Jedro

Napačna dokazna ocena kot revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec tožniku bil dolžan plačati tolarsko vrednost zneska 3.000,00 DEM po prodajnem tečaju Dolenjske banke d.d. Novo mesto na dan plačila, s pripadki. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz določbe 385. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga izdajo revizijske odločbe, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Ne strinja se z dejanskimi ugotovitvami, ki jih sprejemata sodišči druge in prve stopnje in podrobno navaja potek dogodka, ki je po njegovem mnenju jasno opredeljen in katerega podrobnosti so takšne, da potrjujejo utemeljenost tožbenega zahtevka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (prvi odstavek 7. člena ZPP (1977)). Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP (1977)). S podrobno grajo pred sodiščem prve stopnje sprejete dokazne ocene, potrjene v izpodbijani sodbi, tožnik vsebinsko očita sodišču druge stopnje procesne kršitve zaradi neuporabe citiranih določb ZPP. Vendar pa reviziji v tej smeri ni mogoče pritrditi. Dokazna ocena, temelječa na prepričanju, da tožnik ni uspel dokazati, da si je toženec prilastil njegov denar, je zgrajena na obširnem dokaznem postopku, sama ocena pa je prepričljiva in jo je mogoče preizkusiti. Zato je treba tožnikovo revizijo obravnavati s stališča, da z njo graja dejanske ugotovitve, da očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da torej vlaga izredno pravno sredstvo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) ni dopustno. Revizijsko sodišče ne sme posegati v dejanske ugotovitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje in preizkušene v pritožbenem postopku. Zato sprejema razlago sodišča druge stopnje, da sicer verjetno izkazana dejstva še ne morejo nuditi opore odločitvi, če niso dokazana s stopnjo prepričanja. Odraz tega načela pa je uzakonjena podlaga za odločanje po pravilu o dokaznem bremenu (221. člen ZPP (1977)), ki je bilo pravilno uporabljeno.

Ker tožnik ni dokazal svojih trditev, da si je toženec prilastil njegov denar, je pravilna tudi materialnopravna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tako je sodba sodišča druge stopnje pravilna in zakonita, saj ji ni mogoče očitati tudi tistih napak in nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP (1977) dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP (1977)).