Jedro

Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike. Dolžan je tudi aktivno ravnati. V okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen (pozitiven) odnos do stikov.

Nelagodje, ki ga otrok doživi ob stiku s staršem, ni razlog za omejitev stikov. Predstavlja pa upoštevno relevantno okoliščino, ki staršem najprej narekuje takšno oblikovanje medsebojnega odnosa do otrok, ki bo izničilo njune negativne občutke ob stiku. Prav zato bi se morala oba starša vključiti v ustrezno svetovanje, ki ga je predlagal center za socialno delo.

Tako majhni otroci (štiri in osem let) sami ne zmorejo presoditi ali je zavračanje stikov zanje koristno ali ne.

Očetovo nevključevanje v vzgojo in varstvo otrok v preteklosti pogojuje postopnost pri širitvi stikov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tudi stik v nedeljo določi od 9.00 do 16.00 ure.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo (sklep s 30.5.2016) določilo stike mladoletnih otrok pravdnih strank A. in B. z očetom tako, da pri njem izmenjaje preživita med vikendom enkrat soboto in naslednjič nedeljo vsakokrat od 9.00 do 12.00 ure. Po tožnikovem ugovoru je s sklepom z 22.6.2016 navedeno odločitev spremenilo tako, da imata otroka stik z očetom med vikendom en dan ali v soboto ali nedeljo, glede na njun sprotni dogovor, upoštevajoč željo otrok in potrebe delovnih obremenitev tožnika, in sicer od 9.00 do 19.00 ure. Po uspešni materini – toženkini pritožbi in razveljavitvi takšne odločitve je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožnikovemu ugovoru zoper začasno odredbo o določitvi stikov in te določilo tako, da potekajo med vikendom enkrat v soboto in drugič v nedeljo, in sicer v soboto od 9.00 do 16.00 ure, v nedeljo pa od 9.00 do 12.00 ure.

2. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi ugovoru, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno določilo manjši obseg stikov tožnika z mladoletnima otrokoma, kot so bili že določeni s sklepom z dne 22.6.2016. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ponovno navaja, da je prepričano, da so stiki otrok z očetom potrebni in da ne predstavljajo za otroka psihične obremenitve. Neživljenjska in zato neutemeljena je obrazložitev sodišča prve stopnje, da stiki ob nedeljah trajajo le do 12.00 ure iz razloga, da lahko toženka otroke pripravi na nov delovni teden. Glede na to, da otroka običajno zaspita med 20.00 in 21.00 uro, toženka ne potrebuje osem ur ali več, da bi ju ustrezno pripravila na delovni teden, zlasti upoštevaje, da ima tožnik stike le en dan v vikendu in da ima toženka čas za pripravo na delovni teden preostali čas vikenda. Hkrati ni razumno, da bi morala toženka otroka pripravljati na vrtec. Sodišče tekom izvedbe dokaznega postopka ni ugotovilo nobene drugačne okoliščine, kot so obstajale v času izdaje sklepa z dne 22.6.2016, s katerim so bili stiki določeni do 19.00 ure. Prav tako ni nobenih zadržkov, da ne bi bili stiki celo daljši oziroma, da otroka pri tožniku ne bi tudi prespala, saj tožnik živi v družinski hiši, v kateri sta otroka živela od rojstva in v kateri imata vsak svojo sobo. Obrazložitev sodišča, da se strinja s toženko, da bi imela otroka željo po daljših stikih, če bi se tožnik bolj pristno ukvarjal z njima, temelji le na enostranski, zlasti pa neresnični izpovedi tožene stranke. Sodišče bi se moralo opredeliti do nasprotnih dokazov npr. fotografij stikov, ki dokazujejo, da otroka na stikih uživata. Toženka se trudi, da bi bili stiki določeni kar v najmanjšem obsegu. Toženkine trditve in njeno ravnanje kažejo na prizadevanje otroke odtujiti od tožnika. Razlogi sodišča, da ni odločilo o izvrševanju stikov med počitnicami in o stiku preko noči, temeljijo na neresničnih navedbah toženke. Izpodbijani sklep, ki tožniku določa stike le v obsegu dvajset ur mesečno, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v odločitvi o začasni odredbi in v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo materialno pravno podlago odločitve o otrokovi pravici do stikov s staršema. Tudi odločitev o stikih v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Nedvomno je načeloma v otrokovo korist, da ima stike z obema staršema. Pri uresničevanju te otrokove pravice sta zato starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju. Tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, s stiki z otrokom uresničuje svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi in z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem. Otrok s tem ohranja občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike. Dolžan je tudi aktivno ravnati. V okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen (pozitiven) odnos do stikov.(1) Ker stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist, je možna njihova omejitev samo, če je to nujno zaradi varovanja otrokove koristi. Po določilu petega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da otroka (predvsem B.) ob stiku oziroma pred stikom s tožnikom doživljata določeno nelagodje oziroma občutke tesnobe. Iz dejanskih trditev pravdnih strank, njunih izpovedi, ki sta ju podali ob zaslišanju, mnenja Centra za socialno delo X, sporočil vrtca za B. in osnovne šole za A., izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da težave v zvezi z izvajanjem stikov prvenstveno izvirajo iz konfliktnega odnosa med staršema in njune obojestranske nezmožnosti obvarovati otroka pred vplivi takšnega odnosa (tč. 7 izpodbijanega sklepa). Pravilnost takšnega zaključka med drugim potrjuje primer postopanja ob predaji otrok na stike, ko tožnik čaka na aktivno ravnanje toženke in obratno tudi toženka, v strahu, da kakršnokoli aktivno ravnanje enega od njiju na nasprotni strani ne bi bilo pravilno razumljeno. Ne more biti dvoma, da takšno vsakokratno postopanje staršev, ki po pravilnem mnenju prvostopenjskega sodišča kaže na njuno nesposobnost vzpostavitve razumne medsebojne komunikacije, v očeh otrok opredeljuje stik kot izreden dogodek, ki jima sproža občutke tesnobe oziroma ju postavlja v čustveni zaplet. 7. Nelagodje, ki ga otrok doživi ob stiku s staršem, ni razlog za omejitev stikov. Predstavlja pa upoštevno relevantno okoliščino, ki staršem najprej narekuje takšno oblikovanje medsebojnega odnosa do otrok, ki bo izničilo njune negativne občutke ob stiku. Prav zato bi se morala oba starša vključiti v ustrezno svetovanje, ki ga je predlagal center za socialno delo. Hkrati pa predstavlja okoliščino, ki vpliva na določitev obsega stikov. Pri tem je treba še opozoriti na zmotnost toženkinega poudarjanja obveznosti upoštevanja želje otrok glede stikov, saj te, posebej pri tako majhnih otrocih kot sta B. in A. (štiri in osem let), ni mogoče enačiti z njuno največjo koristjo. Tako majhni otroci sami ne zmorejo presoditi ali je zavračanje stikov zanje koristno ali ne.

8. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, kakšni stiki bi bili za otroka najbolj primerni (koristni), upoštevalo tudi navedbo toženke, da je tožnik v preteklosti zavračal svoje vključevanje v vzgojo in varstvo otrok in očitek, da bi moralo biti njegovo ukvarjanje z otrokoma „bolj pristno“, kar bi pogojevalo tudi večjo željo otrok po stikih z očetom. Hkrati je sledilo tožniku, da potrebuje več časa za to, da bi z otrokoma vzpostavil in navezal bolj pristen stik in nadoknadil tisto, kar naj bi v preteklosti morda zanemarjal. S prenehanjem življenjske skupnosti s toženko bi tožnik moral postaviti temelje za vzpostavitev drugačnega odnosa z otrokoma in vključevanje v njuno vzgojo in varstvo. Pritrditi je zato treba prvostopenjskemu sodišču, da za to potrebuje daljši stik oziroma stik od 9.00 do 16.00 ure, vendarle ne le takrat, ko je stik v soboto, ampak tudi takrat, ko je stik v nedeljo. Krajši stik v nedeljo (od 9.00 do 12.00 ure) je prvostopenjsko sodišče argumentiralo z možnostjo toženke, da oba otroka pripravi na delovni teden. Pritrditi je treba tožniku, da takšen argument ob dejstvu, da sta otroka stara štiri oziroma osem let, ne more biti relevanten. Tudi če se otroka k materi vrneta ob 16.00 uri, bo imela A. dovolj časa za pripravo na šolo, B. obiskovanje vrtca pa ne pogojuje posebnih priprav.

9. Očetovo nevključevanje v vzgojo in varstvo otrok v preteklosti torej pogojuje postopnost pri širitvi stikov. Sodišče prve stopnje zato pravilno (še) ni določilo tudi stikov preko noči oziroma med prazniki in počitnicami. Tudi v tem času bodo stiki potekali po en dan v vikendu. Takšen je bil tudi tožnikov predlog v njegovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep tako kot to izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča in prof. dr. Barbare Novak, str. 66.