Jedro

Uporaba inštituta dejanja majhnega pomena pri kaznivem dejanju po členu 197/II KZ pride v poštev le izjemoma.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega K.M. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati na 400,00 (štiristo) EUR odmerjeno povprečnino kot stroške pritožbenega postopka v 15. dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega K.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in sicer stroške za pričo v znesku 17,06 EUR ter na 300,00 EUR odmerjeno povprečnino.

Proti taki sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi odločbe o stroških in predlagal, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec J.Š. iz pritožbenega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva RS je v skladu z 2. odstavkom 377. člena ZKP podal pisni predlog, v katerem je predlagal zavrnitev pritožbe obtoženčevega zagovornika. Na ta predlog je odgovoril zagovornik in predlagal, da se njegov predlog ne upošteva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljene. Sodišče je namreč prepričljivo utemeljilo dogajanje kritičnega dne, poleg tega pa je obtoženi sam priznaval, da je imel pri sebi prepovedano drogo marihuano in da si je iz te droge napravil tako imenovan joint oziroma cigareto, ki je vsebovala to drogo, in je to drogo tudi ponudil M.R. Ta je kajenje najprej odklonil, nato pa sta on in I.K. zaužila drogo. Pritožbene navedbe, da se obdolženi zaradi zaužitega alkohola in zaužite droge ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja, s čimer smiselno zatrjuje neprištevnost, so prav tako neutemeljene, saj se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z morebitno neprištevnostjo, ker naj bi obdolženi skupaj z I.K. in M.R. cel večer popival, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča ugotovitev sodišča prve stopnje, da prištevnost obdolženca ni "pod vprašajem", glede na dejstvo, da je dogodke obtoženec kritičnega dne opisal dokaj natančno, da se jih spominja in da se njegov opis sklada z izpovedbami zaslišanih prič.

Tudi pritožbena trditev, da je mogoče obtožencu očitati malomarnost ne pa naklepa in da naj bi priči K. in R. samovoljno posegla po drogi, ko je bil obdolženec na stranišču, ni utemeljena. Obdolženi je namreč, kot izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje, sam izpovedal, da je R. ponudil drogo, poleg tega pa je izpovedal, da so drogo potem, ko je prišel iz stranišča, tudi skupaj zaužili oziroma so skupaj do konca pokadili joint. Zato je pravilen zaključek sodišča, da se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja in da je dejanje tudi hotel storiti. Posledica je namreč zaužitje droge s strani tretje osebe, v konkretni zadevi pa tudi mladoletnika. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da obdolžencu ni dokazano, da se je zavedal, da je M.R. mladoleten. Pritožbeno sodišče se z izvajanji ne strinja in zaključuje, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, ki ni sledilo obdolženčevemu zagovoru na glavni obravnavi, ko je navajal, da ni vedel, da R. še ni dopolnil 18 let, saj je v preiskavi pri zaslišanju povsem jasno izpovedal, da je vedel, da je R. še vedno mladoleten.

Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker sodišče obdolženca ni oprostilo po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s členom 14 KZ. Zatrjuje, da je šlo za dejanje majhnega pomena, glede na to, da gre za mehko drogo, ki je v nekaterih državah že legalizirana in se pri tem sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1030/99. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so okoliščine, odločilne za uporabo 14. člena KZ v odločbi, na katero se sklicuje obramba, bistveno drugačne kot v konkretnem primeru, šlo je namreč zgolj za poskus istovrstnega kaznivega dejanja, poleg tega pa je sodišče ugotovilo tudi posebne olajševalne okoliščine na strani obdolženca. Uporaba inštituta dejanja majhnega pomena mora biti glede na njegov namen izključevanja protipravnosti ter formalno protipravno dejanje, vezana na okoliščine in pride v poštev zgolj izjemoma, pri čemer je pri odločanju o njegovi uporabi znatnega pomena tudi teža kaznivega dejanja, ki izhaja iz predpisane kazni. Glede na to, da je za storjeno kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od enega do desetih let, je sodišče v konkretnem primeru prepričano, da bi z uporabo tega inštituta, torej z uporabo dejanja majhnega pomena, morale biti podane izjemne okoliščine. Dejstvo, da gre za tako imenovano mehko drogo, pa je sodišče že upoštevalo tako pri izreku vrste kazenske sankcije, kot pri določitvi kazni v pogojni obsodbi, ko je uporabilo omilitvena določila in obdolžencu tudi določilo najkrajšo preizkusno dobo. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o tem, da mora obdolženec stroške, ki so sorazmerno nizki, plačati, povsem pravilna, pa čeprav je obdolženi nezaposlen in brez premoženja. Zakonski pogoj za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo njegovo preživljanje. Ker pa je sodišče ugotovilo, da ima obdolženec poklic, s katerim se lahko preživlja, da gre za mlado osebo, katere pridobitna sposobnost ni na noben način okrnjena, da se preživlja tudi z delom pri očetu, da je samski in brez otrok ter da ni dolžan preživljati nikogar, pogoji za oprostitev plačila stroškov niso podani in je zato odločba o stroških pravilna.

Pritožbeno sodišče pri preizkusu po uradni dolžnosti po členu 383 ZKP ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in je zato ob ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 1. odstavka 98. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo tega postopka in premoženjskimi razmerami obdolženca.