Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 13. člen ZPotK-1, saj je tožeča stranka trdila in (kljub neprerekanim trditvam po ugotovitvah sodišča prve stopnje) tudi dokazala, da je toženki pošiljala obvestila o nedovoljeni prekoračitvi na računu (prilogi A6 in A7). Ker poslana obvestila zadoščajo kriterijem iz 13. člena ZPotK-1, se pritožnica neutemeljeno zavzema za zmanjšanje prisojene terjatve za obresti in stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika ustrezno ustavilo postopek, sicer pa je razsodilo, da sklep o izvršbi VL 59597/2017 s 30. 6. 2017 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za 3.601,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2017 do plačila in v tretjem odstavku v celoti ter je toženki naložilo, da tožeči stranki povrne 181 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je tožba nesklepčna, saj jo je toženka sklenila z naslovom Sečovlje 67, Sečovlje, medtem ko ji je tožeča stranka odpoved pogodbe vročila na naslov B. Ker to ni naslov iz pogodbe, za katerega bi se stranki izrecno dogovorili, ali nov naslov, za katerega bi tožeča stranka dokazala, da ji ga je sporočila toženka, odpoved pogodbe ni bila pravilno opravljena. Tožeča stranka pri tem niti ni trdila, da bi ji toženka sporočila nov naslov, temveč ga je tožeča stranka po vpogledu v ZZZS sama spremenila. Tožeča stranka torej od pogodbe ni veljavno odstopila. Nadalje navaja, da je tožeča stranka kršila 13. člen ZPotK-1, saj bi morala toženko kot potrošnico v primeru prekoračitve stanja o tem nemudoma obvestiti na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Tega tožeča stranka ni nikoli storila, zato ni upravičena do morebitnih pogodbenih kazni, stroškov in zamudnih obresti, kar ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo. To je obenem kršilo tudi 214. člen ZPP, ko je zaključilo, da toženka nekaterih trditev tožeče stranke ni obrazloženo prerekala in jih je napačno štelo za priznane. Pri tem ni upoštevalo, da je toženka pravni laik, ki jo je zastopal njen partner, prav tako pravni laik. Glede obresti je izrecno zahtevala, da se izločijo, in če je sodišče prve stopnje menilo, da trditve niso zadostne, bi jo moralo v skladu z materialno-pravdnim vodstvom pozvati k dopolnitvi navedb. Nič od tega ni storilo. Navaja še, da je sodišče zmotno uporabilo 13. člen ZPotK-1, ko je štelo nedovoljene prekoračitve stanja za molče dogovorjene in da zanje odgovarja toženka. Tožeča stranka je nekatere bremenitve selektivno dovoljevala, nekaterih pa ne, pri čemer je samovoljno povečala negativno stanje s prenosom z drugih računov. Tega tožeča stranka ni prerekala, zato bi moralo sodišče to šteti za priznano. Dejansko stanje je zato nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zagrešilo bistvene kršitve postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev temelji na skrbno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga višje sodišče v celoti sprejema, na pritožbene navedbe pa odgovarja, kot sledi.

6. Pritožbene navedbe o domnevno nepravilnem naslovu toženke, na katerega naj bi tožeča stranka pošiljala opomine in zlasti odpoved pogodbe, zaradi česar naj bi bila kršena pogodbena določila, odpoved pogodbe pa neveljavna, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tem pritožnica niti ne skuša opravičiti svojega ravnanja in pojasniti, zakaj teh navedb ni mogla podati pravočasno. Višje sodišče ob tem ne more mimo opazke, da iz podatkov v spisu izhaja, da je naslov, na katerega je tožeča stranka toženki poslala odpoved pogodbe (ta naslov izrecno povzame tudi pritožnica), tisti naslov, ki ga kot svojega ves čas tega postopka navaja toženka (ugovor, vloge in pritožba). Ker je očitno, da toženka na tem naslovu živi, se njene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka sama pridobila naslov in ji odpoved vročala nanj ter v nasprotju z v pogodbi navedenim naslovom izkažejo kot popolna zloraba.

7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 13. člen ZPotK-1, saj je tožeča stranka trdila in (kljub neprerekanim trditvam po ugotovitvah sodišča prve stopnje) tudi dokazala, da je toženki pošiljala obvestila o nedovoljeni prekoračitvi na računu (prilogi A 6 in A 7). Ker poslana obvestila zadoščajo kriterijem iz 13. člena ZPotK-1, se pritožnica neutemeljeno zavzema za zmanjšanje prisojene terjatve za obresti in stroške. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženkin ugovor glede nedopustnega obrestovanja obresti upoštevala tožeča stranka sama in je v ustreznem delu umaknila tožbeni zahtevek – ravno to je poudarilo tudi sodišče prve stopnje v svoji odločbi, v delu, kjer je obrazložilo delno ustavitev postopka. Da bi to ne bilo res ali da bi bil zahtevek umaknjen v nezadostnem delu, pritožnica ne trdi.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta toženka in njen pooblaščenec pravna laika, je nekorekten. Sodišče prve stopnje je skrbno pazilo na procesne pravice nasprotne udeleženke in jo je o njenih pravicah na naroku ustrezno poučevalo, npr. o pomenu prvega naroka in prekluziji (list. št. 75) ali pa o dolžnosti pravočasnega uveljavljanja bistvenih kršitev postopka (list. št. 92).

9. Ob zaključku naroka pritožnica ni uveljavljala nobene bistvene kršitve postopka, zato se nanje v pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati (286. b člen ZPP).

10. Ker so vse pritožbene navedbe neutemeljene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.