Jedro

Ob zgoraj izpostavljenih dejanskih ugotovitvah je evidentno, da toženec tožnici na podlagi izvedenih del ničesar ne dolguje oziroma da ji je izvedena dela celo občutno preplačal. Posledično je tožničin tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje kot takšnega pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.279,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo zahtevek tožeče stranke (tožnice), s katerim je (preko zahtevanega vzdržanja relevantnega sklepa o izvršbi v veljavi) zahtevala, da ji tožena stranka (toženec) plača 70.243,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.2012 dalje in izvršilne ter pravdne stroške s pripadki, in (II.) odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh plačati tožencu 3.565,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadki.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter s predlogom, da naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, čeprav je tožnica grajala, da izvedenec ni popolno in strokovno opravil svojega dela, saj je sam povedal, da se do izvedbe in ocene določenih del ne zna izjasniti in da kvalitete vgrajenih materialov ni mogoče ocenjevati le z ogledom. Gre vsaj za cenitev del in vgrajenih materialov za elektro in vodovodne instalacije, kar je tožnica pravočasno grajala. V nadaljevanju pritožbe uveljavlja razloge v zvezi s končnim obračunom in primopredajo del in v zvezi s pravočasnostjo grajanja napak. Toženec je z nepravočasnim grajanjem napak preprečil, da bi postavljeni izvedenec lahko ustrezno in pravočasno ugotovil obseg del in količino vgrajenih materialov, saj se je objekt uporabljal ves čas (skoraj 7 let). Zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izpolnila svoje obveznosti. Do tega je sodišče prišlo s kršitvijo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po pogodbi in aneksih sta se dogovorila za celoto izvedbe del in ceno, toženec pa je s podpisom pogodbe potrdil predračune. Sodišče prve stopnje spregleda, da ni grajal izdanih računov, s čimer je v bistvu potrdil dodatna dela, ki presegajo dogovor po pogodbi, in jih je celo plačeval ter „barantal“ glede DDV. Toženec je bil sam svoj nadzorni organ. Vlogo je sprejel, ker je imel izkušnje z gradbeništvom, kar izhaja iz kazenske pogojne obsodbe na prvi stopnji sojenja. Pričevanje A. K. (tožnikove partnerke) ne more igrati nobene vloge, saj ni sodelovala pri pogodbi, naročanju in izvedbi del. Zmotno pa je ocenjeno pričanje V. R., ki je v zadevi sodeloval. Ostala pričanja so brezpredmetna. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnica izpolnila obveznosti po pogodbi z dodatnimi deli in da je toženec dolžan izpolniti svoj del obveznosti s plačilom izdanih računov. Sodišče je spregledalo posojilo v višini 15.000,00 EUR, kar dokazuje, da toženec ni razpolagal z zadostnim denarjem, po drugi strani pa je s tem pripoznal količino del in njihov znesek po računih.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je navajal, da je izvedenec izpostavljene postavke tožnici priznal, da je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo glede končnega obračuna in primopredaje ter grajanja napak in računov, da je posojilo toženec pojasnil in da, za razliko od zakonitega zastopnika tožnice, toženec ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je uveljavljani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je tako pavšalen, da že iz tega razloga ne more biti upošteven. Pravzaprav ni jasno, kaj želi tožnica z izpostavljanjem le nekaterih okoliščin v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke sploh doseči. Tožnica je sicer res predlagala angažiranje izvedenca za oceno vrednosti vgrajenih elektro in vodovodnih materialov ter vrednosti teh del in grajala zavrnitev predloga s strani sodišča prve stopnje, vendar v pritožbi ne graja utemeljenih razlogov sodišča prve stopnje, ki so v tem, da je pripombo v tej smeri podala prepozno in da je izvedenec upošteval cene iz tožničinih (vtoževanih)1 računov. Slednje pomeni, da je bil dokazni predlog nepotreben, saj tožnici ni mogoče prisoditi več kot le-ta vtožuje.

6. Pritožbeno sodišče pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno iz izpodbijane sodbe, ni podrobneje povzelo, je pa glavne ugotovitve sodišča prve stopnje (op. tiste, ki povsem zadoščajo za zavrnitev tožbenega zahtevka) v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - pravdni stranki, tožnica kot izvajalka in toženec kot naročnik, sta 5.1.2011 sklenili gradbeno pogodbo za izgradnjo kmetijsko gospodarskega poslopja, 11.1.2011 in 18.1.2011 pa še dva aneksa k tej pogodbi; - priloge k pogodbi so bili predračuni v skupni vrednosti 184.987,34 EUR z DDV (170.495,24 EUR brez DDV); - tožnica je dejansko izvedla dela v vrednosti 285.749,76 EUR (ni zajetega odbitka zaradi slabše kvalitete izvedenih del, so pa zajeta tudi izvedena dodatna dela) in ni vodila ustrezne gradbene dokumentacije (gradbeni dnevnik je bil zelo pomanjkljiv, knjige obračunskih izmer pa ni vodila), medtem ko toženec ni zagotovil ustreznega nadzora nad gradnjo; - tožnica je tožencu obračunala z (ustreznimi) računi (brez DDV) dela v višini 385.404,94 EUR; - tožnica je od toženca na transakcijski račun prejela 315.161,00 EUR (15.000,00 EUR je bilo premostitveno posojilo) in v izročeni gotovini (V. R.) še 271.500,00 EUR.

7. Ob zgoraj izpostavljenih dejanskih ugotovitvah je evidentno, da toženec tožnici na podlagi izvedenih del ničesar ne dolguje oziroma da ji je izvedena dela celo občutno preplačal. Posledično je tožničin tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje kot takšnega pravilno zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče se skladno z navedenim ni ukvarjalo s spornimi vprašanji v zvezi s primopredajo in končnim obračunom del ter grajanjem napak. Da naj bi toženec z negrajanjem napak preprečil izvedencu opraviti svoje delo, saj se je objekt medtem uporabljal, je lastno, osamljeno in neutemeljeno naziranje tožnice in nenazadnje še neupoštevna pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Podobno velja za (tudi sicer popolnoma pravno nerelevantno navedbo) o nepravnomočni kazenski obsodbi toženca. Kaj vse tožnica po pogodbi in aneksih ni izvedla, je podrobno ugotovljeno v izpodbijani sodbi, zato ni jasno, kako naj bi bil ob pravnem zaključku, da tožnica ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, kršen 8. člen ZPP, ki se nanaša na ugotavljanje dejstev. Ob dejanskih ugotovitvah glede vrednosti vseh opravljenih del morebitno negrajanje izdanih računov ne more imeti posledic, za katere se zavzema pritožba. Nihče namreč ne more biti zavezan k plačilu del, ki niso bila opravljena, pa čeprav ni grajal izdanih računov. V čem naj bi bili zmotno ocenjeni pričevanji A. K. in V. R. pritožba ne pojasni, zato tudi predmetni pavšalni pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je šlo pri izposoji zneska v višini 15.000,00 EUR za toženčev premostitveni kredit, kar sicer lahko smiselno dokazuje, da (v določenem trenutku) res ni razpolagal z zadostno količino denarja, vendar je iz ostalih dejanskih ugotovitev o plačilih toženca razvidno, da je šlo zares le za premostitveni kredit. Vsekakor pa predmetno ne more smiselno dokazovati, da je s tem ″pripoznal količino del in njihov znesek po računih″.

9. Ker drugih pritožbenih trditev zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter z v času vložitve tožbe veljavno Odvetniško tarifo po Zakonu o odvetniški tarifi. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora tožencu povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožencu se prizna 1.259,20 EUR za sestavo odgovora na pritožbo in 20,00 EUR materialnih stroškov. Tožencu niso priznani stroški materialni stroški v višini 2 % nagrade (25,18 EUR), saj lahko ti stroški znašajo največ 20,00 EUR.

1 Izvršba je bila vložena na podlagi konto kartice, ki ima podlago v izdanih računih.