Jedro

Obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe, saj za to ni podlage v ZGD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2754/97-8 z dne 7.7.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju ZUS) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.8.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota K. z dne 31.8.1995, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožnici prepovedal opravljanja dejavnosti destilacije negorljivih topil, ker za opravljanje takšne dejavnosti nima predpisanega posebnega dovoljenja Republiškega zdravstvenega inšpektorata, določil rok izvršitve na naslednji dan po njenem prejemu in določil tudi, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje citira določbo 4. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74) in določbi 6. odstavka 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94 - v nadaljevanju ZGD) in 72. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se tožnica sklicuje na obrtno dovoljenje. Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilno stališče tožene stranke, da obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe, saj za to ni podlage v ZGD. Tožnica ne izpodbija bistvene ugotovitve, da ni imela ugotovitvene odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti destilacije negorljivih topil. Podlago za izdajo ugotovitvene odločbe pa predstavljajo med drugim tudi dokazila, da podjetnik izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti v skladu z zakonom, torej da ima tudi posebno dovoljenje, ki ga je v času izdaje izpodbijane odločbe izdal Republiški sanitarni inšpektor na podlagi 8. člena Pravilnika o ravnanju s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi (Uradni list RS, št. 20/86 in 4/89). Na podlagi Pravilnika o spremembi in dopolnitvi Pravilnika o ravnanju s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi (Uradni list RS, št. 39/96), pa izpolnjevanje teh pogojev ugotavlja (Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora (sedaj Ministrstvo za okolje, prostor in energijo). Tožbena navedba, da tožena stranka ni upoštevala specifičnosti delovnega procesa predelave nevarnih odpadkov, v katerem niso potrebna prevozna sredstva, je po mnenju sodišča prve stopnje stvar nadaljnjega inšpekcijskega postopka. Ob tem pa sodišče prve stopnje tožnici zgolj pojasnjuje, da je za izdajo posebnega dovoljenja, na podlagi Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o ravnanju s posebnimi odpadki, pristojno Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora (sedaj Ministrstvo za okolje, prostor in energijo). Razlogi, zaradi katerih si tožnica ni pridobila ugotovitvene odločbe v smislu 6. odstavka 4. člena ZGD, po mnenju sodišča prve stopnje ne morejo vplivati na odločitev o stvari. Ker je bil inšpekcijski ukrep utemeljeno izrečen in odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V času inšpekcijskega pregleda ji je Obrtna zbornica Slovenije izdala obrtno dovoljenje z dne 6.3.1995, s katerim je bilo odločeno, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za opravljanje obrtne dejavnosti. Obrtno dovoljenje je dokaz o izpolnjevanju pogojev za opravljanje obrtne dejavnosti, kar nedvomno je dejavnost, kamor spada tudi dejavnost, ki jo je opravljala prej pod oznako destilacija negorljivih topil. Nepravilna je razlaga v izpodbijani sodbi, da odločba Obrtne zbornice RS, ki v svojem izreku določa, da ona izpolnjuje vse predpisane pogoje za opravljanje obrtne dejavnosti, ni dokaz o izpolnjevanju zakonskih pogojev, ker to izključuje 72. člen ZGD. Taki razlagi nasprotuje tudi določba 6. člena Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 50/94), ki določa, da se pravica do opravljanja obrtne dejavnosti in obrti podobne dejavnosti pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register. Obrtno dovoljenje je pridobila v letu 1986, na podlagi takrat veljavnih določb in je bila odločba Obrtne zbornice RS izdana po uradni dolžnosti na podlagi določb 45. člena Obrtnega zakona. Zato ni možno za presojo uporabiti določb ZGD, ker bi s tem posegli v ustavno varovano načelo prepovedi retroaktivnosti upravnih aktov (tudi ne uporabiti 6. odstavka 4. člena ZGD). Kolikor pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi že uporabilo 4. člen ZGD, ga je uporabilo napačno, saj le-ta določa, da družba ne sme opravljati dejavnosti, preden ne izpolni z zakonom predpisanih pogojev, ne pa pogojev iz podzakonskih aktov, v konkretnem primeru Pravilnika o ravnanju s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi. Ob ugotovljenih dejstvih, da je imela ustrezna dovoljenja, katera je pridobila po veljavnih predpisih v letu 1986, ni možno z retroaktivno uporabo spremenjenih predpisov posegati v pridobljene pravice in jo s tem obremenjevati v podjetniški svobodi, kar je njena ustavna pravica. Pravilnik o ravnanju s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi, kot pravni akt za izvajanje Zakona o varstvu okolja ne more predpisovati izdaje dovoljenja, če za to nima podlage v zakonu. Obveznost predhodnih dovoljenj in pristojnosti za izdajo le-teh lahko določa zgolj zakon, sicer je kršeno ustavno načelo zakonitosti ter načelo svobodnega podjetništva. Le zakon lahko določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih subjektov in za opravljanje gospodarske dejavnosti (2. odstavek 74. člena Ustave RS). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča odločilo pravilno in na podlagi citiranih določb 4. člena Zakona o tržni inšpekciji, 6. odstavka 4. člena in 72. člena ZGD ter na podlagi 8. člena Pravilnika o ravnanju s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz upravnih spisov, da tožnica ne izpodbija bistvene ugotovitve, da ni imela ugotovitvene odločbe pristojnega upravnega organa (Republiškega sanitarnega inšpektorja in kasneje po Pravilniku o spremembi in dopolnitvi Pravilnika o ravnanju s posebnimi odpadki: Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora - sedaj Ministrstva za okolje, prostor in energijo) o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti: destilacija negorljivih topil. Tožnica nima prav, ko meni, da bi posebno dovoljenje, ki ga je v času izdaje izpodbijane odločbe izdal Republiški sanitarni inšpektor na podlagi 8. člena navedenega pravilnika (ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka, ki jih morajo izpolnjevati zbiralci in odstranjevalci odpadkov, da se lahko registrirajo) moral predpisati zakon (Zakon o varstvu okolja). Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) je v zvezi s tem dal pooblastilo ministru za okolje in prostor (1. in 2. odstavek 30. člena). Po teh določbah lahko minister v soglasju z drugimi pristojnimi ministri predpiše pravila ravnanja, klasifikacije po stopnjah tveganja, tehnične predpise, obveznosti prijave, prepovedi in omejitve v proizvodnji, prometu, rabi naravnih dobrin in porabi, ki se nanašajo na uničevanje, minimizacijo in kopičenje snovi, zlasti nevarnih, energije, embalaže in odpadkov, nadomeščanje energentov in snovi, emisij, energije in embalaže, na reciklažo, prevoz, skladiščenje, zmanjšanje tveganj, opozorila, oznake in varščine ter druge oblike obveznega ravnanja (1. odstavek); minister predpiše klasifikacijo odpadkov, obvezna ravnanja iz prejšnjega odstavka in druge pogoje za: 1. zbiranje, razvrščanje, skladiščenje in prevažanje odpadkov, 2. uvoz, tranzit in izvoz odpadkov, 3. reciklažo, kompostiranje in druge oblike ponovne uporabe odpadkov, 4. uničevanje in druge postopke obdelave odpadkov, vključno z njihovo uporabo kot energentov, surovin ali primesi, 5. odlaganje odpadkov.

Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje zavrača tožničine tožbene navedbe, ki jih ta ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, o tem, da je njeno obrtno dovoljenje dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe in da tožena stranka ni upoštevala specifičnosti delovnega procesa predelave nevarnih odpadkov, v katerem niso potrebna prevozna sredstva, so utemeljeni. Te tožničine navedbe namreč ne morejo spremeniti dejstva, da obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe, saj za to ni podlage v ZGD in da razlogi, zaradi katerih si tožnica ni pridobila ugotovitvene odločbe v smislu 6. odstavka 4. člena ZGD, ne morejo vplivati na odločitev o stvari.

Po mnenju pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na citirano določbo 8. člena navedenega pravilnika. Ta pravilnik ima podlago v citiranih določbah 1. in 2. odstavka 30. člena Zakona o varstvu okolja. Ta pravilnik je sicer veljal do 26.12.1998, ko je začel veljati Pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98 - 47. in 48. člen). Sodišče prve stopnje pa se utemeljeno sklicuje na ta pravilnik, saj je določbo 8. člena tega pravilnika uporabilo glede na to, da je ta določba veljala še v času izdaje prvostopne odločbe z dne 31.8.1995 in s tožbo izpodbijane odločbe z dne 13.8.1997 (glej 1. odstavek 4. člena ZUP/86).

Glede na navedeno je tožničina pritožba zoper izpodbijano sodbo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (73. člena ZUS).