Jedro

Sodišče prve stopnje je navkljub ugotovitvi, da je obdolženec, ki je sicer urejena oseba, očitana kazniva dejanja storil, utemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivih dejanj in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, kar je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. Pri tem je upoštevalo kot objektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (na pasji razstavi pred štirimi leti, ki sta jo obdolženec in oškodovanec zelo angažirano in resno doživljala) in kot subjektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (obdolženčeve osebne okoliščine, predvsem njegovo zelo slabo zdravstveno stanje).

Že sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec s svojimi izjavami presegel normalno mejo spoštljive komunikacije, zato je tudi ugotovilo, da je storil protipravno, kaznivo dejanje, vendar pa zaradi že pojasnjenih okoliščin ni primeren izrek obsodilne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožb, da je pod točko 1 izreka storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ter da je pod točkama 2 in 3 izreka storil dve kaznivi dejanji obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja razžalitve in očitanih kaznivih dejanj obrekovanja, ter mu na tej podlagi izreče ustrezno kazensko sankcijo, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v „ponovno prvostopno obravnavanje“.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženca, ki se ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec zasebnemu tožilcu izrekel očitane besede, sicer pa pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe za izrek oprostilne sodbe. Predlagal je, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke ter obdolžencu upravičeno izreklo oprostilno sodbo.

6. Sodišče prve stopnje je navkljub ugotovitvi, da je obdolženec očitana kazniva dejanja storil, utemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivih dejanj in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, kar je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. Pri svoji odločitvi je upoštevalo merila navedene zakonske določbe, da je dejanje majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno (objektivni kriterij) in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno (subjektivni kriterij).

7. Svojo odločitev je po objektivnem kriteriju oprlo na oceno, da gre pri obravnavanih dejanjih zoper čast in dobro ime za primer, ki odstopa od tipičnih primerov razžalitve oziroma obrekovanja, upoštevalo je tudi relativno nizko določen zakonski okvir kaznovanja za očitana dejanja. Po presoji pritožbenega sodišča pa je za presojo izpolnjenosti objektivnega kriterija za dejanje majhnega pomena bistven zaključek sodišča prve stopnje, da so bila dejanja storjena na pasji razstavi (in to pred več kot štirimi leti), v katero sta očitno oba udeleženca postopka zelo vpeta in angažirana ter zelo resno jemljeta vse v zvezi s tem, kar vse je vplivalo na še toliko bolj čustveno reakcijo obdolženca, ki je izpolnila zakonske znake očitanih kaznivih dejanj.

8. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi trditvami, da je obdolženec, ko je očitane besede izrekel na pasji razstavi, dobro vedel, da je to okolje, kjer bo najbolj prizadel zasebnega tožilca, saj kot izpostavlja že sam pritožnik, sta oba čustveno, osebnostno in finančno doživeto opisovala dogajanje na pasji razstavi, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta bila tudi oba obojestransko prizadeta, saj sta bila v medsebojnem komuniciranju oba deležna neprimernih označb, pri čemer je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi na podlagi posnetka v spisu ugotovilo, da je tudi zasebni tožilec obdolžencu rekel „drekač“, pri izstopu iz ringa, ko mu je obdolženec dajal prednost v razstavnem prostoru, čemur pritožnik niti ne nasprotuje.

9. Pritožnik brezuspešno izpostavlja, da je obdolženec uspel užaliti zasebnega tožilca, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje z zaključkom, da je bil zasebni tožilec zelo prizadet zaradi izrečenih besed, da je kreten, debil, psihopat, idiot, v katerih so ga prepoznali tudi drugi navzoči, čemur se sodišče druge stopnje pridružuje, vendar pa navedeno ne zadošča za zaključek, da so zasebnemu tožilcu nastale tako hude posledice, ki bi omajale siceršnjo prvostopenjsko presojo, da gre za dejanje majhnega pomena. Pritožnikove navedbe, da je zasebni tožilec zaradi obdolženčevih žalitev zapustil razstavni prostor, ko so še čakali na ocenjevalne liste ter da ni užival v zmagoslavju na pasji razstavi, za odločitev v tej zadevi niso odločilne, saj oškodovančevo subjektivno doživljanje razžalitve za obstoj kaznivega dejanja ni bistveno. Navedenih pritožbenih trditev o razlogih za odhod zasebnega tožilca z razstavnega prostora pa ni potrdil niti sam zasebni tožilec v svoji izpovedbi. Izpovedal je celo drugače, da na obdolženčeve besede ni reagiral (Zapisnik o glavni obravnavi z dne 9. 7. 2018, stran 5). Priče na strani zasebnega tožilca oziroma nekatere na strani obrambe (B. B. in C. C.), na katere se sklicuje v pritožbi in ki naj bi potrdile, da je zapustil razstavni prostor, pa v ponovljenem postopku niso bile zaslišane niti njihove izpovedbe s soglasjem strank niso bile prebrane na glavni obravnavi ali se štele za prebrane v skladu z določbami 339. člena ZKP (Zapisnik o glavni obravnavi z dne 24. 5. 2021, stran 3), zato ne sodijo v dokazno gradivo v tej zadevi, čemur pa pritožnik niti ni oporekal. Po obrazloženem z opisanimi navedbami o hudih posledicah dejanj za zasebnega tožilca ne more omajati zaključka, da gre za dejanje majhnega pomena.

10. Brez podpore v podatkih spisa so pritožnikove navedbe, da je obdolženec namigoval, da je zasebni tožilec nasilen in nevaren ter za uspeh na pasji razstavi pripravljen goljufati z nedovoljenimi sredstvi, saj so se očitane izjave v okviru kaznivega dejanja obrekovanja, da je pes zasebnega tožilca nevaren in da je dober samo še za svinjsko farmo in zakol ter da je na steroidih, nanašale na lastnosti psa, ne pa na lastnosti zasebnega tožilca. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje je s temi neresničnimi navedbami obdolženec zasebnega tožilca prikazal kot nekoga, ki nudi slabo vzgojo, nego in prehrano svojemu psu in s tem izpolnil znake kaznivega dejanja obrekovanja, nimajo pa nikakršne podlage pritožbeni zaključki, da je z navedenimi izjavami obdolženec dosegel namen prikazati zasebnega tožilca kot nasilnega, nevarnega in brezvestnega. Navedenih zaključkov pa pritožnik niti ni podprl s konkretnimi okoliščinami, ki bi potrjevale, da je bil zasebni tožilec v okolju dejansko prepoznan kot nasilen, nevaren in brezvesten. Posledic obrekovanja in razžalitve pri zasebnem tožilcem tudi ne more dokazovati samo dejstvo, da je vložil zasebno tožbo, saj je vložitev zasebne tožbe procesno dejanje, ki ga lahko uporabi vsakdo, ki meni, da je bil razžaljen, utemeljenost takšne zasebne tožbe pa se presoja glede na vse okoliščine, ki so predmet dokaznega postopka.

11. Pritožnik pri izpostavljanju v izpodbijani sodbi ugotovljenega obdolženčevega direktnega naklepa pri storitvi dejanj in zatrjevanju, da je šlo za vztrajno ponavljanje neprimernih besed v času dveh dni na za zasebnega tožilca pomembni mednarodni razstavi, prezre okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena, ki jih je v izpodbijani sodbi utemeljeno navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je obdolženec inkriminirane besede, ki izpolnjujejo znake razžalitve, govoril svoji ženi oziroma partnerki (točka 9 sodbe), potem, ko je zasebni tožilec obdolžencu rekel „drekač“ (točka 6 sodbe), besede je izrekel v jezi, zaradi predhodnih zamer in slabih odnosov (točka 11 sodbe). Ob tehtanju vseh navedenih okoliščin, zlasti, da je pred ugotovljenim kaznivim dejanjem razžalitve zasebni tožilec obdolžencu rekel, da je „drekač“, ter da je šlo za pasjo razstavo pred več kot štirimi leti, kjer sta angažirano sodelovala in se je obrekovanje nanašalo na psa zasebnega tožilca, tudi sodišče druge stopnje presoja, da gre za dejanje majhnega pomena, ki ne predstavlja takšne družbene nevarnosti, da bi zahtevalo izrek obsodilne sodbe obdolžencu, kljub direktnemu naklepu in več žalitvam oziroma obrekovanjem v dveh dneh, kar brezuspešno izpostavlja pritožnik.

12. Pritožnik z navedbami, da ima zasebni tožilec pravico do časti in dobrega imena, ki mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije ne more omajati zaključka, da gre za dejanje majhnega pomena, saj je reakcija kaznovalnega sistema z izrekom obsodilne sodbe in kazenske sankcije pridržana za primere, ko ni tako izrazitih okoliščin, ki dejanje delajo posebej majhnega pomena kot v tem primeru, saj je izrek obsodilne kazenske sodbe skladno z načelom omejenosti represije vendarle _ultima ratio_ družbe pri odzivanju na družbeno nezaželena ravnanja. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec s svojimi izjavami presegel normalno mejo spoštljive komunikacije, zato je tudi ugotovilo, da je storil protipravno, kaznivo dejanje, vendar pa zaradi že pojasnjenih okoliščin ni primeren izrek obsodilne sodbe.

13. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru zelo slabo zdravstveno stanje obdolženca, ki je razvidno iz zdravstvene dokumentacije, okoliščina na strani storilca, ki po subjektivnem kriteriju utemeljuje majhnost pomena dejanja. Pritožnikove navedbe, da se je obdolženec brez težav gibal po sodni stavbi in da zato njegovo zdravstveno stanje ni tako slabo, so povsem neizkazane. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je obdolženec govoril bolj na glas tudi zaradi svojih zdravstvenih težav s sluhom. Da ima obdolženec navado govoriti bolj na glas, pa je potrdil tudi zasebni tožilec. Tudi sodišče druge stopnje na podlagi navedenega zaključuje, da je slabo zdravstveno stanje obdolženca nedvomno pomembna okoliščina očitanih kaznivih dejanj, in dodaja, da bi bil izrek obsodilne sodbe v konkretnih okoliščinah primera in glede na obdolženčevo slabo zdravstveno stanje, neutemeljen tudi z vidika posledic obsodbe, ki nedvomno negativno vplivajo tudi na psihosomatsko stanje obdolženca. Sodišče druge stopnje pri tem še poudarja, da je v konkretnih okoliščinah za izrek oprostilne sodbe zaradi majhnega pomena dejanja vsekakor tudi pomembno, da je obdolženec urejena oseba, nekaznovana z dvema otrokoma in se ne more strinjati z navedbami pritožnika, da to ni relevantno, saj je izrek oprostilne sodbe iz takšnega razloga možen le, če je obdolženec sicer urejena oseba.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Ker pooblaščenec s pritožbo ni uspel, je zasebni tožilec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tar. št. 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).