Jedro

Ker tožnik stvari ni točno opredelil, saj zahteva od tožencev izročitev perila, plavih oblek, srajc, sivega in rjavega plašča ter čevljev črne in rjave barve, bi lahko prišlo v morebitni izvršbi do dvomov, kaj morata toženca izpolniti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi z dne 27.1.2011 sklenilo, da se zavrže tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem sta mu toženca dolžna izročiti njegove predmete: perilo, 3 plave obleke št. 50, 10 srajc št. 41, siv plašč, rjav plašč, en par čevljev salonarjev črne barve št. 41, en par čevljev zimskih rjave barve št. 41, vse v roku 3 dni, sicer se tožencema v nasprotnem primeru izreče denarna kazen oziroma se podrejeno začasna odredba izvrši tako, da sodni izvršitelj navedene stvari odvzame tožencema ali komu drugemu, ki jih je voljan izročiti izvršitelju. Primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na izročitev osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti temu sklepu je tožnik vložil pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse dovoljene pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa. Kar se tiče opredelitve predmetov, jih je tožnik opredelil tako, kot jih povprečen moški lahko opredeli. Tožnik je pet let preživel na prestajanju kazni zapora, njegove obleke niso kakšnih posebnih znamk, zato je taka opredelitev oblačil, kot jo vsebuje predlog, povsem običajna. Tožnik je živel z drugotoženko v stanovanju svoje matere pred prestajanjem zaporne kazni in je nato posest na stanovanju pridobil prvotoženec. Zato je povsem jasno, da je tožnik imel osebne predmete, ki so sedaj v posesti tožencev. Kdo jih ima in kje, pa ne more vedeti, to pa ne pomeni nesklepčnosti njegovega zahtevka. Tožnik meni, da je izpolnil zakonske pogoje, ki so potrebni za izdajo začasne odredbe. Svoje predmete lahko opiše tako, kot jih lahko in tako, kot so opisani, so povsem dovolj prepoznavni in jasni ter se jih da ločiti od drugih stvari, ki se jih na mestu, kjer je tožnik prebival, tudi zlahka najdejo in izročijo. V dopolnitvi pritožbe tožnik kot bistveno navaja, da je osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, enako kot druge dokumente, vedno imel ob sebi v ročni usnjeni torbici. Ta je ob aretaciji ostala doma, zato zahteva, da se mu dokumenti vrnejo, saj nima denarja za njihovo odjavo in izdelavo duplikatov.

S sklepom z dne 10.2.2011 je sodišče prve stopnje tožnika kaznovalo z denarno kaznijo 100,00 EUR in mu naložilo, da jo mora plačati v roku 30 dni od prejema sklepa.

V pritožbi proti temu sklepu tožnik navaja, da je denarna kazen najmanj, kar je pričakoval, po njegovi dopolnitvi pritožbe na sklep, s katerim se je zavrgel predlog za izdajo začasne odredbe. Pričakoval je opravičilo sodnice ter izdajo začasne odredbe. Ponavlja, da se njegova premična lastnina nahaja na naslovu stalnega prebivanja ter da ima po 33. členu Ustave RS pravico do lastnine.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sklepu z dne 27.2.2011: Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na izročitev tožnikovih predmetov (perilo, obleka in obutev) oprlo na ugotovitev, da je predlog v tem delu nepopoln, ker tožnik zahteva od tožencev izročitev predmetov, ki jih določno ni opredelil tako, da bi jih bilo mogoče ločiti od generičnih stvari iste vrste. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča, da je predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu formalno pomanjkljiv (108. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tožnik namreč zahteva izročitev svojih oblačil in obutve, torej individualno določenih stvari, ki morajo biti opredeljene tako, da jih je nedvomno možno ločiti od drugih istovrstnih stvari. Potrebno je poudariti, da ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku, na podlagi določbe 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Ker tožnik stvari ni točno opredelil, saj zahteva od tožencev izročitev perila, plavih oblek, srajc, sivega in rjavega plašča ter čevljev črne in rjave barve, bi lahko prišlo v morebitni izvršbi do dvomov, kaj morata toženca izpolniti. Če sodišče oceni, da je vloga nepopolna, zahteva od vložnika, da jo popravi ali dopolni v skladu z določbo 1. odstavka 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju s citirano določbo, ko je predlog v obravnavanem delu zavrglo s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 108. člena ZPP, ker je nepopolno vlogo vložil odvetnik. Očitno je prezrlo, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-200/09-14 z dne 20.5.2010 razveljavilo 2. odstavek 108. člena ZPP, ker je ugotovilo, da to določilo prekomerno in nedopustno posega v ustavno pravico do sodnega varstva. Vendar je pritožbeno sodišče dolžno obravnavni sklep preizkusiti le v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ). Če je stranki zaradi zavrženja tožbe oziroma predloga odvzeta pravica do meritorne odločitve, je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Tožnik v pritožbi navedene kršitve ni uveljavljal, zato je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Kar se tiče ustavne pravice do sodnega varstva in na tej podlagi pravice do meritorne odločitve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel tožnik v pritožbenem postopku možnost uveljavljati navedeno kršitev postopka, pa je ni, poleg tega pa v pritožbi izrecno zatrjuje, da poprava predloga sploh ni mogoča, ker tožnik predmetov drugače ne more opisati. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da z odločitvijo sodišča ni bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva, ki jo uresničuje neposredno na podlagi ustave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe (272. člen ZIZ) v delu, ki se nanaša na izročitev osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja, pravilno uporabilo materialno pravo. Po tej določbi je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V obravnavanem delu je predlagana začasna odredba t.i. regulacijska začasna odredba. Tudi za izdajo takšne odredbe je prvi pogoj, da tožnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve do tožencev. Tožnik z vrnitveno tožbo zahteva od tožencev izročitev predmetov, ki jih našteva v tožbenem zahtevku, med ostalim tudi izročitev osebne izkaznice (ne pa tudi vozniškega dovoljenja), kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 17.1.2011. V skladu z določbo 92. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ morajo biti izpolnjeni sledeči trije pogoji, da lastnik uspe s svojim vrnitvenim zahtevkom: 1. stvar, katere vrnitev zahteva, mora biti individualno določena tako, da ne more biti dvoma za katero stvar gre, 2. tožnik mora dokazati, da je lastnik stvari in 3. tožnik mora dokazati, da se zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik doslej niti kot verjetno ni izkazal, da se zahtevana osebna dokumenta nahajata bodisi pri prvotoženi bodisi pri drugotoženi stranki. Tudi v pritožbi se sklicuje zgolj na to, da je v stanovanju, preden je šel na prestajanje zaporne kazni, imel osebne predmete, kdo jih ima in kje so, pa da sedaj ne more vedeti. Navedena dejstva, da sta oba osebna dokumenta v dejanski oblasti tožencev, pa mora zatrjevati in nato v pravdi dokazati tožnik.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 27.1.2011 na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Glede pritožbe proti sklepu z dne 10.2.2011: Sodišče prve stopnje je kaznovalo tožnika z denarno kaznijo 100,00 EUR zaradi žalitve sodišča. Pritožnik takšno odločitev zavrača zgolj s trditvami, da so bile njegove navedbe v predlogu upravičene ter da je sam pričakoval od sodišča opravičilo, ne pa denarne kazni. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da so podani pogoji za izrek denarne kazni na podlagi 1. odstavka 109. člena ZPP. Tožnik je namreč v vlogi z dne 7.2.2011 zapisal nekatere trditve, ki nedvomno pomenijo žalitev sodišča in močno prestopajo mejo, ki bi tožnikove izjave morebiti lahko uvrstila v okvir kritike sodne odločitve. Tožnikove izjave, ko označi sodno odločbo kot „izdelek“ in se sprašuje, če je v tej deželici še kdo normalen, ko ugotavlja, da sodnica očitno in brez sramu namiguje na njegovo bebavost, nadalje da sodnica „veleumno“ ugotavlja in končno, da mu „soli pamet in filozofira“, so izjave, ki izražajo močan prezir do sodišča in pomenijo sramotitev prizadetega sodnika.

Pritožnik ne izpodbija konkretno tudi višine izrečene denarne kazni, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo sklep tudi v tem delu ter ugotovilo, da je glede na vse okoliščine zadeve (zelo žaljivo izražanje tožnika, slabo premoženjsko stanje) izrečena denarna kazen primerna in v skladu z določbo 11. člena ZPP. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.