Jedro

Kot stranka se lahko zasliši tudi otrok, saj je bilo strokovno ugotovljeno, da imajo tudi že zelo majhni otroci enake senzorne sposobnosti kot odrasli. Zaslišanje otroka kot stranke je bilo predlagano v tožbi zato, ker je bil otrok navzoč v ključnih trenutkih, ko so policisti izvajali dejanja, za katera bi lahko odškodninsko odgovarjala tožena stranka. Zato je vsekakor utemeljeno zahtevati izvedbo dokaza z zaslišanjem otroka kot stranke in torej ne gre za neprimeren dokaz, katerega izvedbo bi lahko sodišče vnaprej zavrnilo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delih, ki se nanašata na četrtega tožnika mld. J. P. in se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tretji tožnici M. P. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse ostale odškodninske zahtevke tožnikov pa je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbe tožečih in tožene stranke proti prvostopenjski sodbi. Iz nosilnih razlogov sodbe je razvidno, da tožniki niso dokazali protipravnosti ravnanja policije v postopku proti sedaj pokojnemu S. P..

3. Tožniki so po svojih pooblaščencih vložili revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, zaradi revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki „že vseskozi izhajajo iz temeljnih človekovih pravic, ki jih določa in varuje Ustava Republike Slovenije. Iz teh pravic izhaja tudi revizija“. Z ravnanjem policistov A. V., S. Š., A. L., B. H., L. K. in T. P. naj bi bilo poseženo v pravico do nedotakljivosti človekovega življenja, v pravico do nedotakljivosti stanovanja ter pravico, da je vsakdo varovan pred mučenjem, nečloveškim ali ponižujočim kaznovanjem ali ravnanjem. Ravnanje policistov naj bi bilo evidentno nezakonito, saj se v stanovanju S. P. ni izvrševalo nobeno kaznivo dejanje, niti ni bil nihče ogrožen. „Konstrukt“ o nevarnosti S. P. se je pojavil šele po koncu policijske akcije. Sicer je bilo splošno znano, da je S. P. miren in uglajen človek ter zato ni bilo nobene realne osnove za pričakovanje, da bo policistom nudil oborožen odpor. Očitno naj bi bilo tudi, da je policija v stanovanje kot kupca mamila poslala G. S. in je šlo za klasično policijsko provokacijo. Akcija policije je bila zato izvedena protizakonito in ne z najmanjšo potrebno silo. Sodba pritožbenega sodišča o zakonitosti ravnanja policistov nima vsebinskih razlogov. Policisti so protipravno vdrli v mir in zasebnost stanovanja, v katerem S. P. zagotovo ni mogel in moral pričakovati njihovega prihoda. Očitno je tudi, da so policisti pretepli S. P., ga zvezali in ga nato, kljub temu, da je kazal znake dušenja, niso pravočasno odvezali in mu nudili pomoči. Sodišče bi moralo način izvedbe policijske akcije ugotavljati tudi z izvedencem varnostne stroke. Sodbi nižjih sodišč naj bi bili nerazumljivi zato, ker je bila v razmerju do tožnice M. P. priznana protipravnost dejanja in ravnanja tožene stranke, oziroma njenih policistov, ni pa bila protipravnost in pretirana agresivnost priznana v razmerju do pokojnega S. P.. V nasprotju z določili ZPP je bilo zavrnjeno zaslišanje strank J. P., S. P. in J. P., zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodbi nimata vsebinske obrazložitve o tem, zakaj zaslišanje J. P., ki je bil v času škodnega dogodka sicer otrok, sedaj pa je star že 16 let, ne bi bilo „primerno“. J. P. je bil očividec obravnavanega škodnega dejanja. Neutemeljeno naj bi bili zavrnjeni tudi dokazi z izvedenci medicinske stroke. Tožniki nadalje posebej izpostavljajo odločbi Ustavnega sodišča RS Up-555/2003-421, Up-827/04-26 z dne 6. 7. 2006, iz katerih je razvidno, da je bila prvemu tožniku in drugi tožnici kršena pravica do učinkovitega varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Revizija je bila pravočasno dopolnjena s trditvami: - da je pritožbeno sodišče „spremenilo“ dejansko stanje brez glavne obravnave; - da o „materialnopravnem delu tožbenega zahtevka“ ni bilo nobene obravnave; - da predstavlja materialnopravno podlago zahtevkov 26. člen Ustave v zvezi s Konvencijo proti mučenju.

4. Revizija je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih tožnika J. P. proti toženi stranki.

5. Revizija pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke mld. J. P. zaradi razloga, ker je bil v času spornega škodnega dogodka še otrok. Napačno je torej tudi stališče pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem stranke, čeprav je bila ta očividec relevantnih dogajanj v stanovanju, ker naj bi šlo za neprimeren dokaz glede na dejstvo, da je bil ob dogodku star nekaj več kot 5 let. Določbe o dokazovanju s pričami praviloma veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank.(1) Kot priče (in torej tudi kot stranke) se smejo zaslišati osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo.(2) Pri tem nobena dejanska kategorija oseb ni že vnaprej izključena. Kot stranka se lahko zasliši tudi otrok, saj je bilo strokovno ugotovljeno, da imajo tudi že zelo majhni otroci enake senzorne sposobnosti kot odrasli.(3) Zaslišanje otroka kot stranke je bilo predlagano v tožbi zato, ker je bil otrok navzoč v ključnih trenutkih, ko so policisti izvajali dejanja, za katera bi lahko odškodninsko odgovarjala tožena stranka. Zato je vsekakor utemeljeno zahtevati izvedbo dokaza z zaslišanjem otroka kot stranke(4) in torej ne gre za neprimeren dokaz, katerega izvedbo bi lahko sodišče vnaprej zavrnilo. Apriorna izključitev predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke glede relevantnih dejstev, ki jih je zaznal kot otrok, zato predstavlja kršitev pravice te stranke do izvedbe dokaza, kar konkretno pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi poseg v pravico do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS).(5)

6. Tožniki so vložili proti toženi stranki samostojne tožbe, s katerimi so proti njej uveljavljali plačilo denarnih odškodnin, ki izvirajo iz različnih odškodninskih podlag. Sodišče je nato združilo pravde za skupno obravnavanje na podlagi določb 300. člena ZPP. V takšnem primeru pravde ohranijo samostojnost kljub združitvi. Samostojnost pravd se izraža tudi v postopku dokazovanja in zato velja pravilo, da se stranka zasliši (kot stranka) le glede tistih dejstev, ki so pomembna za odločitev o njenem tožbenem zahtevku.(6) Ostali tožniki v reviziji ne uveljavljajo procesne kršitve, ki bi bila lahko v tem, da morda sodišče ni izvedlo pravočasno predlaganega dokaza z zaslišanjem mladoletnega J. P. kot priče v zvezi z njihovimi tožbenimi zahtevki. Zato revizijsko sodišče o tovrstnih procesnih kršitvah ni moglo odločati.(7) Neutemeljena opustitev zaslišanja mld. J. P. kot stranke, se tako odraža izključno v okvirih odločanja o tožbenem zahtevku četrtega tožnika mld. J. P..

7. Sodišče je pravilno zavrnilo predloga za zaslišanje strank J. in S. P. glede na določbo prvega odstavka 258. člena ZPP. Zaslišanje o obsegu njune škode bi prišlo v poštev le v primeru, da bi dokazala podlago odškodninskih terjatev.

8. Trditev v dopolnitvi revizije, da je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno relevantno dejansko stanje kot ga je pred tem ugotovilo sodišče prve stopnje, ni konkretizirano in zato revizijsko sodišče take trditve ne more upoštevati pri odločanju.(8)

9. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(9) in zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli posegajo v relevantno dokazno oceno sodišča ali pa zanikajo oziroma relativizirajo tiste dejanske ugotovitve sodišča, ki predstavljajo podlago z revizijo izpodbijane odločbe. Revizijsko sodišče je tako glede materialnopravne presoje pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča o zahtevkih preostalih tožnikov (z izjemo četrtega tožnika J. P.) vezano na tista relevantna dejstva, ki so razvidna iz pete in naslednjih strani sodbe pritožbenega sodišča. Upoštevaje okvir navedenih relevantnih dejstev, revizijsko sodišče v celoti soglaša z materialno pravno presojo pritožbenega sodišča o tem, da postopek aretacije S. P. ni predstavljal nedopustnega ravnanja in reakcija policistov v zvezi z astmatičnim napadom ne predstavlja neskrbnega ravnanja. Zaradi tega niso podane vse predpostavke odškodninske obveznosti toženke. Neutemeljen je tudi revizijski očitek glede na videz paradoksalne ugotovitve, da je bila v razmerju do tožnice M. P. ugotovljena protipravnost ravnanja policistov. Ugotovljena protipravnost ravnanja policistov se je namreč nanašala na njihovo ravnanje v razmerju do tožnice in ne zaradi postopka s S. P. Glede na intenziteto in trajanje posega, tožnici tudi ni bilo prisojeno prenizko denarno zadoščenje.

10. Status izvedenca v pravdi ima le tisti strokovnjak, ki ga za izvedenca določi pravdno sodišče.(10) Mnenj strokovnjakov, ki jih stranka pridobi sama, zato ni mogoče upoštevati kot dokaz z izvedencem, temveč le kot navedbe stranke. S tem v zvezi sodišči pravilno nista posebej presojali stališč A. Č. in dr. F. D. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem vzrokov za smrt S. P. pravilno angažiralo izvedenca mag. M. T., internista in specializanta pulmologije. Revidenti tudi ne pojasnijo, zakaj naj bi bil nepravilno zavrnjen dokaz z izvedencem travmatologom.

11. Revizijsko sodišče je presojalo tiste revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena.(11) Ugoditev reviziji ima podlago v prvem odstavku 379. člena, njena zavrnitev pa v 378. členu ZPP. Odločitev o stroških ima podlago v zadnjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj določbo 263. člena ZPP.

Op. št. (2): Drugi odstavek 229. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, druga knjiga, stran 440. Op. št. (4): Primerjaj določbo prvega odstavka 260. člena ZPP.

Op. št. (5): Primerjaj sklep VS RS II Ips 124/2006 z dne 13. 4. 2006 in odločbo US RS Up-181/95 z dne 28. 5. 1998. Op. št. (6): Primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2006, stran 638 in nasl. Op. št. (7): Primerjaj določbo prvega odstavka 371. člena ZPP.

Op. št. (8): Primerjaj določbo prvega odstavka 371. člena ZPP.

Op. št. (9): Tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (10): Primerjaj prvi odstavek 244. člena ZPP.

Op. št. (11): Primerjaj določbo prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP.