Jedro

Zakonodajalec je položaj občine kot lokalne samoupravne skupnosti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja iz 82. člena ZVO uredil tako, da je v petem odstavku 84. člena ZVO-1 določil, da ministrstvo pošlje izdano okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena tega zakona pristojni inšpekciji in občini, na katere območju se nahaja naprava (za katero je dovoljenje izdano). Dejstvo, da zakon določa, da se odločba pošlje (ne pa vroči) določenemu organu oziroma subjektu, pomeni, da takšnega organa oziroma subjekta ne šteje za stranko v upravnem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetniški družbi vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, ki jo je revidentka vložila zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor z dne 8. 3. 2010. Z navedenim sklepom je ministrstvo zavrglo njeno pritožbo zoper okoljevarstveno dovoljenje z dne 30. 11. 2007, izdano družbi A.A., za vnos 25.000 kubičnih metrov zemeljskega izkopa na v dovoljenju določena zemljišča v k. o. ..., ker jo je vložila neupravičena oseba.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih sklepih med drugim tudi Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali ima lokalna samoupravna skupnost v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja glede na materialnopravna določila Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) položaj stranke oziroma osebe, katere interesi so z izdajo okoljevarstvenega dovoljenja lahko prizadeti. Navaja, da meni, da „gre lokalni skupnosti priznati status stranke v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, saj so lahko njeni interesi prizadeti oziroma je lahko prizadet javni interes glede na relevantne določbe ZVO-1.“ Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje, ki se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbo 73. člena ZVO-1, čeprav gre za okoljevarstveno dovoljenje za druge naprave iz 82. člena ZVO-1, napačno uporabilo materialno pravo, saj „bi bil pravni interes revidentke podan na podlagi določil petega odstavka 84. člena ZVO-1, kajti ni logično, da bi se po eni strani lokalni skupnosti odločba vročala, če naj skupnost ne bi imela nobenega pravnega interesa.“

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, kot ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pomembno pravno vprašanje je treba presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi določbe 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) gre za pomembno pravno vprašanje, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih inštitutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009, obe z dne 9. 4. 2009). Prav takšno vprašanje pa v obravnavani zadevi izpostavlja tudi revidentka, ker očitno izhaja iz napačne domneve, da določba petega odstavka 84. člena ZVO-1 upravnemu organu nalaga, da odločbo o izdanem okoljevarstvenem dovoljenju vroči tudi občini.

8. Zakonodajalec je položaj občine kot lokalne samoupravne skupnosti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja iz 82. člena ZVO uredil tako, da je v petem odstavku 84. člena ZVO-1 določil, da ministrstvo pošlje izdano okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena tega zakona pristojni inšpekciji in občini, na katere območju se nahaja naprava (za katero je dovoljenje izdano). Dejstvo, da zakon določa, da se odločba pošlje določenemu organu oziroma subjektu, pomeni, da takšnega organa oziroma subjekta ne šteje za stranko v upravnem postopku.

9. V pravni teoriji in praksi namreč ni sporno, da se upravni akt, izdan v upravnem postopku, strankam postopka vroča, pošilja pa se (kadar zakon ali drug predpis tako določa) tistim organom oziroma subjektom, ki niso stranke v postopku oziroma ki z zadevo, ki je predmet postopka, niso v neposrednem pravnem razmerju. Vročitev odločbe je dejanje v postopku, ki ima po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razne pravne posledice, od začetka teka roka za pritožbo pri osebi, ki ni bila udeležena v postopku kot stranski udeleženec (drugi odstavek 229. člena ZUP), do nastopa izvršljivosti (drugi in tretji odstavek 224. člena ZUP). Pošiljatev, to je dostava odločbe brez vročitve, pristojnemu inšpekcijskemu organu oziroma občini, po mnenju Vrhovnega sodišča takšnih posledic nima niti po določbah ZUP niti po določbah ZVO-1. Da gre pri uporabi izraza „pošlje“ za zavestno zakonodajalčevo ločevanje od uporabe izrazov, ki se nanašajo na inštitut vročitve, na primer jasno izhaja iz prvega odstavka 69. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki določa: Odločba, izdana v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, se investitorju in drugim strankam v postopku vroči z vročilnico, v skladu s predpisom o splošnem upravnem postopku, ter pošlje vsem pristojnim soglasodajalcem, ki so dali soglasje, pristojnemu upravnemu organu za prostorske zadeve tiste občine, na katere območju naj bi se izvedla gradnja, ter pristojnemu gradbenemu inšpektorju. Gre za določbo, ki se nanaša na pravno področje, ki je po vsebini zelo sorodno okoljevarstvenemu, zato ni razlogov za (revizijsko) sklepanje, da je bilo s petim odstavkom 84. člena ZVO-1 pravzaprav mišljeno vročanje odločbe občini kot (na podlagi ZVO-1 priznanemu) stranskemu udeležencu v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

10. Ker po navedenem že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 84. člena ZPO-1 jasno izhaja, da zakon v tej določbi ne odreja vročanja, temveč le pošiljatev okoljevarstvenega dovoljenja pristojnemu inšpekcijskemu organu in občini, na območju katere leži naprava, na katero se dovoljenje nanaša, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski določbi sledila, ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje.

11. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).