Jedro

Določba 78. člena ZDEN v krog dedičev denacionaliziranega premoženja uvršča najmanj tiste potencialne dediče, ki so bili živi vsaj še ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo obseg zapuščine, ki jo sestavlja nepremičnina parc. št. 1080/57 v vl.št. 2939, k.o. T. p., vrednost zapuščine ocenilo na 548.853,00 SIT in nadalje ugotovilo, da zapustnik ni napravil oporoke ter je zato nastopilo zakonito dedovanje, na podlagi katerega sta podedovala vsak 1/2 zapuščine zapustnikov sin G. R. in hči M. A.; sodišče ju je proglasilo v navedenih deležih za dediča. Ker pa je dedinja M. A. umrla dne 30.9.1997, je sodišče na njeno ime ustanovilo dedno pravico.

Proti temu sklepu se pritožuje dedič G. R. Pritožbo vlaga iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijanemu sklepu očita nepravilno ustanovitev dedne pravice v korist M. A. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče uporabiti 78. člen ZDEN, saj je bil zapuščinski postopek uveden na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, in ne določbe Zakona o dedovanju o uvedbi dedovanja s smrtjo zapustnika. M. A. v času teka zapuščinskega postopka ni bila več živa, mrtev človek pa ne more biti dedič. Ker je šlo za zakonito dedovanje bi lahko uporabili kvečjemu institut vstopne pravice, kar pomeni, da bi na podlagi te tudi ta del zapuščine podedoval pritožnik v drugem dednem krogu. Sklep je zato v delu, kjer se ustanavlja dedna pravica za M. A. neutemeljen in napačen in pritožnik predlaga, da ga pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni s svojo odločbo tako, da celotna zapuščina pripade pritožniku kot edinemu preživelemu zakonitemu dediču. Pritožba ni utemeljena.

Res je, kot trdi pritožnik, ta zapuščinski postopek posledica pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, na podlagi katere je bila pok. J. P. vrnjena nepremičnina, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, kar terja uporabo določb Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS št. 27/91; v nadaljevanju ZDEN), kot to nadalje še pravilno zaključuje pritožnik. Vendar pa prav določba 78. člena ZDEN, na katero se v svojo korist sklicuje pritožnik, terja točno takšno odločitev, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Okoliščina, da je dedinja M. A. sicer umrla tekom tega zapuščinskega postopka, vendar pa že po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, je pravno pravilno ovrednotena z na njeno ime ustanovljeno dedno pravico ob upoštevanju prav cit. zakonske določbe, po kateri se šteje trenutek uvedbe dedovanja po umrlem že z dnem pravnomočnosti prejšnje odločbe o dedovanju, pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v zapuščinskem postopku začetem po koncu denacionalizacijskega postopka, pa preide na njegove dediče že z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Takšna zakonska ureditev pa torej v krog dedičev denacionaliziranega premoženja uvršča najmanj vse tiste potencialne dediče, ki so bili živi vsaj še ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Presoja kroga dedičev torej ni začrtana niti z začetkom in še manj s koncem tega zapuščinskega postopka, za kar se zavzema pritožba, ki obenem tudi napačno razlaga pojem vstopne pravice, saj je o tej pravici mogoče govoriti le v primeru, ko potencialni dedič umre pred zapustnikom ali postane dedno nevreden ali je razdedinjen, ali ker se je zase, v svojem imenu, odpovedal dediščini, in pridejo zato iure proprio v poštev kot dediči potomci takšnega dediča. Ob povedanem - šele med tem zapuščinskim postopkom umrle dedinje M. A. - tedaj ni mogoče izključiti iz dedovanja po pok. J. P. in tudi sodediču - pritožniku ne pripada vstopna pravica po njej. Izpodbijani sklep prvostopnega sodišča, ki je zapustnikovo denacionalizirano premoženje "razdelil" med oba dediča, je zato materialnopravno pravilen. Pritožba iz tega razloga ni mogla biti uspešna, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve določb zapuščinskega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ki bi terjale razveljavitev izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (člena 368 in 381 ZPP v zvezi s 163. členom ZD).