Jedro

Kontinuirano sklepanje delovnega razmerja za določen čas, vedno za šest mesecev, zaradi nadomeščanja nedoločenih odsotnih delavcev, ni v skladu z zakonom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo z dnem 22.5.1993, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 14.1.1993 šteti kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu izplačati zapadle zneske plače in drugih prejemkov. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka nadomeščala od leta 1990 odsotne delavce tako, da je tožniku podaljševala delovno razmerje. Tako nadomeščanje ni v nasprotju z zakonom, čeprav v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas nadomeščani delavci niso poimensko navedeni.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo ugodilo pritožbi tožnika in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnika ugodilo. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s tožnikom kot pripravnikom 10.9.1990 sklenila delovno razmerje za določen čas in sicer za šest mesecev, nato pa mu je delovno razmerje s sklepi podaljševala večkrat za šest mesecev zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev, ne da bi navedla, katere delavce tožnik nadomešča. Tako podaljševanje delovnega razmerja je tožena stranka izvajala vse do maja 1993. Ob odhodu tožnika na služenje vojske je celo s sklepom z dne 12.2.1992 odločila o mirovanju njegovih pravic in delovnega razmerja do vrnitve na delo. Ta sklep je bil izdan dva meseca pred potekom časa, za katerega je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje. Mirovanje pravice je trajalo do 15.7.1992, še tri mesece po poteku časa, za katerega je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s tožnikom sklepala delovno razmerje za določen čas v nasprotju s 17. členom Zakona o delovnih razmerjih. V pogodbah o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas ni bilo navedeno, koga tožnik nadomešča, čeprav naj bi ves čas od septembra 1990 do maja 1993 nekoga nadomeščal. Po mnenju sodišča bi delavec moral jasno vedeti, zaradi kakšnih razlogov sklepa delovno razmerje za določen čas.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne. Navaja, da pravno stališče sodišča druge stopnje predstavlja odmik od uveljavljane sodne prakse in da zakon ne prepoveduje večkratnega sklepanja delovnega razmerja za določen čas, če vsakokrat obstoji zakoniti razlog. Zakonodajalec ni predvidel tako nefleksibilnega sistema urejanja delovnega razmerja za določen čas, ko gre za začasno nadomeščanje, kot to tolmači sodišče druge stopnje. Ob takem stališču ne bi bilo mogoče delavca razporediti po drugem odstavku 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 22. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik pa je tudi ves čas vedel, da nadomešča začasno odsotne delavce, saj je to potrjeval s podpisom pogodbe in ni zahteval presoje zakonitosti.

Skladno z določbami 390. člena Zakona pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Delovno razmerje se sklene za čas, ki ni v naprej določen, torej za nedoločen čas. Po določbi 2. odstavka 12. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) pa se delovno razmerje v skladu z zakonom lahko sklene tudi za čas, ki je vnaprej določen. Samo zakon lahko določi, kdaj se sme delovno razmerje skleniti za določen čas. Ta zakonska določba je realizirana in razdelana v 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki točno določa primere, kdaj se lahko sklene delovno razmerje za določen čas s tem, da dopušča, da se taki primeri določijo tudi v kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu, vendar v skladu z zakonom. Iz opredelitve primerov kdaj se sme delovno razmerje skleniti za določen čas, se da tudi zaključiti, za koliko časa se lahko tako delovno razmerje sklene. Med temi primeri je tudi primer, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Poleg tega pa še zakon posebej določa v 2. odstavku 17. člena, da delovno razmerje za določen čas preneha s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela, s pretekom določenega časa oziroma z dnem, ko se vrne odsotni delavec. Prav zaradi tega, ker v primeru nadomeščanja odsotnega delavca, delavcu, ki je sklenil delovno razmerje za določen čas, to preneha z vrnitvijo odsotnega delavca, je potrebno v pogodbi oziroma v sklepu navesti, katerega delavca se nadomešča. Res je, da to v določenih izjemnih primerih ni vedno možno, zato v takih primerih tudi ni v nasprotju z zakonom, če nadomeščani delavci niso imenovani. To bi bilo sprejemljivo na primer v primeru epidemije (gripa, zastrupitve itd.) in v podobnih primerih, vendar samo za čas trajanja izjemnih razmer. Sporni primer ni takega izjemnega značaja, da bi kontinuirano sklepanje delovnega razmerja za določen čas, vedno za šest mesecev, zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev, bilo v skladu z zakonom. Zlasti upoštevajoč, da je to trajalo skoraj tri leta nepretrgoma, in da ni bil nikoli niti naveden vzrok za odsotnost delavcev, niti delovna mesta na katerih delajo odsotni delavci.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, in to iz razlogov na strani tožene stranke, zato se šteje, da je tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (1. odstavek 18. člena Zakona o delovnih razmerjih). Sodišče druge stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je tožnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo zahtevku.

Glede na obrazloženo, in ker revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).