Jedro

Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikovemu (očetovemu) ugovoru ugodilo in izdano začasno odredbo, s katero je (11. 3. 2015) očetu odvzelo pravico do stikov, razveljavilo. Upnica in dolžnik sta nekdanja partnerja, starša mladoletnih A. A. (roj. ...) in B. B. (roj. ...), ki sta s sodbo istega prvostopenjskega sodišča (P 3076/2008 – IV z dne 9. 6. 2010) zaupana v vzgojo in varstvo materi, oče pa mora zanju plačevati preživnino in ima določene redne stike.

2. Proti sklepu se upnica (mati) pritožuje, predlaga njegovo razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Oporeka izvedenskemu mnenju kliničnega psihologa C. C., na katerega se je sodišče oprlo, češ da ga je podal le na podlagi dokumentacije in razgovora z dolžnikom, ker naj se upnica vabilu ne bi odzvala. Temu nasprotuje in navaja, da je svojo odsotnost izvedencu opravičila in pojasnila. Opozarja, da je bil v postopku zaradi odločitve o vzgoji in varstvu obeh sinov leta 2009 angažiran izvedenec doc. dr. D. D., katerega mnenje se od izvedenca C. C. glede dolžnika kar precej razlikuje in zato dvomi v pravilnost slednjega. Tako je prejšnji izvedenec menil, da je oče nestanoviten in do otrok nezanesljiv ter predlagal prekinitev stikov, če bi se zanesljivo dokazala njegova odvisnost od alkohola. Sedaj pa drug izvedenec meni, da ima oče dobre mentalne potenciale in dovolj kapacitet za prepoznavanje potreb otrok. Dvomi, da se je v tako kratkem času mogoče osebnostno tako spremeniti. Izvedenčeva ugotovitev, da je oče načeloma do otrok dobronameren, je splošna, žal pa prihaja do odklonov, ki imajo lahko katastrofalne posledice, navaja pritožba. Meni, da bi moralo sodišče paziti na interese otrok in da bi moral izvedenec v vsakem primeru opraviti razgovor še z materjo in otrokoma.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit; sodišče prve stopnje v ugovornem postopku ni zagrešilo ne procesnih ne materialnopravih napak, dovolj zanesljivo oz. pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Odločalo in odločilo je pravilno upoštevajoč temeljno vodilo vseh postopkov, v katerih so prizadete pravice mladoletnih otrok, to je največja otrokova korist. 6. Skrb za največjo otrokovo korist narekuje poseg v obstoječ (veljaven) režim vzgoje, varstva ali osebnih stikov, ki jih ima otrok s staršem, s katerim ne živi, oziroma pogojuje začasno urejanje razmerij med starši in otroki samo v zelo nujnih primerih. To so izjemne situacije, ki zaradi svoje akutnosti ne dopuščajo odlašanja do odločitve, sprejete po rednem postopku z izvedbo vseh dokazov in jih je treba začasno urediti drugače, kot so urejene. Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.

7. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sprva sicer izdalo, ker je ocenilo, da je mati s svojimi navedbami izkazovala takšno nujnost. V ugovornem postopku pa je sodišče prve stopnje spoznalo, da te nujnosti ni oz. da ni potrebe, da bi se stike med sinovoma in očetom omejilo oz. celo ukinilo. Pritožbeno sodišče to oceno sodišča prve stopnje sprejema, saj je skrbno in jasno obrazložena ter je pritožbeni očitki ne omajejo.

8. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo tako na poročila Centra za socialno delo, na oceno izpovedb obeh strank, kot tudi na mnenje kliničnega psihologa C. C. Kljub temu, da njegovo mnenje ni popolno, saj dejansko še ni opravil razgovora z materjo in otrokoma, (česar sodišče ni prezrlo), gre za strokovno, dovolj temeljito in jasno ekspertizo glede očeta, ki je skupaj z drugimi dokazi sodišču prve stopnje zadoščala za odločanje o začasni odredbi, kjer velja – kot korektno pojasnjuje že sodišče prve stopnje – nižji dokazni standard, to je verjetnost (ko je nekaj ugotovljeno do te mere, da je bolj verjetno, da obstaja, kot pa da ne obstaja).

9. Ker se predlaga ukinitev stikov očetu, je odločilno, ali so na njegovi strani okoliščine, ki narekujejo (nujno, začasno) omejitev oz. ukinitev stikov. Če teh okoliščin ni, bile pa so zatrjevane, ni podlage za začasen poseg v obstoječo veljavno ureditev stikov. Ob tem velja poudariti, da je izvedensko mnenje sicer pomemben, ne pa edini dokaz. Kot že navedeno, je sodišče pridobilo še poročila CSD in tudi zaslišalo oba starša. Na podlagi vseh teh dokazov skupaj je ocenilo, in to pravilno, da je ugovor zoper izdano začasno odredbo utemeljen.

10. Zavrniti je treba očitke zoper mnenje izvedenca C. C., češ da je v prevelikem nasprotju z mnenjem izvedenca D. D. izpred sedmih let. Izvedenec C. C. ni govoril o kakšni popolni očetovi osebnostni spremenjenosti v tem časovnem obdobju, pač pa je menil, da oče postopoma napreduje, da je delal na svoji problematiki in da ima še dovolj kapacitet in da je ustrezno čustveno navezan na otroka ter da nima takih lastnosti, ki bi same po sebi pomenile ogrožanje otrok. Pritožbene navedbe s sklicevanjem na mnenje D. D., ki da je odsvetoval stike, če se potrdi očetova odvisnost od alkohola, so korektne v tem, da je povzet prav ta ključni pogoj, za katerega pa niti pritožba ne trdi, da se je izpolnil. 11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče upničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 151. čl. ZPP; stroški, nastali v zvezi z začasno odredbo, vedno delijo usodo vseh drugih stroškov postopka.