Jedro

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu,ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. To pa je tisti trenutek,ko se je izgradnja telefonskega omrežja dejansko končala oziroma ko je tožeča stranka lahko izračunala končno ceno investicije in ne šele takrat, ko je tožeča stranka lahko izračunala končno ceno investicije in je šele takrat, ko je tožeča stranka dejansko izstavila končni obračun.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. I 977/97 z dne 15.10.1997, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 40.112,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 30.9.1994 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 630,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki nadaljne pravdne stroške v znesku 38.690,00 SIT, v roku petnajstih dni pod izvršbo. Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 338. člena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno rešilo temeljnega vprašanja, kdaj je bila končana izgradnja telefonskega omrežja v Kamniku. Od tega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma utemeljenost ugovora zastaranja. Prvostopno sodišče je zmotno štelo, da je bila gradnja zaključena na dan izdaje odločbe uporabnega dovoljenja (9.6.1993), kajti celotna gradnja je bila zaključena že koncem maja 1992 leta. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pogodbenim določilom (1. odst. 4. člena) priznalo tožeči stranki njen izdani obračun, ki bi moral biti izračunan na dan končane gradnje, ne pa po dveh letih kasneje (3.9.1994). Zastaranje teče od prvega dne po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, to pa je po stališču tožene stranke dne 18.9.1992 (iz predloženega zapisnika SDK je razvidno, da so bile končne situacije izvajalca del M. Telekoma za RNO omrežje izdane 17.9.1992, torej je dan izstavitve končnih situacij dan dokončanja gradnje), zato je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja tožene stranke neutemeljeno zavrnilo. Izdani končni obračun je v nasprotju s pogodbo, ker jemlje za osnovo le 4200 priključkov, glede na pogodbo pa bi moralo biti upoštevanih najmanj 5000 priključkov, čeprav je bilo dejansko izgrajeno 9400 priključkov. V obračun so vključeni tudi drugi objekti, ki presegajo sam predmet pogodbe, prav tako pa je tožeča stranka nepravilno revalorizirala vrednost celotnih investicij, medtem ko je v pogodbi določeno, da se bodo revalorizirali le prispevki naročnikov. Pritožba je utemeljena. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1. odstavku 361. člena določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zavzelo stališče, da je terjatev tožeče stranke nastala šele z dnem izstavitve končnega obračuna oziroma je šele z izdelavo tega obračuna (3.9.1994) tožeča stranka pridobila v skladu z osnovno pogodbo pravico terjati doplačilo h končni ceni izgradnje telefonskega omrežja. Zaključilo je, da zastaralni rok petih let do vložitve predloga za izvršbo dne 30.9.1997 še ni iztekel in je zato ugovor zastaranja tožene stranke štelo za neutemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in sicer zgoraj citirano določilo prvega odstavka 361. člena ZOR. Tožeča stranka je imela pravico terjati izpolnitev obveznosti, to je plačilo opravljene storitve (izgradnje telefonskega omrežja), že, ko je bila izgradnja telefonskega omrežja dejansko končana in ko je na podlagi njej izstavljenih računov lahko izračunala končno ceno investicije. Pritožba pravilno opozarja, da to izhaja tudi iz 1. odstavka 4. člena Pogodbe o sofinanciranju gradnje telefonskega omrežja v občini Kamnik, ki sta jo dne 6.12.1990 sklenila Sklad stavbnih zemljišč občine Kamnik in tožena stranka, kjer je navedeno, da se bodo vložena sredstva iz 2. člena te pogodbe revalorizirala tako, da se bo ob koncu izgradnje izračunala končna cena. Trenutek, ko se je izgradnja telefonskega omrežja dejansko končala (kar pa ne sovpada s trenutkom izdaje uporabnega dovoljenja) in ko je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik lahko izračunala končno ceno investicije ( to pa je najkasneje takrat, ko je Sklad stavbnih zemljišč občine Kamnik prejel zadnjo končno situacijo), je torej tisti trenutek, ko je zastaralni rok začel teči. Tega dejstva pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V tej smeri bo moralo dokazni postopek dopolniti, kar predlaga tudi tožena stranka v svoji pritožbi in šele nato odločiti, ali je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, na podlagi določbe 2. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.