Jedro

Odstotek invalidnosti sam za sebe ni pomemben. Bistveno je, kakšen je obseg prikrajšanja tožničine življenjske aktivnosti ter kako hude in dolgotrajne duševne bolečine zato trpi.

Predmet priznanja (2. odstavek 214. člena ZPP) so lahko le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki še 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2010 do plačila in ji povrniti še 1.323,25 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 639,28 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Od zahtevanih 35.700,00 EUR odškodnine z obrestmi je tožnici prisodilo 11.351,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2010 do plačila. V presežku je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 789,15 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Izpodbija zavrnilni del sodbe in se pri tem sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa ustrezno spremembo sodbe. Meni, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Čeprav je toženec v odgovoru na tožbo sam navajal, da bi po njegovi oceni pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti znašala 40.000,00 EUR, je sodišče tožnici iz tega naslova prisodilo le 30.000,00 EUR. Ker ni upoštevalo priznanega dejstva, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prisojeni znesek pa je tudi prenizek glede na okoliščine škodnega primera. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da se tožnica preživlja s fizičnim delom in da je po mnenju izvedenca zaradi bolečin njena storilnost tudi pri lažjem delu slabša. Celo cenzor zavarovalnice T., ki je reševala škodni primer, je v zdravniškem spričevalu z dne 25.9.2009 ocenil, da je pri tožnici podana 41 % invalidnost, čemur toženec ni oporekal. V podobnih primerih je sodišče celo bistveno starejšim oškodovancem prisodilo višjo odškodnino. Sodišče prve stopnje odstopa od sodne prakse ni ustrezno obrazložilo. Ker toženec ni obrazloženo nasprotoval tožničinemu odškodninskemu zahtevku iz naslova skaženosti, tožnici ni bilo treba dokazovati te škode. Sodišče bi moralo njenemu odškodninskemu zahtevku v celoti ugoditi. Ker ni tako ravnalo, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine obravnavanega škodnega primera, ki po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar je pri odmeri odškodnine nekaterim okoliščinam pripisalo premajhno težo. Prisojena odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (30.000,00 EUR) je zato prenizka. Številne in sorazmerno hude posledice poškodb, ki jih je utrpela tožnica in jih kljub zdravljenju ni bilo mogoče odpraviti (omejena gibljivost hrbtenice, kronični bolečinski sindrom v hrbtenici in prsnem košu, motnje občutka in zmanjšana moč desne roke), namreč tožnico znatno omejujejo pri delu in v vsakdanjem življenju. Tožnica, ki ni več sposobna za dvigovanje in prenašanje težjih bremen, delo v prisilni drži, dolgotrajnejše stoječe delo, niti za daljše sedenje ali hojo, sedaj tudi pri lažjem delu dosega slabšo storilnost. Ker se preživlja s fizičnim delom (zaposlena je v mesariji), se mora zdaj na delovnem mestu bistveno bolj naprezati kot njene zdrave vrstnice. Prej se je dodatno ukvarjala s sezonskim delom in pomagala staršem pri delu na kmetiji, zdaj pa le s težavo zmore lažja opravila v gospodinjstvu in na domačem vrtu. Posledice poškodbe so tožnico prizadele v najbolj aktivnem življenjskem obdobju. Glede na njeno starost ob poškodbi (33 let) in dejstvo, da izboljšanja svojega stanja ne more pričakovati, je razumljivo, da zaradi svoje zmanjšane življenjske aktivnosti trpi intenzivne duševne bolečine. Po presoji pritožbenega sodišča bi pravična denarna odškodnina iz tega naslova znašala 40.000,00 EUR, s čimer je v postopku soglašal tudi toženec. Še višja zahtevana odškodnina, pri kateri vztraja tožnica v pritožbi, pa bi nasprotovala naravi in namenu odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnica je brez dvoma upravičena do pravičnega zadoščenja za svoje trpljenje, vendar mora odškodnina primerno odražati tudi gmotne možnosti družbe in ustrezati odškodninam, ki jih sodišče prisoja v podobnih primerih. Odstotek invalidnosti, ki ga izpostavlja pritožba, sam za sebe ni pomemben. Bistveno je, kakšen je obseg prikrajšanja tožničine življenjske aktivnosti ter kako hude in dolgotrajne duševne bolečine zato trpi. Tudi judikata, na katera se sklicuje pritožba, nista uporabna za primerjavo. V obeh zadevah(1) je šlo za bistveno hujše poškodbe in težje posledice kot v obravnavanem primeru.

6. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti. Na podlagi izvedenskega mnenja se je namreč prepričalo, da je tožničina zunanjost po poškodbi le neznatno spremenjena. Poleg tega tožnica ni ničesar izpovedala o svojih zatrjevanih duševnih bolečinah. Sicer pa dve manjši brazgotini (1,5 cm) na prsnem košu in v nivoju kože, glede na njuno lego in velikost ter dejstvo, da sta pretežno pokriti z obleko, objektivno ne predstavljata skaženosti. Tožničin odškodninski zahtevek v tem delu torej nima podlage. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnici te škode ni bilo treba dokazovati, ker ji toženec ni obrazloženo nasprotoval. Res je, da se po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nezanikana dejstva štejejo kot priznana, vendar v tem primeru ne gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predmet priznanja so lahko le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija. Pri presoji, ali zatrjevana škoda predstavlja pravno priznano škodo in kakšna bi bila pravična denarna odškodnina za njo, pa ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, ampak za uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je po navedenem delno ugodilo tožničini pritožbi. Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je prvo sodbo spremenilo tako, da je že prisojeno odškodnino zvišalo za 10.000,00 EUR z obrestmi. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani.

8. Delna sprememba prve sodbe je terjala tudi drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Celotni tožničini stroški do izdaje prve sodbe so znašali 3.989,36 EUR, toženčevi pa 703,04 EUR, čemur pritožba ne oporeka. Zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank (tožnica 60 %, toženec 40 %) bi bila tožnica upravičena do povračila 2.393,62 EUR, toženec pa 281,22 EUR. Po medsebojnem pobotanju torej toženec na račun stroškov prvostopenjskega postopka dolguje tožnici 2.112,40 EUR ali 1.323,25 EUR več, kot mu je naložilo sodišče prve stopnje. Poleg tega mora tožnici povrniti tudi sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Po veljavni Odvetniški tarifi obsegajo nagrado za postopek s pritožbo (504,00 EUR, tar. št. 3210), povračilo za poštne storitve (20,00 EUR, tar. št. 6002) in 22 % DDV (tar. št. 6007), skupaj 639,20 EUR. Če bo toženec s plačilom stroškov zamujal, bo moral tožnici od navedenega zneska plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ v zvezi s 313. členom ZPP.

Op. št. (1): II Ips 891/2009 in II Ips 103/2011