Jedro

Čeprav je objekt izjave volje (zemljiškoknjižno dovolilo), ki jo želi tožnica izposlovati z zahtevkom, res nepremičnina, to ne pomeni, da gre za stvarnopravni spor (za spor o obstoju, prenehanju ali spremembi stvarnih pravic oziroma za spor o njihovem varstvu). Hipoteka namreč preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige (prvi odstavek 154. člena SPZ) in ne že z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Okrožno sodišče v Celju ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi in se zadeva odstopi v reševanje krajevno in stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani."

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je toženka postavila skupaj z odgovorom na tožbo.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da gre zato, ker tožnica od toženke s tožbenim predlogom zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris vknjižene hipoteke, za spor o stvarni pravici nepremičnini, za katerega je po določbi 57. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina. Ker gre za nepremičnino z območja Okrožnega sodišča v Celju, je ob zgoraj zavzetem stališču zavrnilo toženkin ugovor krajevne pristojnosti.

2. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se je zmotno oprlo na določbo 57. člena ZPP in ne na določbo 48. člena ZPP, ki določa splošno krajevno pristojnost sodišča po sedežu tožene pravne osebe, kar je po njenem vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Po pritožbenih navedbah gre v konkretnem primeru za spor iz pogodbenega razmerja, za katerega velja pravilo o splošni krajevni pristojnosti za pravne osebe. Dodala je, da tožnica s tožbo uveljavlja terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi sklenjene pogodbe, zato ne gre za spor o stvarni pravici. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dogovor pogodbenih strank o krajevni pristojnosti skladno z določbo 69. člena ZPP.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo pritrjevala zaključkom sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka ugovor krajevne pristojnosti podala pravočasno v odgovoru na tožbo (drugi odstavek 22. člena ZPP). V ugovoru se je sklicevala na pravila o splošni krajevni pristojnosti (48. člen ZPP) in na sporazum o krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani (69. člen ZPP)1. 6. Sodišče prve stopnje je presojo toženkinega ugovora krajevne pristojnosti skladno z drugim odstavkom 17. člena ZPP pravilno opravilo na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev, vendar je ta spor zmotno opredelilo kot spor o stvarni pravici v smislu določbe 57. člena ZPP.

Postavljeni tožbeni zahtevek zaradi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo izbrisa hipoteke je tožnica v tožbeni podlagi utemeljevala z navedbo, da je posojilojemalka poplačala toženkino posojilno terjatev po posojilni pogodbi z dne 14. 11. 2016. Tožnica se je po svojih trditvah za navedeno toženkino posojilno terjatev v tej pogodbi (s poroštveno pogodbo) zavezala kot solidarni porok in (s pogodbo o ustanovitvi hipoteke) kot zastavni dolžnik. Po tožbenih navedbah je bila v zavarovanje navedene terjatve na tožničini nepremičnini vknjižena hipoteka. Ob takšnih navedbah in postavljenem zahtevku pritožba utemeljeno opozarja, da gre v konkretnem primeru za spor iz pogodbe o ustanovitvi hipoteke, v katerem tožnica s tožbenim zahtevkom od toženke uveljavlja nedenarno obligacijsko terjatev ob stališču, da so izpolnjeni pogoji za izbris pogodbene hipoteke po določbi drugega odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Čeprav je objekt izjave volje (zemljiškoknjižno dovolilo), ki jo želi tožnica izposlovati z zahtevkom, res nepremičnina, to ne pomeni, da gre za stvarnopravni spor (za spor o obstoju, prenehanju ali spremembi stvarnih pravic oziroma za spor o njihovem varstvu). Hipoteka namreč preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige (prvi odstavek 154. člena SPZ) in ne že z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila.

Za spore s postavljenim tožbenim zahtevkom torej velja splošna krajevna pristojnost, v obravnavanem primeru po sedežu toženke, ki je v Ljubljani (48. člen ZPP).

7. Ker ne gre za spor o stvarni pravici ali za spor iz potrošniškega pogodbenega razmerja2, je krajevna pristojnost podana tudi na podlagi določb 69. člena ZPP, saj sta se stranki v pogodbi, iz katere izvira ta spor, dogovorili za krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani.

8. Sodišče prve stopnje je iz zgoraj nanizanih razlogov zmotno uporabilo določbo 57. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (relativna postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 366. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je izpodbijani sklep procesne narave, je za povrnitev stroškov pritožbenega postopka ključen končni uspeh (154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je zato pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Prim. 12. člen posojilne pogodbe z dne 14. 11. 2016 (priloga A2). 2 Zahtevek izvira iz pogodbe o ustanovitvi hipoteke, ki ne ustreza definiciji po 1. členu ZVPot, ki je veljal v času sklenitve te pogodbe (določba 51.a člena ZPP). Glede na tožbene navedbe o poslovnem sodelovanju med posojilojemalko in toženko prav tako ne gre za potrošniško posojilno pogodbeno razmerje (določbi prvega odstavka 1. člena ZPotK-1 in 9. točka 2. člena ZPotK-1, ki se za sporno posojilno pogodbo uporabljata na podlagi četrtega odstavka 99. člena sedaj veljavnega ZPotK-2). Tožnica se v tožbeni podlagi tudi sicer ne sklicuje, da bi šlo za potrošniško pogodbeno razmerje.