski člani. Iz izvedenčeve diagnoze, podane v izčrpnem in strokovnem izvedeniškem mnenju izhaja, da je pri tožniku poleg postokomocijskega sindroma po pretresu možganov in vratnega dela hrbtenice, kot posledica poškodbe, podana tudi osebnostna motenost ter blaga duševna manjrazvitost. Slednji dve pa sta osebnostna značilnost tožnika oziroma stanje, ki je pogojeno z obporodnimi ali poporodnimi travmami, lahko pa tudi kot stanje z dednostno osnovo.

Zato po mnenju izvedenca težave, ki jih tožnik navaja kot posledice poškodb, ne izhajajo iz izpadov v nevrološkem statusu kot posledice prestane poškodbe. Čustvena in miselna netoleranca, pozabljivost, sumničavost do okolice, egocentričnost, pavšalno tolmačenje družbenih odnosov so težave, katere je imel tožnik že tudi pred nezgodo, so se pa po nezgodi povečale in vplivajo na zmanjšanje življenskih sposobnosti. Po natančnem pregledu izvedenec zaključuje, da tožnik nekatere simptome svojih težav forsira in jih potencira, podano pa ima tudi fiksirano težnjo po pridobivanju sredstev. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so pri tožniku življenske aktivnosti zmanjšane, da zaradi vseh teh prizadetosti trpi intenzivne duševne bolečine, vendar njegova škoda na tem področju ni tako velika, da bi narekovala višjo odškodnino od dosojene, saj je odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje iz tega naslova, upoštevaje vse okoliščine njegovega primera, povsem primerna in pravična.

Pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti pritožbi, ki napada višino dosojene odškodnine za fizične bolečine. Res je, da je bil tožnik 8 mesecev v bolniškem staležu, vendar kot izhaja iz bolniške dokumentacije zdravljenje ni bilo komplicirano, tožnik ni trpel kakšnih drugih nevšečnosti, intenziteta in vrsta bolečin, ki jih je občutil tožnik, pa tudi ni bila tolikšna, da bi bil potreben poseg v višino dosojene odškodnine za fizične bolečine.

Iz teh razlogov je pritožbo v gornjem obsegu zavrnilo in potrdilo po 368. členu ZPP/77 sodbo sodišča prve stopnje.

Pritrditi pa je pritožbi v delu, ki izpodbija zavrnilni del sodbe za materialno škodo iz naslova izgubljenega zaslužka in rente. Ni sporno, da tožnik ni bil prerazporejen na nižje plačano delovno mesto, vendar iz predloženih podatkov o primerjalnih delavcih izhaja, da je bil ocenjen z nižjim faktorjem delovne uspešnosti. Prepričljivo trdi, da je zaradi nižjega faktorja delovne uspešnosti, njegov dohodek nižji. Če je nižji faktor posledica delovne nezgode, pa bi bil tožnik do razlike upravičen. Le če je vzroke za njegovo nižjo delovno storilnost iskati drugje, do te razlike ne bi bil upravičen.

Dokler se te okoliščine, na katere opozarja v pritožbi, ne pojasnijo, tožnikovih trditev ni mogoče zavrniti, kar kaže, da dejansko stanje v tem delu ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožnika v tem delu ugoditi in na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP sodbo v delu, kolikor je zavrnjen višji zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka in rentni zahtevek razveljaviti ter vrniti zadevo v tem obsegu v novo sojenje.

Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo oceniti podatke o delovnih uspešnostih tožnika ter primerjalnih delavcev, kot izhajajo iz podatkov, ki jih je posredovala tožena stranka z dopisom z dne 03.05.1999 in 14.05.1999 ter tožnikovo izpoved o trenutnem faktorju uspešnosti in raziskati, zakaj je do teh razlik pri faktorjih storilnosti prišlo. Iz podatkov izhaja, da je bil faktor tožnikove delovne uspešnosti (1.0) v primerjavi s povprečnim faktorjem delovne uspešnosti primerjalnih delavcev (1.12), za 0.12 nižji. Po prehodu na nov način ocenjevanja uspešnosti, znaša uspešnost tožnika 6% (1.06), medtem ko znaša uspešnost primerjalnih delavcev 12%. Zato bo moralo ugotoviti razlog tožnikove nižje storilnosti. Šele, ko bo ta pojasnjen, bo o zahtevku iz naslova materialne škode, ki jo tožnik uveljavlja, lahko pravilno odločilo.Odločanje o pritožbenih stroških je sodišče na podlagi 4. odst. 165. čl. ZPP pridržalo za končno odločbo.