Jedro

Po določilu 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) se pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in z odločbo državnega organa. Prvotožena stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi sodne odločbe v zapuščinskem postopku in se na tej podlagi vpisala v zemljiško knjigo. Zato ji ni mogoče očitati slabe vere, zlasti še, ker tožnik od prejema sklepa o dedovanju v januarju 1986, do prodaje sporne parcele drugotoženemu v januarju 1991, proti prvotoženi stranki ni vložil tožbe na ugotovitev njegove lastninske pravice in na izbris zemljiškoknjižnega vpisa prvotožene stranke ter ni predlagal zaznambe spora v zemljiški knjigi (paragrafi 68 do 71 pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah z dne 1.6.1930). Drugotoženi je pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla in je po določilu 33. člena ZTLR postal stvarnopravni lastnik sporne nepremičnine z vpisom v zemljiško knjigo, Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da ni vedel za tožnikovo pogodbo in se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje, je sporno parcelo kupil v dobri veri, da je prvotožena stranka lastnica. Že po starih zemljiškopravnih pravilih je veljalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo (po že navedenih paragrafih pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah, saj pa po četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK, Ur.l. RS št. 33/95), ki je varovalo tiste, ki so se zanesli na njene podatke in je določalo, da dobroverni kupci ne morejo trpeti škodljivih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pod 2. in ugotovilo, da je veljavna pogodba z dne 13.10.1977, ki sta jo sklenila kupec T. G. in prodajalec, sedaj pokojni J. Ž., za parc. št... njiva, v izmeri 3951 m2, vpisano pri vl.št... k.o..., za ceno 15.000,00 takratnih dinarjev. Zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik pod 1. zahteval ugotovitev, da ni veljavna kupna pogodba z dne 29.1.1991, ki je bila prijavljena za odmero davka dne 27.2.1991 in odobrena po občinskem javnem pravobranilcu dne 6.2.1991; ter pod 3. nalog drugotoženi stranki, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice v korist tožnika, sicer jo bo nadomestila sodba. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in drugotoženca in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka v 1. in 3. točki je pravočasno vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, tako da se v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, razveljavitev zavrnilnega dela obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem je podana bistvena kršitev po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker sodišče druge stopnje povzema ugotovitev, da je bila prvotožena stranka dobroverna lastnica, čeprav je v spisu izjava, s katero je tožnik dne 11.6.1982 v zapuščinskem postopku uveljavljal lastninsko pravico, čeprav je bil občinski javni pravobranilec na zapuščinski obravnavi, ko je bilo jasno predstavljeno, da je tožnik pok. Ž. plačal parcelo in jo dobil v posest, in čeprav je Občina L. na dražbi prodala vse parcele pok. Ž., razen sporne, ki jo je prodala šele v letu 1991. Tudi vpis prvotožene stranke v zemljiško knjigo je bil izraz njene slabe vere, prodaja parcele naprej pa je bila sklenjena z goljufivim namenom. Prvotoženi stranki očita, da je drugotoženca prevarala, v kolikor tudi ta ni bil v slabi veri. Revident še navaja, da si ugotovitev veljavnosti pogodbe z dne 13.10.1977 med njim in pok. Ž. ter ugotovitev veljavnosti pogodbe z dne 19.1.1991 med toženima strankama, nasprotujeta. Če je prve pogodba veljavna, potem ji vpis v zemljiško knjigo ni vzel veljavnosti in je naslednja pogodba izpodbojna. Drugotoženi deli usodo prvotožene stranke, ki je vedela za tožnikovo uveljavljanje lastninske pravice na parceli, pa jo je kljub temu prodala, da bi s prodajo pridobila dodatna sredstva. Ker je torej prvotožena stranka delovala z zvijačnim namenom, ima toženec pravico izpodbijati pogodbo in sodišči ne ravnata prav, ko dopuščata tako ravnanje prvotožene stranke. Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP poleg strank vezano tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da je prvotožena stranka postala lastnica sporne parcele na podlagi sodne odločbe, to je sklepa o dedovanju z dne 3.12.1985, in da se je vknjižila v zemljiško knjigo, - da je prvotožena stranka prodala sporno parcelo dne 29.1.1991 drugotožencu ter da se je drugotoženi vpisal v zemljiško knjigo in je tudi dejansko prevzel v posest sporno parcelo, - da tožnik na to ni reagiral in od sprejema sklepa o dedovanju dne 13.1.1986, vse do 11.5.1994 ni izpodbijal vpisa v zemljiško knjigo in lastninske pravice tožene stranke na nepremičnini. Glede na to sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Po določilu 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) se pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in z odločbo državnega organa. Prvotožena stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi sodne odločbe v zapuščinskem postopku in se na tej podlagi vpisala v zemljiško knjigo. Zato ji ni mogoče očitati slabe vere, zlasti še, ker tožnik od prejema sklepa o dedovanju v januarju 1986, do prodaje sporne parcele drugotoženemu v januarju 1991, proti prvotoženi stranki ni vložil tožbe na ugotovitev njegove lastninske pravice in na izbris zemljiškoknjižnega vpisa prvotožene stranke ter ni predlagal zaznambe spora v zemljiški knjigi (paragrafi 68 do 71 pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah z dne 1.6.1930). Drugotoženi je pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla in je po določilu 33. člena ZTLR postal stvarnopravni lastnik sporne nepremičnine z vpisom v zemljiško knjigo. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da ni vedel za tožnikovo pogodbo in se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje, je sporno parcelo kupil v dobri veri, da je prvotožena stranka lastnica. Že po starih zemljiškopravnih pravilih je veljajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo (po že navedenih paragrafih pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah, sedaj pa po četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK, Ur.l. RS št. 33/95), ki je varovalo tiste, ki so se zanesli na njene podatke in je določalo, da dobroverni kupci ne morejo trpeti škodljivih posledic. Zato sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili, da je drugotoženec postal stvarnopravni lastnik kupljene nepremičnine in sta zavrnili tožnikov zahtevek na ugotovitev neveljavnosti njegovega pravnega posla. Posledica tega je tudi zavrnitev tožnikovega zahtevka, da mu mora drugotoženec omogočiti vpis (tožnikove) lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tudi v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah logično in razumljivo pojasnili, da je tožnik na podlagi kupoprodajne pogodbe s pok. Ž. lahko pridobil določene obligacijskopravne pravice in ima zato interes na ugotovitvi, da je njegova pogodba z dne 13.10.1977 veljavna. Gre za morebitne obligacijske zahtevke do tožene stranke, zato sta sodišči ugotavljali veljavnost tožnikove pogodbe in jo kljub resnim pomanjkljivostim šteli za veljavno, ker je bila realizirana. Seveda pa ti obligacijski zahtevki nimajo stvarnopravnih posledic, ki so absolutne narave in nastanejo z vpisom v zemljiško knjigo. Zato med delno ugoditvijo in delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka ni nasprotja, ki ga prikazuje revident. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora po določilu 386. člena ZPP sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba po določilu 393. člena ZPP zavrniti neutemeljeno revizijo.