Jedro

Delodajalec ni dolžan pristati na delavčev samovoljen nastop koriščenja letnega dopusta in zato lahko zakonito opredeli takšno delavčevo odsotnost z dela za neupravičeno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 8.11.1991 in 29.11.1991, o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 7.10.1991 zaradi več kot 5 neupravičenih izostankov po tem datumu in zahtevek za plačilo plače, nadomestila plače ter za vrnitev tožnice nazaj na delo in povračilo stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da tožnica v spornem času ni imela odobrenega koriščenja letnega dopusta, tako, da so bili njeni izostanki od 7.10.1991 dalje pa vse do izdaje prvostopnega sklepa z dne 8.11.1991 neupravičeni, tako, da je bil podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo, tako da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je dne 7.10.1991 nastopila koriščenje letnega dopusta v skladu s pri toženki ustaljeno prakso. Predhodno se je pri nadrejenih pozanimala, ali jo neposredno čaka kakšno nujno delo in ko je dobila negativen odgovor, je preko sodelavca o nastopu dopusta obvestila za beleženje odsotnosti pristojno delavko. V času nastopa dopusta na projektu, ki ga je toženka zatrjevala, ni delala, zato ni bila dolžna iskati izrecne odobritve dopusta s strani vodje tega projekta. Tako bi moralo sodišče upoštevati, da tožnica od 7.10.1991 dalje z dela ni izostala neupravičeno, temveč je v tem času zakonito koristila letni dopust. Poleg tega pritožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, ker pri izdaji izpodbijane sodbe ni upoštevalo postopkovnih kršitev pred organi toženke ob izdaji izpodbijanega dokončnega sklepa, saj tožnica na sejo drugostopnega organa ni bila vabljena, prav tako pa pred odločanjem o njenem ugovoru ni bilo pribavljeno mnenje sindikata.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi dovolj popolno razčiščenega dejanskega stanja in ne da bi bila pri njeni izdaji pravila postopka bistveno kršena.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče poudarja, da se strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da so v praksi zaposleni pri toženi stranki letni dopust koristili ob predhodnem soglasju vodje projekta (če je bil posamezen delavec neposredno vključen v delo na projektu) oz. ob odobritvi direktorja. Očitno je bilo v praksi takšno odobravanje koriščenja dopustov pogosto dokaj neformalno. Tožničinim trditvam, da za koriščenje dopusta ni bilo potrebno pridobiti odobrenja nadrejenih delavcev, temveč je delavec o nastopu dopusta obvestil le za beleženje odsotnosti pristojno administrativno delavko, ni bilo mogoče slediti, saj bi bil v tem primeru vsak organizirani pristop k delu, posebej še v pogojih neformalnega projektnega organiziranja, onemogočen ali vsaj bistveno moten.

Tožnica je lahko pričakovala, da bo pritegnjena k nadaljevanju dela na projektu ekonomsko-finančni učinki proizvodnje aluminija v Sloveniji, ki je do meseca oktobra 1991 sicer mirovalo, saj se je o tem z vodjo projekta dr. T.S. pogovarjala, najmanj v smislu nabave literature za potrebe tega projekta. Zato v oktobru 1991 ni mogla nastopiti letnega dopusta brez soglasja navedenega vodje projekta.

Zgolj to, da ji je navedeni nadrejeni koncem septembra 1991 izjavil, da trenutno zanjo ni drugega nujnega dela, ni bilo dovolj za opravičilo samovoljnega nastopa koriščenja dopusta, s čimer nadrejeni očitno takrat ni računal. O nastopu dopusta bi se takrat morala tožnica z nadrejenim vodjem projekta izrecno dogovoriti, tako da bi lahko z njenim dopustom, če bi bil odobren, ustrezno računal. Ker tega ni storila, je 7.10.1991 dejansko samovoljno nastopila domnevno koriščenje dopusta, na tak samovoljni nastop dopusta pa tožena stranka ni bila dolžna pristati. Zato je tožničine izostanke utemeljeno štela za neupravičene in v posledici tega z izpodbijanima sklepoma ugotavljala, da tožnici v skladu z določili 6. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90 in 5/91) delovno razmerje preneha.

V zvezi s ponovnim opozarjanjem pritožbe na postopkovne kršitve v ugovornem postopku pri toženi stranki je že prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je v tem primeru dejansko učinkovala že prvostopna odločitev, glede na zakonsko določbo, da v primeru več kot 5 neupravičenih izostankov, če se delavec do odločitve pristojnega organa ne vrne na delo, delovno razmerje preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti. Ker zatrjevane napake v ugovornem postopku ne posegajo v zakonitost prvostopnega sklepa z dne 8.11.1991, je lahko v tem primeru njihov pomen le nebistven.

Glede ja povedano je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, sodišče njenemu zahtevku za povrnitev pritožbenih stroškov ni moglo ugoditi.