Jedro

Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli.

Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020), zadošča, da se strankam prevaja v jezik, ki ga razumejo (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2009 z dne 4. 3. 2010 in I Ips 16114/2013 z dne 7. 7. 2016). Pomembno pri tem pa je, da organi v predkazenskem postopku oziroma sodišče v kazenskem postopku zanesljivo ugotovijo, da stranka (obtoženec) jezik, v katerem teče postopek, zares razume tako dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe oziroma da je zadoščeno pravici d0 poštenega sojenja (tako smiselno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019).

Izrek

Ob reševanju pritožb okrajne državne tožilke in zagovornika obtoženega A. A. se ugodi pritožbi okrajne državne tožilke in se izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II K 89124/2023 z dne 20. 12. 2024 (izpodbijani sklep) odločilo, da se iz kazenskega spisa izločijo listine in dokazi po predlogih zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. v obsegu, kot izhaja iz točk I.a, I.b in I.c izreka izpodbijanega sklepa. Nadalje je odločilo o izločitvi listin po uradni dolžnosti (točka I.č izreka sklepa), o hrambi izločenih listin (točka II izreka sklepa), o izločitvi listin, v katerih je povzeta vsebina izločenih listin (točka III izreka), ter o zavrnitvi predlogov zagovornikov v delu, v katerem jim ni bilo ugodeno (točka IV izreka izpodbijanega sklepa).

2.Zoper izpodbijani sklep se pritožujeta okrajna državna tožilka iz Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju (tožilka) in zagovornik obtoženega A. A. Prva zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predloge za izločitev dokazov (zagovornikov) obtožencev v celoti zavrne. Drugi pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, primarno s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči še tiste listine in dele listin, ki jih izrecno citira, podredno pa, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožba tožilke je po vsebini utemeljena.

Glede pravice do uporabe svojega jezika

4.Bistvo predlogov zagovornikov za izločitev dokazov, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom, je, da je bila obtožencem prekršena pravica do uporabe materinega jezika. Preden se spusti v obravnavo pritožb višje sodišče pojasnjuje, da je pravica do uporabe jezika, ki ga stranke (oziroma osumljenci, v kasnejših fazah postopka pa obdolženci ali obtoženci) razumejo, v kazenskem in predkazenskem postopku v temelju opredeljena v 4. in 8. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kot ustavna pravica pa v tretjem odstavku 19. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Pravica do uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi spada celo med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave). Nespoštovanje pravice do uporabe jezika lahko zato predstavlja relativno ali celo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi kršitev konvencijske pravice do poštenega sojenja (prvi in tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Pri uporabi jezika kot predpostavki poštenega sojenja je potrebno najprej razlikovati med predkazenskim in kazenskim (sodnim) postopkom, ves čas pa paziti, da pravica do uporabe jezika ne postane sredstvo zlorabe procesnih pravic (15. člen ZKP). Na podlagi 4. člena ZKP morajo biti tako osumljenci v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razumejo, obveščeni o razlogih za odvzem prostosti, ter poučeni, da niso dolžni ničesar izjaviti, da imajo pravico do takojšnje pomoči zagovornika, in da je pristojni organ na njihovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njihove najbližje. Osumljencem so tako policisti dolžni podati pouk po prvem odstavku 4. člena ZKP (t. i. Miranda), ki se razteza tudi na pouk iz 8. člena in četrtega odstavka 4. člena ZKP. Po 4. členu ZKP se za podajo obvestila in poukov osumljencem, ki so tujci (oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek), ne zahteva pritegnitev sodnih tolmačev. Te jim lahko zato v jeziku, ki ga razumejo, podajo sami policisti, ki izvajajo naloge in izvršujejo druga policijska pooblastila (tako smiselno tudi sklepa Višjega sodišča v Mariboru V Kp 39545/2020 z dne 22. 2. 2021 in V Kp 56144/2022 z dne 13. 7. 2023). V sodnem postopku pa se pravica do jezika udejanja s sodnim ali zapriseženim tolmačem. Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli.

5.Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020), zadošča, da se strankam prevaja v jezik, ki ga razumejo (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2009 z dne 4. 3. 2010 in I Ips 16114/2013 z dne 7. 7. 2016). Pomembno pri tem pa je, da organi v predkazenskem postopku oziroma sodišče v kazenskem postopku zanesljivo ugotovijo, da stranka (obtoženec) jezik, v katerem teče postopek, zares razume tako dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe oziroma da je zadoščeno pravici do poštenega sojenja (tako smiselno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019).

Glede obtoženega A. A.

6.Tožilka (strnjeno povzeto) zatrjuje, da je bil obtoženi A. A. ob ustavitvi vozila, ki ga je upravljal, v angleškem jeziku seznanjen s svojimi pravicami, da mu je bil zapisnik o zasegu predmetov preveden, da je razumel angleški jezik, kar je potrdilo več policistov, in da policist D. D. nikoli ni podvomil v obtoženčevo znanje angleškega jezika, kateremu je ob sprejemanju izjave tudi sam podal pouke v tem jeziku. Nadalje zatrjuje, da je bilo obtoženemu A. A. obvestilo o prisotnosti pri nujnih preiskovalnih dejanjih prevedeno v gruzijski jezik ter da je v angleškem jeziku in z mimiko telesa odgovoril, da se jih ne bo udeležil. Izpostavlja še izpoved tolmačke za ruski jezik F. F., ki je izpovedala, da sta se policist in obtoženec v angleškem jeziku razumela, osumljenec pa je bil v tem jeziku na policijski postaji tudi glasen. Zaključuje, da je A. A. razumel angleško, na kar kaže predvsem zapisnik pripornega naroka, ko je bilo po oceni preiskovalne sodnice mogoče zanesljivo zaključiti, da obtoženec razume angleški jezik. Obtoženi A. A. je zato zlorabil pravico do uporabe materinega jezika - v predkazenskem postopku je namreč uporabljal angleški jezik, pred sodiščem pa nenadoma več ne.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da je bila tolmačka za gruzijski jezik, ki je materni jezik obtožencev, v postopek poklicana pozno - iz praktičnih razlogov. Kakšni so dejanski razlogi pozne vključitve tolmačke E. E., ki je zaprisežena tolmačka, saj sodnih tolmačev za ta jezik v Sloveniji ni, sodišče prve stopnje ni podrobneje pojasnilo, to vprašanje pa se po oceni višjega sodišča tudi sicer v tej zadevi ne izkazuje kot ključno, saj je pravici obtožencev do jezika v postopku zadoščeno, če lahko v jeziku, v katerem teče postopek, v polni meri udejanjajo svojo pravico do obrambe, kot je pojasnjeno že zgoraj. Ugotovitev, ki je za ta postopek ključna tako je, ali so obtoženci zadostno razumeli jezik, ki je bil v postopku dejansko uporabljen.

8.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obtoženi A. A. ni razumel ruskega jezika, da ni na zadostni strokovni ravni razumel angleškega jezika ter da je zadostno razumel le materni - gruzijski jezik, v katerem pa obvestil in poukov ni prejel. Zanesljiva je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki ji tožilka niti ne nasprotuje, da obtoženi A. A. ruskega jezika, v katerega mu je prevajala sodna tolmačka za ruski jezik, ni razumel. Tako je izpovedala tolmačka F. F. in tudi več zaslišanih policistov (G. G., H. H., I. I.).

9.Ni pa zanesljiva ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženi A. A. ni zadostno razumel niti angleškega jezika. Stanje spisa namreč pokaže, da je policist J. J. ustavil terensko vozilo Ford Kuga, ki ga je upravljal obtoženi A. A., in z njim govoril v angleškem jeziku. Zatrdil je, da je obtoženec govorjeno razumel. Navedeno je potrdil tudi policist K. K., ki je slišal pogovor med J. J. in obtožencem, pa tudi policisti, ki so sodelovali v postopku kasneje na policijski postaji (policiji). Ker je obtoženec na policiji nasprotoval rabi tam po tolmački zagotovljenega ruskega jezika, je komunikacijo v angleščini z njim prevzel policist D. D. Ta je povedal, da je obtoženec ta jezik razumel, do takega sklepa pa je prišel na podlagi pogovora z njim ter dejstva, da ima sam opravljen tečaj strokovne rabe angleškega jezika. Obtoženčevo razumevanje angleškega jezika sta potrdila še policista H. H. in G. G., ki je pred tem v preiskavi relativiziral obtoženčevo strokovno znanje angleščine, česar višje sodišče ni spregledalo, ter sodna tolmačka za ruski jezik F. F. Ta je namreč opisala obtoženčevo glasno govorjenje na policijski postaji (v angleškem jeziku) in aroganco. Take izpovedbe prič pa po oceni višjega sodišča nakazujejo, da je obtoženi A. A. angleški jezik vendarle dobro razumel. Vprašanja zadostnega razumevanja angleškega jezika po oceni višjega sodišča zato prvostopenjsko sodišče ni razrešilo popolno; strokovnemu znanju angleščine D. D. ni podalo nobene teže, s tem pa tudi ne njegovi oceni, da je obtoženec govorjeno razumel. Teže ni dalo niti izpovedi F. F., da je bil obtoženec glasen v angleškem jeziku, niti temu, da se v predkazenskem postopku rabi angleščine ni protivil in je njeno razumevanje pisno potrjeval (na primer na uradnem zaznamku o izjavi osumljenca na A1/1/34 spisa). Sodišče prve stopnje pa sploh ni upoštevalo osebnih okoliščin na strani obtoženca, ki je bil prijet v Republiki Sloveniji, ki je več kot 2.500 km oddaljena od njegove rodne domovine, da je bil prijet globoko v Evropski uniji (EU) in je malo verjetno, da bi zmogel pripotovati do sem dobro poznavajoč le gruzijski jezik, angleški pa le na osnovnem nivoju, glede na to, da gruzijski jezik uporablja abecedo (pisavo), popolnoma drugačno od v pretežnem delu EU in v angleško govorečih državah uporabljene latinice. Sodišče ni vrednotilo niti dejstva, da je obtoženec po poklicu vodja potovanj s končano srednjo turistično šolo, kar nakazuje, da obtoženec poleg gruzijskega pozna še kakšen drug (svetovni) jezik, angleščina pa je v zahodnem svetu prevladujoč jezik. Predvsem pa prvostopenjsko sodišče ni ocenilo ravnanj obtoženca pred preiskovalno sodnico, na kar utemeljeno opozarja tožilka, ko naj le en dan po postopku na policiji, kjer je komuniciral angleško, ne bi bil sposoben povedati več kot to, da je bil zaustavljen s strani policije in da se angleško sporazumeva le na osnovnem nivoju, sposoben pa naj ne bi bil podati niti vseh osebnih podatkov.

10.Nanizane okoliščine so po oceni višjega sodišča pomembne za oceno obtoženčevega znanja angleškega jezika. Tožilka ima zato prav, ko izpostavlja okoliščine in dejstva, ki nakazujejo na obtoženčevo zadostno znanje angleškega jezika, v katerem mu je s stališča pravice do poštenega sojenja ob nesporno ugotovljenem ustreznem znanju tega jezika tudi dopustno soditi (oziroma zoper njega v tem jeziku voditi posamezne dele predkazenskega in kazenskega postopka).

11.Za zanesljivo (popolno) oceno obtoženčevega znanja angleškega jezika je po oceni višjega sodišča potrebno ovrednotiti (tudi) zgoraj izpostavljena dejstva in okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje vseh kot relevantnih niti ni ugotavljalo. Dejansko stanje glede vprašanja jezika, ki ga obtoženi A. A. razume toliko, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, je zato ugotovljeno nepopolno in ne zmotno, kot po vsebini zatrjuje tožilka, zaradi česar je potrebno izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanj, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 403. člena ZKP).

Glede obtoženega B. B.

12.Tožilka v pritožbi zatrjuje, da sta policista L. L. in M. M. zaustavila vozilo Citroen C4, ki ga je vozil obtoženi B. B., kot sopotnik pa se je v vozilu nahajal še obtoženi C. C. Policist M. M. je z njima komuniciral v angleščini, ki sta jo razumela, nihče pa tudi ni nasprotoval kasnejšemu tolmačenju v ruski jezik. V zvezi s tolmačenjem v ruščino tožilka zatrjuje, da iz nobene listine v predkazenskem postopku ne izhaja, da bi obtoženi B. B. rusko ne razumel, tovrstnih pripomb pa ni podala niti F. F., ki mu je tolmačila. Posebej izpostavlja ugotovitev preiskovalne sodnice, da je obtoženi B. B. prepoznavno razumel ruski jezik, saj je adekvatno odgovarjal, ter obtoženčevo izjavo, da se bo v postopku sporazumeval v ruskem jeziku. Na tem naroku tolmačka ni opozorila, da morebiti obtoženi B. B. rusko ne razume, slednji pa na tolmačenje tudi ni imel pripomb. Tožilka še izpostavlja izpoved tolmačke F. F., da ni več prepričana, ali je obtoženega B. B. z njo govoril v ruskem jeziku ter da je pripombo glede razumevanja ruskega jezika podala le za obtoženega A. A., pri čemer mora sicer o nerazumevanju osumljencev obvestiti policiste, do česar pa za obtoženega B. B. ni prišlo. Glede nasprotne izjave tolmačke v fazi preiskave pa izpostavlja, da je slednja, zaslišana na predobravnavnem naroku, izpovedala, da je možno, da je obtoženega B. B. zamenjala z njegovim bratom, glede na to, da je v tistem obdobju obravnavala dve zadevi. Tožilka zaključuje, da je bilo tako razumevanje angleškega in ruskega jezika pri obtoženem B. B. ves čas ustrezno za zagotavljanje procesnih jamstev, ki mu jih zagotavljajo predpisi.

13.Stanje spisa pokaže, da sta policista L. L. in M. M. ustavila vozilo Citroen C4, ki ga je vozil obtoženi B. B., kot sopotnik pa se je v vozilu nahajal še obtoženi C. C. Ker je šlo za tujca, je začetna komunikacija potekala v angleškem jeziku, obtoženca pa sta policistoma izročila dokumentacijo, med katero se je nahajala dokumentacija o vozilu Ford Kuga, ki ga je upravljal obtoženi A. A., in je bilo zaustavljeno na drugem kraju. Po prihodu dodatne patrulje je komunikacijo z obtožencema prevzel policist M. M. Po izpovedi L. L. zato, ker obvlada angleški jezik. V tej zvezi je namreč že v preiskavi izpovedal, da se udeležuje mednarodnih misij.

14.Višje sodišče ugotavlja, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni jasno opredelilo do začetne angleške komunikacije, niti ne do tega, kaj vse v smislu danih obvestil in poukov je policist M. M., ki ga ni zaslišalo, predočil obtoženima B. B. in C. C. na kraju samem. Tako vprašanje na kraju samem danih obvestil in poukov ni ugotovljeno, kar je ob zatrjevanju zagovornice obtoženega B. B., da nobenih poukov ni razumel, bistvenega pomena.

15.Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju dejanskega stanja poudarek dalo vprašanju B. B.-jevega znanja ruskega jezika. V tej zvezi pa najprej ne drži, da naj bi B. B. odločno nasprotoval teku postopka v ruskem jeziku, kot utemeljuje sodišče v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj dokazni postopek ni pokazal, in tega tudi prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju obrazložitve ne zatrjuje, da bi obtoženi B. B. v fazi predkazenskega postopka, ki je potekal pred policijo, kadarkoli nasprotoval rabi ruskega jezika kot jezika, ki mu zagotavlja pošten postopek in omogoča polno izvrševanje pravice do obrambe. Obtoženi je začel ruskemu jeziku oporekati šele na pripornem naroku.

16.V zvezi z zadostnim znanjem ruskega jezika je dokazni postopek pokazal, da na nobeni listini, ki jo je podpisal v predkazenskem postopku na policiji, obtoženi B. B. ni nasprotoval rabi tega jezika ali zatrjeval, da obvestil in danih poukov ne razume. Celo več; ob vseh prejetih poukih je na primer ob izjavi po šestem odstavku 148. člena ZKP izjavil, da pouke v ruskem jeziku razume, glede na to, da mu je tolmačila sodna tolmačka F. F., tako svojo izjavo pa je tudi podpisal (uradni zaznamek o izjavi osumljenca na A1/1/32 spisa).

17.Sodišče prve stopnje izpovedbam policistov, ki o morebitnem nerazumevanju ruskega jezika s strani obtoženega B. B. niso izpovedovali, tudi ne, da bi se mu v ta jezik ne tolmačilo, ni dalo nobene teže. Tudi ne dejstvu, da o nerazumevanju ruskega jezika v predkazenskem postopku ni nobenih zapisov v spisu in da tolmačka F. F. ni podala nobenih pripomb, ki bi bile kje zabeležene, da je obtoženi B. B. ne bi razumel. Sodišče se je pri zaključku, da ruskega jezika ne razume, oprlo na izjavo obtoženca na pripornem naroku, pa še to le v delu, ko je zatrjeval, da navedenega jezika ne razume, ne pa na nadaljnjo izjavo, da vendarle rusko razume zadosti in se bo v kazenskem postopku sporazumeval v tem jeziku, ter na izpovedi tolmačk F. F. in E. E. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ugotavlja tudi pritožbeno, da je izpoved F. F. glede B. B.-jevega znanja ruskega jezika mestoma nejasna in dvoumna, nasprotuje pa tudi drugim izvedenim dokazom. Na eni strani je v preiskavi izpovedala, da je obtoženi B. B. znal rusko slabo, le osnovne stvari, pri čemer pravnega pouka verjetno ni razumel, ter da mu sploh ni tolmačila, pač pa le obtoženemu C. C., kar je v nasprotju z listinami v spisu, ko je tolmačenje B. B. večkrat pisno potrdila (na primer njeni podpisi na odločbi o odvzemu prostosti na A1/1/10 spisa, zapisnikih o zasegu predmetov na A1/1/12 in A1/1/13 spisa, uradnem zaznamku o izjavi osumljenca na A1/1/32 spisa, privolitvi v preiskavo elektronske naprave na A1/1/14 spisa, obvestilu o opravi nujnih preiskovalnih dejanj na A1/1/23 spisa, zapisniku o preiskavi vozila na A1/1/25), na drugi strani pa je zgoraj izpostavljeno izpoved relativizirala, ko je zaslišana v okviru predobravnavnega naroka dejala le, da je eden znal slabše rusko kot drugi, ne pa da ni razumel poukov, ko je pojasnila, da možno, da je osebe pomešala s postopkom, ki je tekel v tistem obdobju še zoper druge osumljence, med katerimi je bil obakrat obtoženi C. C., in da je možno, da je obtoženega B. B. pomešala z njegovim bratom, da se ne spomni, ali je obtoženi B. B. z njo govoril rusko ali ne, da pa se je z njim očitno pogovarjala rusko, saj je bila za to poklicana na policijsko postajo, da se več ne spomni, ali jo je B. B. razumel in da bi v primeru nerazumevanja to morala povedati policistom, da pa se ji zdi, da je z obtoženim B. B. komunicirala E. E., ki pa je izpovedala, da je bila poklicana le za tolmačenje hišne preiskave za obtoženega A. A. in da drugim ni tolmačila, saj je obtožena B. B. in C. C. prvič videla še čez kakšen mesec in pol ali dva v priporu.

18.Izpovedi priče F. F. sodišče prve stopnje tako ni ocenjevalo skupaj z listinami v spisu, ki njenim trditvam nasprotujejo, tudi ne z upoštevanjem izpovedi tolmačke za gruzijski jezik, ki tega, da naj bi tolmačila B. B., ker ruskega jezika naj ne bi znal, ni potrdila, in tudi ne v povezavi z izpovedmi policistov, ki o nerazumevanju ruščine ali obtoženčevemu nasprotovanju uporabi tega jezika niso izpovedovali. Sodišče prve stopnje tako v odločilnem nasprotujočih dokazov ni sintezno ovrednotilo (drugi odstavek 355. člena ZKP). Prvostopenjsko sodišče pa, podobno kot pri obtoženem A. A., ni upoštevalo nobenih osebnih okoliščin, kot so dejstvo, da je bil prijet več tisoč kilometrov od svoje domovine, zaradi česar je malo verjetno, da bi obvladal le gruzijski jezik, ki se (tudi pisno) povsem razlikuje od jezikov držav članic EU, da živi na Poljskem, da je pred policisti dejal, da ima končano gimnazijo in je po poklicu taksist, pred sodiščem pa, da je inštalater s končano osnovno šolo, kar po oceni višjega sodišča, glede na dejansko bivanje zunaj Gruzije, vsaj nakazuje, da obtoženi B. B., poleg gruzijskega, dobro razume še kakšen drug svetovni jezik (angleški, ruski). Pri vsem tem pa sodišče prve stopnje nobene teže ni dalo ugotovitvi preiskovalne sodnice na pripornem naroku, da po njenem mnenju obtoženi B. B. zadostno razume ruski jezik, pa tudi ne njegovi izjavi, da rusko razume zadosti in se bo zagovarjal (sporazumeval) v tem jeziku, nadalje tudi ne dejstvu, da na pripornem naroku tolmačka ni dala nobene pripombe, da bi jo obtoženec ne razumel ali ona ne njega, dejstvu, da je na naroku dejavno sodeloval, saj je izjavil, da se ne bo zagovarjal in se izrekel o predlogu za odreditev pripora, na kar utemeljeno opozarja tožilka, nobene teže pa ni dala niti dejstvu, da pripomb glede rabe ruskega jezika na pripornem naroku ni podala niti njegova zagovornica.

19.Upoštevaje zgoraj navedeno višje sodišče zaključuje, da je glede začetnega nasprotovanja znanju v postopku uporabljenih jezikov prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno (točka 15 te obrazložitve). Glede znanja angleškega in ruskega jezika na nivoju, ki je obtoženemu B. B. zagotavljal polno uresničevanje pravic do obrambe pa nepopolno, zaradi česar je potrebno izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanj, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 403. člena ZKP).

Glede obtoženega C. C.

20.Tožilka v pritožbi zatrjuje, da je bil obtoženi C. C., tako kot obtoženi B. B., najprej v angleškem jeziku poučen o pravicah v postopku, zadošča pa, da mu je v jezik, ki ga je razumel, prevajal policist. Iz zapisnika o zasegu predmetov (mobilnega telefona) z dne 4. 12. 2023 izhaja, da je bil seznanjen z razlogi za sum, da ni dolžan ničesar izjaviti ali odgovarjati na vprašanja, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde ter da ima pravico do zagovornika. Po zatrjevanjih tožilke mu je bilo s pomočjo tolmačke F. F. vse prevedeno v ruski jezik, saj je slednja na predobravnavnem naroku izpovedala, da je bila prisotna pri prevodu ter da se ne spomni morebitnih pripomb obtoženca, ki jih, če jih stranke podajo, prevede. Po oceni tožilke tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da ni jasno, ali je obtoženec v slovenskem jeziku razumel dane mu pouke, saj jih v navedenem jeziku gotovo ni mogel razumeti. V ruskem pa jih je, ker ta jezik razume in govori, in v tem jeziku so mu bili tudi podani. Res sicer je, da na zapisniku ni podpisa tolmačke, vendar je zaslišana povedala, da je bila navzoča in je obtožencu zapisano prevajala. Tožilka še zatrjuje, da pri zasegu predmetov ni potreben pouk, niti navzočnost tolmača, saj je bil zaseg opravljen na podlagi 220. in 148. člena ZKP, obtoženec je že ob odvzemu prostosti dobil ustrezen pouk, slednjih pa ni potrebno ponavljati pri vsakem procesnem dejanju.

21.Zanesljiva je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženi C. C. razume in govori ruski jezik tako, da je lahko v tem jeziku v polni meri uresničeval pravico do obrambe. O ustreznem znanju ruskega jezika se je namreč prvostopenjsko sodišče prepričalo na podlagi v tem delu prepričljive izpovedbe tolmačke za ruski jezik, ki je s C. C. govorila najprej po telefonu, nato pa mu je tolmačila še neposredno, izpovedb policistov, ki so potrjevali, da C. C. ni nasprotoval ruskemu jeziku, ter izjave obtoženca pred preiskovalno sodnico, da ruski jezik in tolmačko razume in da bo izpovedoval v tem jeziku, pri čemer tolmačenju F. F. zaupa. Razumen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da obtoženi C. C. (oziroma njegova zagovornica) nezadostno raven znanja ruščine v predlogu za izločitev dokazov ne zatrjuje zaradi dejanskega nerazumevanja jezika, pač pa gre za njegov način obrambe, na kar kaže dejstvo, da zagovornica na pripornem naroku ni zatrjevala obtoženčevega domnevnega nerazumevanja ruskega jezika, obtoženec pa se je tam izrekal glede zagovora in predloga za odreditev pripora, kar je lahko počel le, če je (ruski) jezik, v katerega mu je bilo tolmačeno, znal.

22.V zvezi s postopanjem policistov na kraju samem je že zgoraj pojasnjeno (točka 14 obrazložitve tega sklepa), da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin razumevanja angleškega jezika, ko je z obtoženima B. B. in C. C. komuniciral policist M. M. Ta dejstva bo prvostopenjsko sodišče moralo razčistiti ter v razmerju do obtoženega C. C., upoštevaje tudi njegove osebne okoliščine (kraj zaustavitve, dejansko prebivališče in podobno), ugotoviti, ali je policista razumel in kaj mu je ta v angleškem jeziku predočal. Nepopolna pa je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede zapisnika o zasegu predmetov (telefona), iz katerega naj ne bi izhajalo, ali je bil obtožencu preveden v jezik, ki ga razume. V zvezi s tem zapisnikom bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, kdo mu je predočal dejstva, vezana na zaseg elektronske naprave, kdo mu je dajal obvestila in pravne pouke, ki so zapisani na zapisniku o zasegu telefona, in v katerem jeziku, glede na to, da je kot policist, ki je izvedel zaseg, naveden N. N., ki ga prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo.

23.Glede prevoda (istega) zapisnika o zasegu predmetov (telefona) v ruski jezik pa je res, kot opisuje prvostopenjsko sodišče, da iz priloge A1/1/15 spisa ni razviden podpis tolmačke F. F. Vendar pa je zaključek sodišča, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali mu je bil zapisnik, ki vsebuje pravni pouk, preveden v ruski jezik, nepopoln, saj je v okviru pripomb na zapisnik navedeno, da je bil obtožencu preveden v ruski jezik, tolmačka za ruski jezik pa je izpovedala, da je obtoženemu C. C. tolmačila na policiji, kar ob dejstvu, da je zapisnik zaključen od 5:45 uri, nakazuje, da mu je bil v ruščino vendarle preveden. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni vrednotilo, pa bi jih, da bi bila njegova ugotovitev popolna, moralo. Glede pripomb na zapisnik tudi ni zanesljiva ugotovitev sodišča, da ni mogoče ugotoviti, ali jih je obtoženec podal, ko pa je tolmačka za ruski jezik izpovedala, da pripombe udeležencev, če so dane, vedno prevede.

24.Ker izločitev dokazov, ki se nanašajo na obtoženega C. C., v izpodbijanem sklepu temelji na nezakonitosti dokazov, zbranih zoper preostala dva obtoženca (točke 40 do 42 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v zvezi s katerima pa je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti, kot je navedeno zgoraj, in ker izločanje dokazov zoper C. C. temelji še na predpostavki nezakonito pridobljenega zapisnika na A1/1/15 spisa, v tej zvezi pa je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno, je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti tudi v delu, ki se nanaša na obtoženega C. C. in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 403. člena ZKP).

Ponovljeno odločanje

25.Zagovorniki so predlagali tudi izločitev sadežev zastrupljenega drevesa, zapisov, ki povzemajo ali analizirajo dokaze, katerih izločitev je bila predlagana, sodišče prve stopnje pa je izločanje opravilo tudi po uradni dolžnosti, vse v zvezi z vprašanjem uporabe jezika, glede česar je dejansko stanje, kot je opisano zgoraj, ugotovljeno zmotno in nepopolno. Izpodbijani sklep je zato potrebno razveljaviti v celoti.

26.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče, upoštevaje listine spisa in izpovedi že zaslišanih prič, ki jih bo po potrebi še dodatno zaslišalo, in morebiti novo zaslišanih dodatnih prič, in upoštevaje zgoraj navedena, a pri izpodbijani odločitvi prezrta dejstva, oceniti, ali so obtoženci v vseh fazah predkazenskega postopka na policiji razpolagali z zadostnim znanjem zanje tujih jezikov, ki so bili v uporabi, oziroma ali jima je bila v postopku kršena pravica do uporabe jezika, ki ga razumejo, in s tem pravica do poštenega sojenja. Po ugotovitvi kateri jezik, poleg gruzijskega, obtoženci zadostno razumejo, pri čemer je že dosedanji postopek pokazal, da obtoženi A. A. ruskega jezika ni razumel, obtoženi C. C. pa ga zadostno je, pa bo moralo prvostopenjsko sodišče po posameznih dejanjih v predkazenskem postopku zanesljivo ugotoviti, v katerem jeziku so bila opravljena, ali so jih obtoženci razumeli toliko, da jim je bila v polni meri zagotovljena pravica do obrambe, predvsem pa, ali so prejeli ustrezna obvestila in pouke, ter na tej podlagi odločiti o utemeljenosti predlogov za izločitev listin in dokazov, ki so jih podali njihovi zagovorniki, oziroma odločiti o izločitvi dokazov po uradni dolžnosti, pri čemer bo moralo svojo odločitev konsistentno in razumno obrazložiti.

27.Pri tem višje sodišče opozarja, da bo moralo prvostopenjsko sodišče premotriti zatrjevanja tožilke, da naj bi obtoženi A. A. z mimiko telesa in v angleškem jeziku odgovoril, da se nujnih preiskovalnih dejanj ne bo udeležil, s čimer po vsebini zatrjuje, da je kljub napaki v spletnem prevodu (v gruzijski jezik) razumel, da se ta šele bodo opravila, ter zatrjevanja glede nepotrebnosti pravnega pouka in prisotnosti tolmača pri zasegih predmetov, v zvezi s čimer se tožilka sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020 in V Kp 37695/2020 z dne 13. 1. 2021.

28.V zvezi z morebitno izločitvijo zapisnikov o zaslišanju prič (tujih migrantov) O. O. in P. P., če bo ocenilo, da obtožena A. A. in B. B. obvestil o možnosti udeležbe pri nujnih preiskovalnih dejanjih nista razumela (obtoženi C. C. se je skupaj z zagovornico zaslišanja prebežnikov udeležil), pa višje sodišče prvostopenjsko opozarja, da bo moralo utemeljiti zakonske podlage za morebitno tovrstno postopanje, glede na to, da so policisti od teh dveh oseb utemeljeno zbirali obvestila, kot jim nalagajo prvi odstavek 148. člena ZKP in prvi odstavek 4. člena ter 34. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), izpovedi migrantov pa so v kazenskem postopku kot dokaz upoštevne ob neposredni izvedbi, ob posredni brez soglasja pa le v primerih iz prvega odstavka 340. člena ZKP, upoštevaje utrjeno sodno prakso, da je nemožnost neposrednega zaslišanja obremenilnih prič potrebno obravnavati v luči kriterijev, ki jih je izoblikovala praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)1 . Presoja teh pa v fazi predobravnavnega naroka ne more biti zanesljiva; priče se namreč v zvezi z dokazovanjem krivde zaslišujejo na glavni obravnavi, ki se v konkretnem primeru še ni začela.

29.Na podlagi zgoraj navedenega je višje sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Zaradi razveljavitve izpodbijanega sklepa je postalo odločanje o pritožbi zagovornika obtoženega A. A. nepotrebno. Bo pa moralo prvostopenjsko sodišče, če bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da so predlogi za izločitev dokazov vsaj delno utemeljeni, moralo premotriti še vsebino njegove pritožbe.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 4, 4/1, 8, 15, 148, 148/6, 355, 355/2, 402, 402/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19, 19/3, 62

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.