Jedro

Tožeča stranka, glede na način izbire, število doseženih točk (svojih in prijaviteljevih) ter svojo uvrstitev na prvo naslednje mesto za prejemniki sredstev, izkazuje pravni interes za tožbo.

Vprašanje (ne)izpolnjevanja posameznega razpisnega pogoja je treba presojati z vidika njegove vsebine oziroma namena, zaradi katerega je postavljen. V konkretnem primeru je strokovna komisija pravilno ugotovila, da je namen naslova identifikacija vlagatelja in možnost, da se z njim kontaktira, ter da je ta namen zaradi nesporne identifikacije in objavljenega sedeža prijavitelja dosežen tudi brez izrecne navedbe naslova na ovojnici vloge. Tožena stranka ima zato prav, ko ugotavlja, da navedena pomanjkljivost ne pomeni, da niso izpolnjeni razpisni pogoji, in da zato ni (bilo) podlage za zavrženje vloge. Pri tem pravilno opozarja na določbe 7. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog, ki se nanašajo na predložitev vloge in njene bistvene elemente, med katerimi ni naslova vlagatelja. Utemeljeno poudarja tudi, da je bila na enak način obravnavana enaka pomanjkljivost pisemske ovojnice pri drugem prijavitelju in da so bile torej vse vloge, ki so prispele na javni razpis, obravnavane enakopravno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Minister za delo je v postopku Javnega razpisa za spodbujanje razvoja socialnega podjetništva II v okviru 4. razvojne prioritete „Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti“ in 4.1. prednostne usmeritve „Enake možnosti na trgu dela in krepitev socialne vključenosti“ Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007 do 2013, na vlogo prijavitelja A. sprejel sklep, da se vlogi prijavitelja ugodi in da se mu odobrijo sredstva v skupni višini največ 299 982,95 EUR, pri čemer namenska sredstva EU predstavljajo 85%, namenska sredstva slovenske udeležbe pa 15% celotnih upravičenih javnih izdatkov za upravičene stroške projekta.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je postopek javnega razpisa vodila strokovna komisija, ki jo je imenoval Minister in ki je skladno z Uredbo o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba) izvedla odpiranje prejetih vlog in vodila zapisnik o odpiranju. Pri tem je ugotovila, da je prijavitelj pravočasno oddal popolno vlogo, oziroma jo je v prepisanem roku dopolnil. Komisija je vlogo ocenila na podlagi pogojev in meril iz razpisa. Končno oceno je oblikovala na podlagi povprečja treh podeljenih ocen ter na podlagi rezultatov ocenjevanja oblikovala predlog prejemnikov sredstev. Javni razpis je določal, da bodo za sofinanciranje predlagani projekti, ki bodo dosegli minimalni kakovostni kriterij 120 od vseh možnih točk oziroma 60% vseh možnih točk. Ker je skupna vrednost predlaganih projektov, ki so dosegli minimalni prag, presegla razpoložljiva sredstva, so imeli prednost projekti z višjim številom točk. V izbor so bile tako uvrščene vloge, ki so dosegle najmanj 138,33 točk. Prijavitelju je bilo skupaj dodeljenih 159,67 točk, zato je strokovna komisija predlagala, da se vlogi prijavitelja ugodi. Iz obrazložitve ocene sledi, da je ideja o ustanovitvi trgovine z živili za socialno ogrožene inovativna. Prijavitelj ustrezno opredeli potrebe glede razvoja dejavnosti, manj ustrezno pa je razdelan razvoj potreb in opredelitve konkurence (diskontnih akcij velikih trgovcev). Slabše je opredeljeno tudi pridobivanje ustreznih dovoljenj in prostora, kar povečuje tveganje za izvedbo projekta. Iz prijave ni razviden dogovor z dobavitelji hrane. Pozitivno pa je, da je sklenjen dogovor s trgovcem v zvezi z usposabljanjem na konkretnem delovnem mestu. Utemeljeni in ustrezni so tudi načrtovani stroški, razen stroškov razvojnega tima. Zato je bilo odločeno tako, kot sledi iz izreka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila njena vloga na javni razpis pravočasna in popolna. Po oceni strokovne komisije ji je bilo dodeljenih 138 točk, kar ni zadoščalo na uvrstitev tožeče stranke na seznam sedemnajstih prejemnikov sredstev, od katerih je bilo zadnjemu dodeljenih 138,33 točke. Tožeča stranka je bila s 138 točkami uvrščena na 18. mesto, zato je strokovna komisija predlagala, da se ne izbere. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbo zoper izpodbijani sklep, izdan prijavitelju, vlaga zato, ker je uvrstitev tožeče stranke na 18. mesto posledica nezakonite obravnave višje uvrščene vloge prijavitelja. Pravni interes tožeče stranke je izkazan najprej s tem, da gre pri vseh sklepih za isti postopek javnega razpisa, nato pa še s tem, da je izpodbijani sklep bistveno vplival na pravico tožeče stranke, da pridobi sredstva javnega razpisa. Uspeh tožeče stranke je namreč odvisen tudi od pravilne in zakonite obravnave ostalih prijaviteljev. V primeru izpodbijanega sklepa so bile kršene določbe javnega razpisa v takšni meri, da je to vplivalo na zakonitost sklepov in posledično na vrstni red prijaviteljev. Če bi se vloga prijavitelja obravnavala skladno s predpisi, bi bila tožeča stranka uvrščena na 17. mesto in bila s tem upravičena do sredstev.

V primeru vloge prijavitelja tožeča stranka meni, da vloga ne izpolnjuje niti formalnih pogojev za obravnavo in bi jo bilo zato treba zavreči. Priloga št. 3 – označba vloge izrecno zahteva, da mora prijavitelj na sprednji strani poštne pošiljke navesti polni naziv in naslov. Iz sprednje strani poštne pošiljke prijavitelja je razvidno, da na njej ni naslova prijavitelja. Iz poslovnega registra je razvidno, da prijavitelj ima naslov, zato za opustitev navedbe o naslovu ni razloga. Iz opombe strokovne komisije izhaja, da je tožena stranka pomanjkljivost ugotovila, vendar je vlogo obravnavala kot popolno, ker gre po njenem mnenju za nebistveno formalno pomanjkljivost in ne za kršitev 7. člena Uredbe. Takšno stališče je po mnenju tožeče stranke nezakonito, ker so formalne zahteve določene v Uredbi in javnem razpisu, pri čemer je vlagateljem zaradi pravilne označbe vloge namenjena posebna priloga št. 3, ki je prijavitelj ni upošteval. Zato je sprejem vloge prijavitelja v nadaljnjo obravnavo nezakonit in bi moral biti vloga zavržena v skladu z drugim odstavkom 7. člena Uredbe.

Tožena stranka sodišču na prvem mestu predlaga, da tožbo na podlagi tretjega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže. Tožbene navedbe glede pravnega interesa prereka ter se pri tem sklicuje na sklep naslovnega sodišča opr. št. I U 1874/2011 z dne 24. 5. 2012. Z izpodbijanim sklepom po mnenju tožene stranke ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke, njeni obveznosti ali pravni koristi, temveč o pravici prijavitelja. Zato ne gre za upravni akt, ki bi ga po določbah ZUS-1 tožeča stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu. O pravici tožeče stranke je bilo odločeno s sklepom št. 54400-41/2012/6 z dne 7. 8. 2012. Tožeča stranka s tožbo ne brani svojega pravnega interesa in ne izkazuje posega v svoj pravni položaj, saj se ugovori nanašajo na pravni položaj prijavitelja. Ta bi moral sam uveljavljati poseg v svoje pravice s tožbo v upravnem sporu, vendar prijavitelj tožbe ni vložil. Podrejeno tožena stranka prereka tudi ostale (vsebinske) tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru pojasnjuje pravno podlago za odločitev in opisuje potek postopka ter vsebino listin, ki so v upravnih spisih. Pojasnjuje tudi, zakaj je odločila, da se vloga tožeče stranke zavrne oziroma ne izbere. Pri tem poudarja, da je postopek z vlogo tožeče stranke, ki je bila ocenjena s 138 točkami, potekal skladno s predpisi in pogoji javnega razpisa ter da je sklep, ki ji je bil izdan, zakonit in pravilen.

Z navedbami tožeče stranke, da je bila njena uvrstitev na 18. mesto posledica nezakonite obravnave vloge prijavitelja, se tožena stranka ne strinja. Poudarja, da so vsi sklepi, ki jih izpodbija tožeča stranka, tudi sklep, izdan prijavitelju, pravilni in zakoniti in da je bil tudi postopek izpeljan zakonito, kar dokazujejo listine, na katere se sklicuje. Tudi se ne strinja z navedbami tožeče stranke, da je uspeh prijaviteljev odvisen od pravilne in zakonite obravnave vseh prispelih vlog. Uspeh posameznega prijavitelja je na prvem mestu odvisen od kvalitete njegove vloge.

Strinja pa se z navedbami tožeče stranke, po katerih je javni razpis v točki 7.1 Rok in način prijave določal, da je potrebno vlogo poslati ali oddati v zaprti ovojnici, ki mora biti označena s polnim nazivom in naslovom prijavitelja ter vidno oznako vloge, pa tudi, da se po določbah razpisa vloge, ki so nepravilno označene, ne obravnavajo in jih predstojnik tožene stranke s sklepom zavrže. Pri tem opozarja na drugi odstavek 7. člena Uredbe, ki glede predložitve vloge določa (le), da mora biti vloga predložena v zaprtem pisemskem ovitku, ovitek pa mora biti označen z navedbo javnega razpisa, na katerega se vloga nanaša. Strokovna komisija je pri pregledu pisemske ovojnice z vlogo prijavitelja ugotovila, da na ovojnici ni naveden naslov prijavitelja, kot je bilo zahtevano v javnem razpisu. Zato je zaprosila za dodatno strokovno mnenje. Nakar je bilo ugotovljeno, da ovojnica vsebuje večino zahtevanega ter da gre pri manjkajočem naslovu z ozirom na zahteve iz 7. člena Uredbe za nebistveno formalno pomanjkljivost. Takšno stališče je bilo sprejeto skladno z namenom javnega razpisa ter glede na namen, ki ga določa 66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in po katerem je naslov prijavitelja pomemben zaradi določitve identitete prijavitelja in zaradi učinkovite komunikacije organa s prijaviteljem. V konkretnem primeru je naslov prijavitelja kot njegov sedež registriran in kot takšen dostopen v uradnih evidencah. Podatke iz javnih evidenc organi v skladu s 139. členom in 175. členom ZUP pridobivajo sami. Tako je ravnala tudi tožena stranka in naslov pridobila sama, kar je bilo možno glede na vse ostale sestavine vloge, zlasti navedbo oziroma naziv prijavitelja na vlogi. Posledično je tožena stranka pisemsko ovojnico prijavitelja odprla in jo v nadaljevanju (pravilno) ocenila po pogojih in merilih razpisa. Enaka pomanjkljivost je bila ugotovljena tudi pri vlogi prijavitelja B., ki je bila obravnavana enako, kar dokazuje, da so bile vse vloge prijaviteljev obravnavane enakopravno.

Prijavitelj (A.) kot stranka z interesom na poziv sodišča, da poda odgovor na tožbo, ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča tožeča stranka glede na način izbire, nesporno število doseženih točk, svojih in prijaviteljevih, ter svojo uvrstitev na 18. in s tem prvo naslednje mesto za prejemniki sredstev, izkazuje pravni interes za tožbo iz razlogov, ki jih navaja v tožbi. Predlog tožene stranke, da tožbo zavrže, zato sodišče kot neutemeljen zavrača. Pač pa ima po presoji sodišča tožena stranka prav, ko vztraja pri izpodbijani odločitvi in ko navaja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

Na ovitku vloge prijavitelja, ki jo je dal na javni razpis, nedvomno in tudi nesporno manjka naslov prijavitelja. Spora tudi ni o tem, da na ta način ni v celoti in popolnoma zadoščeno zahtevam javnega razpisa, konkretno tistim iz točke 7.1, po katerih mora biti na ovitku vloge poleg polnega naziva prijavitelja naveden tudi njegov naslov. Sporno je, ali gre pri navedeni pomanjkljivosti za takšno nepravilnost, ki narekuje, da se vloga zaradi neizpolnjevanja pogojev razpisa oziroma kot nepopolna zavrže. Če se izhaja iz zahtev, ki jih vsebuje javni razpis, vloga pogojem javnega razpisa ne ustreza v celoti. Tudi ni nepomembno, da gre za formalno pomanjkljivost vloge. Ko gre za javni razpis in s tem za postopek, v katerem morajo imeti vsi udeleženci enak položaj, so namreč bistveni vsi razpisni pogoji, tudi formalni. Vendar pa je tudi pri presoji izpolnjevanja le-teh treba na vprašanje (ne)izpolnjevanje posameznega pogoja pogledati z vidika njegove vsebine oziroma namena, iz katerega je postavljen. Zato je imela v konkretnem primeru strokovna komisija prav, ko je izpolnjevanje obravnavanega pogoja iz razpisa presodila z ozirom na njegov namen. Pri tem je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je namen naslova identifikacija vlagatelja ter možnost, da se z njim kontaktira in da je ta namen v konkretnem primeru zaradi nesporne identifikacije in objavljenega sedeža prijavitelja dosežen tudi brez izrecne navedbe naslova na ovojnici vloge. To pa pomeni, da ima prav tožena stranka, ko ugotavlja, da navedena pomanjkljivost ne pomeni, da niso izpolnjeni razpisni pogoji, in da zato ni (bilo) podlage za to, da se prijaviteljeva vloga zavrže. Pri tem pravilno opozarja na določbe 7. člena Uredbe, ki se nanašajo na predložitev vloge in njene bistvene elemente in med katerimi ni naslova vlagatelja. Utemeljeno pa poudarja tudi, da je bila na enak način obravnavana enaka pomanjkljivost pisemske ovojnice pri drugem prijavitelju in da so bile torej vse vloge, ki so prispele na javni razpis, obravnavane enakopravno.

Čim pa je tako, je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.