Jedro

Presoja močnejše pravice v mejnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Sodišče je mejo med nepremičnino parc. št. 2972/1771, vpisano v vl. št. 651, k. o. D. v., last predlagatelja in nepremičnino parc. št. 2972/1770, vpisano v vl. št. 283, k.o. D. v., last nasprotnega udeleženca, v spornem delu uredilo tako, da ta poteka od točke E do točke C v ravni liniji v razdalji 90,39 metra, pri čemer je točka E v naravi iz kamenja zložena grobla, mejna točka je kotno železo, točka C pa naravni kamen z vklesanim križem. Odločilo je še, da je sestavni del zapisnika tudi skica za mejničenje, vrednost spornega predmeta pa 1.240,00 EUR ter da skupne stroške postopka po enakih delih trpita predlagatelj in nasprotni udeleženec, zato je ta dolžan predlagatelju povrniti 717,06 EUR.

Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Opozarja, da je parcelo št. 2972/1770, k. o. D. v. kupil na sodni dražbi, prosto vseh bremen in z določenimi izmerami, v dobri veri, da se prodaja tisto, kar je opisano, z njo pa se je očitno strinjal tudi predlagatelj, saj ni podal nobenih pritožb. Po nakupu so se izvajala tudi vzdrževalna in ostala lastninska upravičenja. Meje niso bile sporne, pač pa jasno označene. S sedaj določenimi mejami se ne strinja, še toliko manj s tem, da predlagatelj dobi tako posekan les kot zemljo. Pojasnjuje še svoje videnje zadeve in okoliščine po nakupu parcele in nasprotuje temu, da bi moral predlagatelju povrniti polovico skupnih stroškov.

(3) Predlagatelj v odgovoru na vročeno pritožbo nasprotnega udeleženca predlaga njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Za mejni spor gre, če se dva mejaša prepirata o tem, ali določen pas zemljišča pripada k eni ali k drugi od dveh stikajočih se parcel. Temu je tako tudi v tem primeru, zato je to potrebno urediti sodno po pravilih 14. poglavja Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in kasnejše spremembe, v nadaljevanju ZNP). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem postopku ureditve meje odločalo na podlagi 1. odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in kasnejše spremembe, v nadaljevanju SPZ) in mejo med parcelama uredilo po močnejši pravici, saj sta se s tem strinjala tako predlagatelj kot nasprotni udeleženec. Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na podlagi katerega izmed pravno veljavnih načinov (priposestvovanje, dogovor o poteku meje) ali publicijanska (bonitarna) lastnina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlagatelj svojo nepremičnino v dobri veri že od leta 1976 urejal in užival vse do trase od točke E do točke C in jo tako priposestvoval (najkasneje 1996). Nasprotnega nasprotni udeleženec ni izkazal, saj zgolj vedenje o obstoju javne dražbe za nepremičnino, ki je sedaj njegova last, za slabo vero, ki jo mora izpodbiti, ne zadostuje (1). S tem pa je predlagatelj izkazal tudi močnejšo pravico.

(6) Nasprotni udeleženec se prav tako sklicuje na močnejšo pravico in sicer, da je svojo nepremičnino kupil na javni dražbi. Ker je do te po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo pozneje kot do priposestvovanja s strani predlagatelja, je lahko nasprotni udeleženec nepremičnino kupil le s tedaj obstoječimi mejami. To pa niso tiste, ki so bile (kot nedokončne) vpisane v zemljiškem katastru, pač pa tiste, ki so bile obstoječe v naravi. Med nepremičninama predlagatelja in nasprotnega udeleženca pa je to ravno meja, kot je predlagatelj svojo parcelo obdeloval in užival ter jo je sedaj določilo sodišče; to je od točke E do točke C. (7) Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. Po določilu 139. člena ZNP skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Ker drugih razlogov ni najti in ker je sodišče urejalo le mejo med predlagateljem in nasprotnim udeležencem, je prav, da vsak od njiju krije polovico skupnih stroškov postopka, ne glede na to, da nasprotni udeleženec dokaza z izvedencem ni predlagal. Zato mora nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti polovico plačanih stroškov.

(8) Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), na ostale pritožbene navedbe pa ni posebej odgovarjalo, saj za odločitev o mejnem sporu niso relevantne.

(1) Tedaj veljavni ZTLR je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico po preteku 10-ih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20-ih let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Ob tem je sodna praksa upoštevala, da je dobroverni ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni le, če posestnik ve, ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (prim. M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 – 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).