Jedro

Čeprav v izvršilnem naslovu - plačilnem nalogu ni določen način preračunavanja tuje valute v slovenski tolar, je tak izvršilni naslov vseeno primeren za izvršbo, ker je določljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v razmerju do upnice M.A. in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim slepom zavrglo predlog za izvršbo. Proti sklepu se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila upnica M.A., ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je Okrajno sodišče v Domžalah pod opr. št. Pl 2/2000 izdalo sklep, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo plačilnega naloga v obliki, kot je bil sestavljen. Odločba je postala pravnomočna. Pritožiteljica je prepričana, da bi moralo na pomanjkljivosti vložene mandatne tožbe opozoriti že sodišče pred izdajo plačilnega naloga in od upnikov zahtevati, naj vlogo popravita ali dopolnita. Ker tega ni storilo, bi moralo izvršilno sodišče upoštevati pravnomočno odločbo. Če je ta v nasprotju z zakonom, bi moralo nepravilnost odpraviti v izvršilnem postopku. Pritožba je utemeljena. Čeprav v izvršilnem naslovu - plačilnem nalogu z dne 23.5.2000, opr. št. Pl 2/2000 ni določen način preračunavanja tuje valute v slovenski tolar, je takšen izvršilni naslov vseeno primeren za izvršbo (1. odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), ker je določljiv. Vrhovno sodišče RS je na občni seji 14.12.1995 sprejelo pravno mnenje, po katerem gre upniku pravica, da v primeru, če med strankama pri denarni obveznosti z valutno klavzulo ni govora o uporabi določenega tečaja tuje valute in je v izpolnitvenem kraju več pooblaščenih bank z različnimi tečaji tujih valut, sam izbere menjalniški tečaj v kraju plačila in ob času plačila terjatve, torej tudi prodajni tečaj (Pravna mnenja VSS II/1995, stran 9). Pravico izbiro tiste banke v kraju izpolnitve, ki je zanj najugodnejša, ima upnik tudi v izvršilnem postopku (prim. s sodbo II Ips 560/95). Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 1. odstavek 21. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo glede upnice M.A. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ). V zvezi s pravilno interpretacijo sintagme "zakonite zamudne obresti" v konkretnem primeru pa pritožbeno sodišče dodaja, da jo je treba razlagati tako, da dolžnica dolguje obresti po obrestni meri, ki je v skladu z zakonom. Ker, kot je pravilno ugotovilo že samo sodišče prve stopnje, to v primeru denarne terjatve, izrežene v tuji valuti, niso obresti po obrestni meri, kot jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS št. 45/95), pride v poštev le analogna uporaba 3. odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem velja med posamezniki obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled.