Jedro

Podpisana in ratificirana meddržavna pogodba v ničemer ne ovira ali onemogoča odločanja o zahtevkih vlagateljev za vračilo premoženja zadružne organizacije v skladu z določbami Zakona o zadrugah. Po navedenem zakonu se vrača premoženje zadružnih organizacij in med drugim tudi premoženje zadružnih zvez, za kar gre v navedeni zadevi. Iz listin v upravnih spisih je razvidna pravna kontinuiteta zadružnih podjetij, na katera je bilo preneseno oziroma vloženo obravnavano premoženje.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z delno odločbo navedeno v uvodu sodbe je Upravna enota Tolmin odločila, da mora zavezanka A. d.o.o. iz B. v 15 dneh po pravnomočnosti le-te upravičenki B. z.o.o. izročiti v last in posest nepremičnine s parc. št. 346/1, 347/1, 347/3, 347/4, 347/5, 347/6, 347/7, 347/8 in 347/8 doslej vpisane v vl. št. 305 k.o. B., kjer je vknjižena lastninska pravica na zavezanko (točka 1 izreka). S točko 2. izreka pa je odločila, da bo Okrajno sodišče v Tolminu po pravnomočnosti te odločbe izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Ugotovila je tudi, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). Navedeno odločbo je upravna enota z odločbo številka 464-3/1993 z dne 19.2.2009 izdano v obnovljenem postopku vzdržala v veljavi. Iz obrazložitve odločbe z dne 19.2.2009 izhaja, da je upravni organ na podlagi dokazov opravljenih v postopku končanem z izpodbijano odločbo in dokazov zbranih v obnovljenem postopku ugotovil, da ostaja dejansko stanje v izpodbijani delni odločbi z dne 11.7.2006 v celoti nespremenjeno. V zvezi s tem in na podlagi vseh dokazov izvedenih tudi v obnovljenem postopku ugotavlja, da predstavljajo nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe in na katerih je Okrajna zadružna zveza Tolmin zgradila objekte t.i. „stare mlekarne“, zadružno premoženje, ki je bilo po reorganizaciji zadružnih podjetij v letu 1965 dodeljeno gospodarski organizaciji C., pravni prednici enote D., in podjetja E., katerega pravni naslednik je družba F. d.d. Zagreb. Po presoji upravnega organa predlagatelj obnove v obnovljenem postopku ni uspel dokazati, da v odločbi z dne 11.7.2006 obravnavane nepremičnine niso prišle kot zadružno premoženje na sedanjega zemljiškoknjižnega lastnika in niti njegovih vlaganj vanje. Na podlagi ugotovitve, da je bila Okrajna zadružna zveza A. ukinjena in na območju poslovanja te zveze ni področne zadružne zveze, je upravičenka do vračila obravnavanih nepremičnin B. z.o.o. Iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe z dne 11.7.2006 izhaja, da je upravni organ z upoštevanjem v poročilu ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja z dne 27.1.2006 in dopolnitvah, ki se nanašajo na vlaganja družbe A. d.o.o. v objekt „stare mlekarne“ v B. ugotovil, da je zahtevek za denacionalizacijo pravočasno vložila B., da je predmet vračanja premoženje, ki spada med zadružno premoženje, ki se po določbah Zakona o zadrugah vrača, da so predmet izpodbijane delne odločbe le nepremičnine na levi strani ceste B. – C. in sicer „stara mlekarna“, v kateri se je in se še opravlja predelava mleka v mlečne izdelke in priprava mleka za prodajo na trgu in da je zavezanec za vračilo tega premoženja družba A. d.o.o., na katero je, pri obravnavanih parcelah, v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja upravni organ zaključuje, da je pravna podlaga za vrnitev premoženja podana v 68. v zvezi s 65. in 66. členom Zakona o zadrugah. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo številka 4903-26/06 z dne 5.11.2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke vloženo zoper odločbo Upravne enote Tolmin številka 464-3/1993 z dne 19.2.2009. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo Upravne enote Tolmin številka 464-3/1993 z dne 19.2.2009 in odločbo Upravne enote Tolmin številka 464-3/1993 z dne 11.7.2006 zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Po navajanju okoliščin in dejstev, iz katerih naj bi zatrjevane kršitve izhajale, navaja tudi, da so ji bile v dosedanjem postopku kršene ustavne pravice določene v 14., 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi tako, da odpravi odločbo z dne 19.2.2009 v delu, s katerim je delna odločba Upravne enote Tolmin z dne 11.7.2006 ostala v veljavi, odpravi delno odločbo z dne 11.7.2006 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 5.11.2009 in zavrne zahtevek vlagatelja B. z.o.o. za vračilo v last in posest nepremičnin s parc. št. 346/1, 347/1, 347/3, 347/4, 347/5, 347/6, 347/7, 347/8 in 347/9 vpisane v vl. 305 k.o. B.. Podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijane odločbe v delu s katerim je bilo vlagatelju zahteve ugodeno, odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožeča stranka zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedeni v obrazložitvi izpodbijanih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

B. z.o.o. vlagateljica zahtevka za vrnitev zadružnega premoženja, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Meni, da je bilo dejansko in pravno stanje pravilno ugotovljeno in da so tožbene navedbe neutemeljene. Ker sta Upravna enota Tolmin in Ministrstvo za okolje in prostor v ponovnem postopku odpravila pomanjkljivosti ugotovljene v sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 404/2007-15 z dne 16.11.2007, sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče zato sprejema utemeljitev podano v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe in v odločbah, s katerimi je le-ta postala dokončna. Zato sodišče ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa sodišče še dodaja: Vračanje zadružnega premoženja, predmet vračanja, kot tudi upravičenci za vrnitev zadružnega premoženja, je urejeno v določbah 65. in 66. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in nadaljnji – ZZad). Tožeča stranka, ki ni zavezanka za vrnitev nepremičnin, o katerih je odločeno z izpodbijano odločbo, se z odločitvijo ne strinja, ker meni, da ne gre za zadružno premoženje v smislu ZZad, temveč za premoženje (družbeno lastnino), ki je vključeno tudi v ratificirano meddržavno pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij (Uradni list RS št. 31/99 – Mednarodne pogodbe). Ker spadajo tudi obravnavane nepremičnine med to premoženje, meni, da o vračilu tega premoženja, ni mogoče odločiti, dokler niso rešena sporna meddržavna premoženjska vprašanja. Po zatrjevanju tožeče stranke pa sta upravna organa v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi bistveno kršila pravila upravnega postopka.

Iz izpodbijane delne odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je Kmetijska zadruga Tolmin z.o.o. dne 3.10.2002 svoj zahtevek glede nepremičnin, ki so predmet vračanja, umaknila. Dejstvo, da je navedena zadruga po tem še sodelovala v postopku ne more pomeniti kršitve določne v 2. točki 2. odstavka 237. člena ZUP kot bistvene kršitve pravil postopka, saj postopek ni več tekel na njeno zahtevo, pač pa na zahtevo B.. Ker z izpodbijano delno odločbo ni bilo odločeno o tistem delu zahtevka vlagateljev, ki je bil med postopkom umaknjen, tudi v tem delu niso podane v tožbi očitane kršitve pravil postopka. Tožbeni očitek, da upravni organ ni prekinil postopka, čeprav bi ga v skladu s pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, moral prekiniti, ni utemeljen. Sodišče tako v sodbi U 404/2007-15 ponovno ugotavlja, da navedena pogodba, ki jo je Državni zbor Republike Slovenije dne 14.12.1999 ratificiral določa, da se določbe te pogodbe nanašajo na razreševanje premoženjsko pravnih razmerij, ki so nastala pred in po vzpostavitvi državne neodvisnosti pogodbenic (1. člen). V 1. odstavku 2. člena pa je določeno, da imajo fizične in pravne osebe ene pogodbenice, ki so pridobile lastninsko in druge stvarne pravice na nepremičninah in premičninah na teritoriju druge pogodbenice, na teritoriju te pogodbenice enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi kot je zajamčeno domačim fizičnim in pravnim osebam. Določbe členov 6. do 11. pogodbe se nanašajo na pravne osebe z družbenim kapitalom in na pravne osebe, ki so imele družbeni kapital in so zaključile postopek preoblikovanja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in Zakonu o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe ali po Zakonu o pretvorbi društvenih poduzeča. Pogodbenici v skladu z veljavno zakonodajo in v skladu z določbami pogodbe urejata premoženjsko pravna razmerja pravnih oseb in drugih pravnih oblik. V skladu z navedenimi izhodišči predstavlja premoženje pravnih oseb, ki so imele status samostojne pravne osebe v eni od pogodbenic in ki so se na podlagi pozitivnih predpisov pripojile pravnim osebam v drugi pogodbenici ter tem pravnim osebam neodplačno prenesle svoje premoženje, kapital pridobljen in ustvarjen na teritoriju pogodbenice pred pripojitvijo. V 10. členu pogodbe pa je določeno, da pogodbenici soglašata, da obseg vloženih sredstev v pravnih osebah ugotovita Slovenska razvojna družba in Hrvatski fond za privatizaciju, ki ustanovita skupino strokovnjakov, sestavljeno iz enakega števila članov slovenske razvojne družbe in hrvatskog fonda za privatizaciju. Do določitve lastninskih deležev pa se začasno zaradi zaščite premoženja in nadaljevanja opravljanja dejavnosti ustanovi pravna oseba na teritoriju tiste pogodbenice, kjer je kapital. Ustanovitev pravne osebe se izvrši skladno s predpisi te pogodbenice, če z določbami pogodbe ni določeno drugače. Na temelju 11. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici Srg 2002/139 z dne 22.2.2002 ustanovljena in vpisana v sodni register družba A. d.o.o., ki jo je ustanovila Slovenska razvojna družba. Na to družbo je bil prenesen kapital ki je bil pridobljen in ustvarjen na teritoriju Republike Slovenije pred pripojitvijo k družbi F. iz Zagreba. Glede na vse navedeno podpisana in ratificirana meddržavna pogodba v ničemer ne ovira ali onemogoča odločanje o zahtevkih vlagateljev za vračilo premoženja Zadružne organizacije v skladu z določbami Zakona o zadrugah (Ur. l. RS, št 13/92, 7/93, 22/94, 35/96, 41/07 in 72/07 – ZZad). Ob tem sodišče še dodaja, da 68. čl. ZZad določa, da se premoženje iz 65. čl. zakona, upravičencem iz 66. čl. vrne oz. razdruži v skladu s predpisi o denacionalizaciji, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Ker pa ima Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 20/97, 65/98, 76/98, 60/00, 11/01, 54/02 in 18/05 – ZDen) glede na vsebino upravičenj, ki jih zagotavlja upravičencem do denacionalizacije, poseben položaj, saj so ta upravičenja po presoji ustavnega sodišča, ustrezno zavarovana s 33. čl. Ustave RS, je potrebno, kasnejše pravne akte, kolikor lahko vplivajo na denacionalizacijo, ocenjevati z navedenega ustavno pravnega vidika.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, iz katerih izhaja, da naj bi v konkretnem primeru šlo za družbeno lastnino in ne za zadružno lastnino, zaradi česar naj bi po mnenju tožeče stranke sploh obstajali pogoji za vračanje obravnavanega premoženja po ZZad. Pri tem se sklicuje na takratne predpise in Zakon o zadružnem delu iz leta 1976 ter organizacijske oblike, ki jih je le-ta določal in na podlagi katerega so bile tudi v konkretnem primeru izvedene statusne spremembe. Sodišče v zvezi s tem tožeči stranki pojasnjuje, da je precejšen del premoženja zadrug prešel med sredstva podjetij prav zaradi statusnih sprememb, ki so bile posledica takratnih predpisov, ki so ukinjali zadružno lastnino. Po že navedenem 65. členu ZZad pa se vrača premoženje zadružnih organizacij in med drugim tudi premoženje zadružnih zvez, za kar gre tudi v navedeni zadevi. Po presoji sodišča izhaja ugotovitev, da je Okrajna zadružna zveza Tolmin prenesla oz. vložila svoje premoženje, v zadružni podjetji, ki sta se statusno spreminjali oz. preoblikovali, iz listin v upravnih spisih. Prav iz teh listin je razvidna tudi pravna kontinuiteta zadružnih podjetij, na kateri je Okrajna zadružna zveza Tolmin prenesla oz. vložila obravnavano premoženje. Ker so tako v izpodbijani odločbi, kot tudi v odločbi pritožbenega organa navedene tudi listine, na katerih temelji navedena ugotovitev, je neutemeljen tožbeni očitek, da je le-ta zgolj pavšalna. Izvajanje dodatnih dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala že v upravnem postopku in jih predlaga v tožbi, po presoji sodišča ni bilo in tudi v upravnem sporu ni potrebno, iz razlogov, ki jih je navedel že pritožbeni organ v odločbi številka 4903-26/06 z dne 5.11.2009. Ker predlagani dodatni dokazi ne morejo vplivati na opredelitev, da so obravnavane nepremičnine zadružno premoženje in niti na pravno kontinuiteto zadružnih podjetij, na kateri je bilo prenešeno, tudi po presoji sodišča, sama neizvedba takšnih dokazov ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Tudi tožbena trditev, da upravni organ ni upošteval napotil danih v sodbi U 404/2007, je brez podlage. Z navedeno sodbo je bilo upravnemu organu namreč naloženo le, da mora tožeči stranki omogočiti udeležbo v postopku tako, da bo lahko navajala dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari in da se bo lahko izjavila o vseh okoliščinah in dejstvih, predlogih in dokazih in sodelovala pri izvedbi dokazov. Tožeči stranki je bila omogočena udeležba v postopku, v katerem je bilo pravilno ugotovljeno, da je nepremičnine pridobila Okrajna zadružna zveza Tolmin, ki je bila na teh nepremičninah tudi investitor t.i. „stare mlekarne“, da je to njeno premoženje prešlo na zadružna podjetja in da je to premoženje prešlo neodplačno tudi na enovito pravno osebo E., Zagreb. Upravni organ je namreč pravilno ugotovil, da so obravnavane nepremičnine bile zadružno premoženje, da je to premoženje prešlo na enovito pravno osebo E. Zagreb in, da je sedaj zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin A..

Ker iz podatkov v spisih torej nedvoumno izhaja, da je upravni organ pravilno ocenil dokaze in pravilno ugotovil dejstva, ki so za uporabo že navedenih določb ZZad bistvena, je zmotno tudi stališče tožeče stranke, ki meni, da bi za popolno in pravilno ugotovitev teh dejstev upravni organ moral angažirati ustreznega izvedenca finančne, ekonomske ali druge podobne stroke, ki naj bi podal mnenje o statusu obravnavanega premoženja. To pa pomeni, da upravnemu organu dodatnih predlaganih dokazov ni bilo potrebno izvajati. Pomanjkljiva obrazložitev razlogov zaradi katerih predlagani dodatni dokazi (zaslišanje prič, pridobitev poslovne dokumentacije...) niso bili izvedeni, zato v tej zadevi, po presoji sodišča ne pomeni takih kršitev pravil postopka, zaradi katerih bi bila izpodbijana delna odločba nezakonita.

V zvezi z navedbami in tožbenimi očitki, ki se nanašajo na obseg premoženja, ki je predmet vračanja, sodišče ugotavlja, da je upravni organ, v skladu s podatki v upravnih spisih, ugotovil, da so predmet vračanja nepremičnine z v izreku citiranimi parcelnimi številkami vpisanimi pri vl. št. 305 k.o. B.. Ker po določbi 2. odstavka 25. člena ZDen bistveno povečanje vrednosti nepremičnin zaradi investicij ni ovira za njihovo vračilo tudi ugotavljanje vrednosti zadružnega premoženja na posamezni parcelni številki od leta 1967 dalje, ob dejstvu, da te nepremičnine od ustanovitve družbe A. niso več v lasti tožeče stranke, po presoji sodišča ni potrebno. Z izpodbijano delno odločbo namreč upravni organ ni odločal tudi o zahtevi tožeče stranke za vračilo njenih vlaganj v premoženje, ki se vrača upravičencu. Zato tudi izvajanje dokazov, ki se nanašajo na povečanje premoženja in na vlaganja tožeče stranke, v upravnem postopku in niti v upravnem sporu, ni potrebno.

Neutemeljene so tudi tožbene trditve, da so bile tožeči stranki v dosedanjem postopku kršene ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen) in pravice do sedanjega varstva (23. člen). Ker je tožeča stranka ves čas postopka aktivno sodelovala in je zoper izdane upravne akte vlagala pravna sredstva, so v tem delu njene trditve brez dejanske podlage.

Glede na navedeno sodišče, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ugotavlja, da je bil postopek pred njeno izdajo pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.