Jedro

Za oceno pravočasnosti obravnavane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici (invalidki), je bistveno, da šestmesečni odpovedni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele takrat, ko delodajalec od Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Ker je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, ki je invalid, ugotovitev, da mu drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, pred ugotovitvijo komisije, ni razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009, od 17. 7. 2010 do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 17. 7. 2010 do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za to obdobje zanjo poravnati vse predpisane prispevke in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za pretekli mesec (pravilno: z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila, ji izplačati 7.480,00 EUR bruto ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odloči kot je sodišče prve stopnje odločilo dne 13. 7. 2011, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana v 6 mesecih od nastanka domnevnega razloga odpovedi, saj je tožena stranka najprej sprejela sanacijski načrt v februarju 2009, nov akt o sistemizaciji pa v maju 2009. S sprejetjem sanacijskega programa je nastal poslovni razlog. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi morala biti podana do avgusta 2009, v konkretnem primeru pa je tožena stranka šele v oktobru 2009 podala predlog komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi napačno zaključuje, da dela tožnice ne opravlja A.A.. Tožnico so iz invalidske delavnice konec julija 2009 poslali na čakanje na delo doma, kljub temu da je delo zanjo bilo, A.A. pa so 1. 9. 2009 napotili na delo v invalidsko delavnico na delovno mesto tožnice. Iz izpovedi A.A. in tožnice izhaja, da sta opravljali isto delo. Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve opira zgolj na listinske dokaze, ne upošteva pa zaslišanja tožnice in priče A.A.. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi iz razloga, ker se odpoveduje pogodba o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006, tožnica pa je delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009. Tožena stranka se ne more sklicevati na napako, še posebej ne v delu izreka. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi iz razloga, ker tožena stranka ni postopala v skladu z zakonom in podjetniško kolektivno pogodbo v zvezi s programom razreševanja večjega števila delavcev. Sodišče prve stopnje tudi neobrazloženo zaključi, da ne obstajajo diskriminatorni razlogi. Tak zaključek ni mogoč ob dejstvih, da je bila tožnica ob odpovedi stara več kot 54 let, invalid III. kategorije, s končano le osnovnošolsko izobrazbo in že enkrat odpuščena delavka v letu 2007. Ko je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dopolnila zahtevanih 53 let in 4 mesece. Bistvo varstva je v tem, da je delavec varovan ob prenehanju delovnega razmerja in ne ob podaji odpovedi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja s tem, ko je tožnica po izteku odpovednega roka in po izteku bolniškega staleža koristila letni dopust, ko je prišla na delo za 4 ure dnevno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. S sprejemom sanacijskega programa še ni nastopil poslovni razlog. Tožena stranka ni trdila, da je v celoti odpadla potreba po delih krivljenja robnikov in narez in peskanju robnikov. Tožena stranka je za tožnico preverila možnost zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu in ugotovila, da nobeno novo sistemizirano delovno mesto ne ustreza preostali delovni zmožnosti tožnice. Tožnica tudi ni podala trditev o drugem ustreznem delovnem mestu po novi sistemizaciji. Tožena stranka ponovno trdi, da v času, ko je začela postopek za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnica ni bila starejša delavka. Neresnična je trditev tožnice, da se ji je delovno razmerje ponovno vzpostavilo, ker je prihajala na delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 956/2011 z dne 6. 1. 2012 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 55/2010 z dne 13. 7. 2011 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo (pritožba jih niti ne konkretizira), da je dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 2. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo. Ugotovilo je, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podana v roku iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje 21. 1. 2010, zato odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 9. 2. 2010, ni bila prepozna. Ugotovilo je, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bila nezakonita iz razloga, ker jo je tožena stranka izdala kot starejši delavki. Tožnica na dan odpovedi 9. 2. 2010 še ni dopolnila 53 let in 4 mesece, zato ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka. Ugotovilo je, da je bil v odpovedi navedeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan, ker je bilo delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica po pogodbi o zaposlitvi, ukinjeno ter da je tožena stranka preverila možnosti zaposlitve, vendar možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu v okviru zdravstvene sposobnosti tožnice ni bilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe še dodaja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala pravočasno. Za oceno pravočasnosti obravnavane odpovedi je bistveno stališče sodne prakse, da glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu šestmesečni odpovedni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele takrat, ko delodajalec od Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Ker je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, ki je invalid, ugotovitev, da mu drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, pred to ugotovitvijo, ki jo poda komisija, ni razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je torej rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov začel teči šele tedaj, ko je tožena stranka prejela mnenje pristojne Komisije z dne 21. 1. 2010. Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala 9. 2. 2010, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana prepozno.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnica kot starejša delavka uživala posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR. Posebno varstvo delavcu je zagotovljeno, če je v skladu z določbo 114. člena ZDR v zvezi z 201. členom in 236. členom ZDR delavec izpolnil starostni pogoj ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne šele ob prenehanju delovnega razmerja. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (leta 2010) je zaradi postopnega zviševanja starosti, ki opredeljuje starejše delavke, takšen status pridobila oseba, ki je dopolnila 53 let in 4 mesece (236. člen ZDR). To starost je tožnica dopolnila 12. 5. 2010. Ob podaji sporne odpovedi oziroma pred njeno vročitvijo tožnica tako še ni bila stara 53 let in 4 mesece, kar pomeni, da starostnega pogoja v skladu z določbo 114. člena v zvezi z 201. členom in 236. členom ZDR ni izpolnila, zato ji posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot starejši delavki ni bilo zagotovljeno.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni postopala v skladu z zakonom in podjetniško kolektivno pogodbo v zvezi s programom razreševanja presežnih delavcev. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta, nova pogodba o zaposlitvi pa ji ni bila ponujena, ker tožena stranka zanjo ni imela ustreznega delovnega mesta.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je kljub ukinitvi delovnega mesta še vedno obstajala potreba po delu tožnice, ker je A.A. opravljala delo na istem stroju, na katerem je predhodno delala tožnica. V primeru, ko delodajalec delovno mesto ukine, to ne pomeni nujno, da naloge tega delovnega mesta ne obstajajo več (delodajalec jih lahko npr. razporedi med druge delavce...). Tožena stranka je s spremembo sistemizacije na novo določila delovna mesta z opisom del in nalog in pogoji za zasedbo. Delavka A.A. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „narez in obdelava materiala“, za katerega je izpolnjevala vse pogoje za zasedbo. Delovno mesto ni identično delovnemu mestu tožnice „krivljenje robnikov ter narez in peskanje robnikov“, čeprav se opravila tudi deloma pokrivajo. Dejansko ni odpadla v celoti potreba po delu krivljenje robnikov in narez in peskanje robnikov in je ta dela še naprej opravljala delavka A.A. v okviru novo sistemiziranega delovnega mesta, vendar je imenovana delavka opravljala tudi druga dela.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka tožnici ni odpovedala veljavne pogodbe o zaposlitvi, temveč pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006.V odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2010 ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila 18. 3. 2009, temveč prejšnja pogodba o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za očitno napako v datumu pogodbe, saj je pogodba o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006 prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009 in torej ni dvoma, da je bila odpovedana nazadnje sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožbeno zavzemanje, da se je tožnici ponovno vzpostavilo delovno razmerje za nedoločen čas, ker je nadaljevala delovno razmerje po 16. 6. 2010. Tožena stranka je ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR, ki nalaga delodajalcu varstvo delavca v času, ko je ta nezmožen za delo. Ker je bilo z odločbo ZZZS z dne 13. 7. 2010 dokončno odločeno, do kdaj je tožnica začasno nezmožna za delo, tožnica toženi stranki ne more očitati, da je ni pravočasno odjavila iz zavarovanj.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo. Posledično je utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne (360. člen ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).